Jedro

Žaljivke in posamezni pretepi niso preganjanje v smislu ZAzil, temveč lažje oblike diskriminacije, ki so jih organi v prosilčevi izvorni državi sposobni preprečiti oz. kaznovati. Zato je že iz prosilčeve vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje zaradi vere, rase, narodnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini in je tožena stranka ravnala pravilno, ko je to vlogo zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.7.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03), ker je iz njegove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, ter hkrati odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v treh dneh od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države, namreč, da je Rom in da v Bosni nima nikogar več ter da je v izvorni državi doživel tudi žaljivke in bil pretepen, ter njegov izrecni odgovor, da zaradi rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ni bil preganjan, temveč da je bil preganjan zato, ker je Rom in se ni boril v vojni, očitno kažejo na to, da ne gre za preganjanje v smislu ZAzil. Pri tem se je tudi prvostopno sodišče oprlo na pravni standard preganjanja, kakršen se je uveljavil v upravno sodni praksi na podlagi definicije preganjanja iz knjige Zakon o statusu begunca avtorja Jamesa C. Hataway-a in Direktive Evropske unije, št. 2004/83 EC z dne 29.4.2004. Na tej podlagi pa se žaljivk in posameznih pretepov, ki jih je tožnik opisal, ne more šteti za preganjanje. Tožena stranka je preverila tudi položaj Romov v Bosni in Hercegovini na podlagi treh poročil, ki so v upravnem spisu, iz katerih je ugotovila, da je oblast v Bosni in Hercegovini sposobna zagotoviti varnost svojim državljanom in da od leta 2003 mednarodne organizacije skoraj ne omenjajo več v svojih poročilih grdega ravnanja policije do Romov. Po presoji prvostopnega sodišča je torej tožena stranka po uradni dolžnosti ugotovila resnično stanje stvari in utemeljila, zakaj šteje, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove tožbene ugovore glede nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj tožnik ne izpodbija ugotovitve iz poročil, pavšalno pa zatrjuje, da situacija ni takšna, kot jo je ugotovila tožena stranka in da bi bilo treba tožnikov primer bolj individualno obravnavati. Pojasnilo je, da se v primeru odločanja v tako imenovanem pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil v postopku ugotavljajo le dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev na tej podlagi. Sodišče je kot pavšalne zavrnilo tudi tožbene ugovore glede kršitev ZAzil in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter ustave, ker so pavšalne in do njih ni mogoče zavzeti stališča. Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da tožena stranka ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti izvorno državo in zakaj se vanjo več ne more vrniti. Ne drži, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. V azilnem postopku je prepričljivo obrazložil ogroženost v izvorni državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem, na kar je opozarjal tudi v tožbi, ki pa ji prvostopno sodišče ni ugodilo. Nerazjasnjeno ostane vprašanje tožnikovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, ki zanj ni varna. Zato bi bilo treba ugotavljati pogoje za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Če bi tožena stranka pravilno ugotavljala razloge po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, bi prišla do sklepa, da je treba v tem primeru izvesti redni azilni postopek.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v številnih primerih pojasnilo, da ZAzil pozna dve vrsti azilnega postopka, in sicer redni azilni postopek (1. odstavek 35. člena ZAzil) in tako imenovani pospešeni azilni postopek (2. odstavek 35. člena ZAzil). Ta pospešeni azilni postopek se opravi tedaj, ko je podan kakšen od razlogov, navedenih v tem odstavku, torej tudi tedaj, kadar je že iz prosilčeve prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tudi v obravnavanem primeru je tožena stranka pravilno in zakonito najprej preverila tožnikovo prošnjo za azil z vidika pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ker je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovila, da je iz tožnikove prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi preganjanje ne grozi, je odločila pravilno in zakonito, ko je prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno. Pri tem je enako kot tudi prvostopno sodišče pravilno preučila tudi tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem. Pri tem je morala kot preganjanje upoštevati pravni standard preganjanja, kakršen se je uveljavil v upravno sodni praksi na podlagi knjige Zakon o statusu begunca Jamesa C. Hataway-a in Direktive Evropske unije, št. 2004/83 EC z dne 29.4.2004. Pravilno sta prvostopno sodišče in tožena stranka glede na okoliščine, ki jih je tožnik navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, torej da v Bosni in Hercegovini nima nikogar več in da je v izvorni državi doživel tudi žaljivke in bil pretepen, ker je Rom ter se ni boril v vojni, ocenila, da ne gre za preganjanje v smislu ZAzil. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s tem, da so žaljivke in posamezni pretepi zgolj lažji primeri diskriminacije pripadnikov romske narodnosti, ki pa so jih pristojne oblasti v Bosni in Hercegovini sposobne zaščititi, kar izhaja iz poročil, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka in so v upravnih spisih.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zato zavrača pritožbene ugovore, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z razlogi, ki jih je tožnik navedel za razloge za pobeg iz izvorne države. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje v zvezi s tožnikovimi navedbami v prošnji za azil in pravilno presodila, da je že tožnikove presoje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da zato ni pogojev za ugoditev njegovi prošnji za azil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.