Jedro

Toženka je pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Francija. Tožnik razlogov, ki bi onemogočali njegovo vrnitev in obravnavo v Franciji, ni zatrjeval. Ni namreč zatrjeval obstoja pomanjkljivosti azilnega postopka v Franciji, prav tako ne pogojev za nastanitev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil podvržen dejanjem, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP. okoliščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-75/2014/8 (1313-05) z dne 26. 6. 2014 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, roj. ... ... 1986 v kraju A., Bosna in Hercegovina, saj bo imenovani predan Republiki Franciji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 25. 3. 2014 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je pridobila podatek, da so bili prstni odtisi tožnika vneseni v Centralno bazo EURODAC s strani Republike Francije, kjer je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito. Svojo odločitev je oprla na d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. Tožena stranka je od pristojnega organa Republike Francije že prejela odgovor, v katerem Republika Francija potrjuje sprejem tožnika ter pristojnost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. S tožnikom je tudi opravila osebni razgovor, kjer je povedal, da je na francoski policijski postaji, kjer je podal prošnjo, podal izjavo, da se bo v Bosno in Hercegovino vrnil sam. Dne 23. 3. 2014 je ilegalno prišel iz Bosne in Hercegovine v Republiko Slovenijo. Pooblaščenec tožnika je predlagal, da če je to v postopku potrebno za ugotovitev dejstev, naj se gospa B.B., povabi na zaslišanje na slovensko predstavništvo v Bosni, da bi podala izjavo o tem. Enako je možno preko slovenskega veleposlaništva v Franciji povabiti na zaslišanje tudi C.C. Tožena stranka še navaja, da se po njenem mnenju drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe lahko uporabi v primerih, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4. Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ocenila je, da te nevarnosti v Republiki Franciji ni in ne obstajajo.

Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in poudarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma, da se tožena stranka razjasnitvi dejanskega stanja izogiba z napačno uporabo materialnega prava, prav tako meni, da so bila kršena pravila postopka. Nepravilno se je izognila izvedbi predlaganih zaslišanj, s katerimi je tožnik želel dokazati, da je bil pogoj trimesečne zapustitve območja držav članic EU izpolnjen. Naslednjo kršitev materialnega prava pa je tožena stranka zagrešila z oporo na drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe. Nezakonitost je tudi v pravnem pouku, kjer je navedeno, da tožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. Subsidiarno predlaga, naj sodišče izda začasno odredbo in odloči o predlogu za zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, povzema razloge za svojo odločitev in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da je tožena stranka od pristojnega organa Republike Francije prejela odgovor, da je le-ta v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Navaja tudi, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni podal dokazov ali listin, s katerimi bi lahko podkrepil svoje izjave, prav tako ni navedel datuma, ko naj bi ozemlje držav članic EU zapustil, izjavil je le, da se je po negativni odločitvi v Franciji vrnil v Bosno v decembru leta 2013 in tam bival, dokler se ni s kombijem pripeljal do Slovenije. V treh mesecih se je „držal notri pri teti", ker se je bal novih maltretiranj in tudi nikogar ne pozna. Opozarja tudi na člen 19.2 Dublinske uredbe ter 20.5 iste uredbe. Opozarja tudi, da tožnik ni ne ob podaji prošnje, niti na osebnem razgovoru navedel kakršnihkoli zadržkov za predajo Franciji, ki bi kazali na to, da bo tam izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, prav tako tega ni navajal v tožbi. Glede predloga za izdajo začasne odredbe poudarja, da bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. Tožnik je na navedbe v odgovoru na tožbo odgovoril in vztraja, da je napačna ugotovitev dejanskega stanja, bistvena kršitev pravila postopka in napačna uporaba materialnega prava glede trimesečne odsotnosti iz ozemlja EU. Poudarja, da se je tožena stranka nepravilno sklicevala na določbo 20.5 Dublinske uredbe, da pa se člen 19.2 uredbe res nanaša na ta primer. Vendar pa ta določa, da država sama, če ugotovi, da je prosilec pogoj trimesečne odsotnosti izpolnil, ga ni več dolžna sprejeti nazaj, torej lahko predlog druge države zavrne, lahko pa ga tudi sprejme. V tem primeru je sicer Francija sporočila, da ga sprejema nazaj, ne da bi precizirala, ali zato, ker se to čuti dolžno storiti ali zato, ker se je pač tako odločila. Drugače pa določa drugi odstavek člena 19.2, iz katerega izhaja, da je v tem primeru Slovenija tista, ki mora izvesti ta postopek in da mora v postopku ugotoviti, ali je pogoj obdobja odsotnosti iz prvega pododstavka izpolnjen ali ne. Subsidiarno predlaga postavitev predhodnega vprašanja sodišču EU za interpretacijo določbe člena 19.2 Dublinske uredbe. Podaja tudi subsidiarni predlog za postavitev predhodnega vprašanja sodišču EU za interpretacijo določbe člena 17.1 Dublinske uredbe. Ponovno opozarja na nezakonitost v pravnem pouku.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svoj sklep oprla na določbo d. točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna članica po tej uredbi zavezana, pod pogoji iz 23., 24, 25. in 29. člena ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Francija. Iz upravnih spisov izhaja, kar med strankama ni sporno, da je tožena stranka dne 25. 3. 2014 pridobila podatek, da je bil tožnik dne 24. 7. 2013 vnesen v bazo EURODAC s strani Republike Francije. Prav tako med strankami ni sporno, da je tožena stranka s strani Republike Slovenije dne 3. 4. 2014 prejela odgovor, da je Republika Francija v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Tožena stranka je tudi pravilno postopala, ko je s tožnikom opravila razgovor, kar je v skladu z določilom 5. člena Dublinske uredbe. Tožnik razlogov, ki bi onemogočali njegovo vrnitev in obravnavo v Republiki Franciji, ni zatrjeval. Tega ni zatrjeval niti v tožbi. Tožnik ni navedel okoliščin, da bi obstajale pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Franciji, prav tako ne pogojev za nastanitev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik podvržen dejanjem, ki so v nasprotju s 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik je bil na razgovoru tudi pozvan, naj se izjasni glede trimesečnega bivanja zunaj držav članic EU, kar pa po mnenju sodišča niti ni bilo potrebno. Drugi odstavek 19. člena Konvencije EU, ki obravnava prenehanje obveznosti, določa, da obveznosti iz člena 18 (1) prenehajo, kadar lahko odgovorna država članica ob zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 18 (1) (C) ali (D) ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, razen če zadevna oseba poseduje veljavni dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država članica. To po presoji sodišča pomeni, da je breme dokazovanja v tem primeru na Franciji, česar pa le-ta ni storila niti ni izrazila pomisleka glede te okoliščine. Kot povedano, je sprejela odgovornost za tožnikovo obravnavanje. Zato ni pravilno stališče tožnika, da bi morala tožena stranka glede tega zanj spornega vprašanja izvesti predlagane dokaze. Ne glede na to pa tožnik v postopku niti ni konkretno navedel, da naj bi ozemlje držav članice zapustil in se vanje zopet vrnil, konkretno torej ni opredelil odsotnost treh mesecev z ozemlja države članice EU. Dokazovanje z zaslišanjem prič se namreč izvede zaradi potrditve zatrjevanih dejstev, ne pa za ugotavljanje le-teh. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko dokaznega predloga ni sprejela. Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe, tožbeni ugovori in ugovori v odgovoru na odgovor tožene stranke niso utemeljeni. Glede na za sodišče jasno zakonsko določilo drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika za postavitev predhodnega vprašanja. Prav tako ne, naj sodišče postavi predhodno vprašanje glede določbe 17. člena Dublinske uredbe.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka: V skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javnega koristi ter koristi nasprotnih strank.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep postal izvršljiv, saj je celo v samem sklepu navedeno, da tožba na Upravno sodišče ne zadrži njegove izvršitve. Tudi v četrtem odstavku 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti je določeno, da tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočnostjo te sodbe, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Franciji. To pa bi pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ta zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tožnik ne bi več nahajal tu. Če bi namreč v njem uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, saj se le ta lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Sodišče tudi presoja, da odložitev izvršitve izpodbijanega akta ne nasprotuje javni koristi.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.