Jedro

Odgovor sistemskega operaterja ni upravna odločba, ki bi morala vsebovati vse z zakonom določene sestavine, je pa nujni pogoj, ki mora biti izpolnjen, da Agencija za energijo v upravnem postopku odloči o sporih med osebami in v vsebinskem okvirju iz 1. odstavka 88. člena EZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je kot prepozno zavrgel tožnikovo zahtevo z dne 7. 3. 2007 za odločanje v zvezi s ponovno priključitvijo električne energije na elektroenergetsko omrežje na podlagi 5. odstavka 88. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 26/05 - uradno prečiščeno besedilo in 118/06, v nadaljevanju EZ), ker je tožnik zamudil procesni rok za uvedbo tega postopka. V obrazložitvi uvodoma citira določbe 1., 3., 4. in 5. odstavka 88. člena EZ ter navaja, da je tožnik dne 24. 1. 2007 na A.A.A. d.d. iz A. (v nadaljevanju sistemski operater) vložil dopis, s katerim je sistemskega operaterja opozoril na nezakonitosti obravnavane zadeve. Na naveden dopis je sistemski operater poslal pisni odgovor št. ... z dne 29. 1. 2007, v katerem je navedel, da ne bodo izvedli ponovnega priklopa na električno omrežje, dokler nastale obveznosti niso v celoti poravnane. Po ugotovitvi prvostopnega organa je navedeni pisni odgovor tožnik po pooblaščenki prejel dne 6. 2. 2007, zahteva za odločanje pa je bila vložena pri prvostopnemu organu dne 7. 3. 2007, torej po poteku roka od vročitve pisnega odgovora, kar je v nasprotju s 4. odstavkom 88. člena EZ in je treba tožnikovo zahtevo zavreči kot prepozno. Drugostopni organ v svoji zavrnilni odločbi na enaki pravni podlagi in dejanskih ugotovitvah potrdi odločitev prvostopnega organa, pri čemer tožniku glede na podani pritožbeni ugovor pojasnjuje, da dopis sistemskega operaterja ne predstavlja upravnega akta v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP), zato zanj ne velja zahteva, da mora imeti pravni pouk. Vendar bi po mnenju drugostopnega organa tudi v primeru, da bi dopis moral imeti pravni pouk, veljal 5. odstavek 215. člena ZUP, po katerem se stranka ravna po veljavnih predpisih, če odločba nima pravnega pouka. V tem primeru bi moral tožnik vložiti pritožbo oziroma zahtevo v 15. dneh, česar pa tožnik ni storil. Tožnik tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je sistemski operater tožnika obvestil z dopisom in ne z upravnim aktom. Pouk o pravnem sredstvu je namreč obvezen sestavni del pisne odločbe, razen če je z zakonom določeno drugače (1. odstavek 210. člena ZUP). Na predmetnem dopisu ni navedenega pravnega pouka, dopis pa v nobenem pogledu ne ustreza upravni odločbi. Po njegovem mnenju bi moral sistemski operater odločiti na podlagi 71. člena EZ, zato dopisa sistemskega operaterja ni mogoče šteti za odločbo v smislu 71. člena EZ, in v posledici tožeča stranka ni zamudila nobenega procesnega roka. Iz previdnosti tožeča stranka predlaga, da sodišče to tožbo šteje kot tožbo v primeru molka organa, saj sistemski operater o izdaji oziroma zavrnitvi soglasja ni odločil z odločbo v upravnem postopku, zato je mogoče šteti, da o zahtevi tožnika še ni bilo odločeno. Nezakonito ravnanje sistemskega operaterja in tožene stranke po njegovem mnenju ne more biti v škodo stranki (215. člen ZUP). Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, zadevo pa vrne toženi stranki v ponovni postopek in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in drugostopne odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 ter 65/08 - sklep in odločba US, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Določbe 88. člena EZ urejajo postopek na prvi stopnji v sporih med uporabniki omrežja oziroma zainteresiranimi osebami (upravičenci) ter sistemskimi operaterji oziroma organizatorjem trga v posamičnih zadevah, ki izvirajo iz dostopa do omrežij, obračunane cene za uporabo omrežij, zatrjevane kršitve splošnih dobavnih pogojev in sistemskih obratovalnih navodil in ugotovljenih odstopanj in zneskov za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj ter kršitev splošnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo. Posebej je določeno, da mora upravičenec pred sprožitvijo postopka pred Agencijo za energijo vložiti pisno zahtevo na sistemskega operaterja za odpravo zatrjevane nezakonitosti ali nepravilnosti, torej tudi v posamičnih zadevah, ki izvirajo iz dostopa do omrežij iz točke a) 1. odstavka 88. člena EZ, kar je po ugotovitvi prvostopnega organa obravnavani primer. Sistemski operater mora na zahtevo pisno odgovoriti in navesti razloge za svojo odločitev najkasneje v dveh mesecih od vložitve zahteve s strani upravičenca (3. odstavek 88. člena EZ), kar je bilo v tem primeru nesporno tudi storjeno. Po 4. odstavku istega člena lahko zahtevo za odločanje pred Agencijo za energijo vloži samo upravičenec, katerega zahteva je bila v celoti ali deloma zavrnjena s strani sistemskega operaterja, rok za vložitev zahteve pa je 15 dni od vročitve pisnega odgovora s strani sistemskega operaterja. V obravnavanem zadevi je tožnik po pooblaščenki pri sistemskemu operaterju vložil vložil vlogo z dne 24. 1. 2007, ki jo je poimenoval "Priklop elektrike ... ulica št. ..., A. - Opomin pred tožbo", ki tudi po presoji sodišča predstavlja pisno zahtevo sistemskemu operaterju za odpravo nezakonitosti ali nepravilnosti po 3. odstavku 88. člena EZ v zvezi s točko a) 1. odstavka 88. člena EZ. Sistemski operater je na tožnikovo vlogo odgovoril z dopisom z dne 29. 1. 2007, ki ga je po pooblaščenki nesporno tožnik prejel dne 6. 2. 2007, v katerem mu je pojasnil razloge za svojo odločitev. Tožnik je nato zoper navedeni odgovor sistemskega operaterja na prvostopni organ dne 7. 3. 2007 vložil pisno zahtevo, ki jo je poimenoval "Pritožbo uporabnika", v kateri se z odgovorom sistemskega operaterja ni strinjal in je predlagal, da prvostopni organ naloži sistemskemu operaterju odpravo nezakonitosti. Ker je tožnik z zahtevo z dne 24. 1. 2007 sprožil postopek po 3. odstavku 88. člena EZ, je bil s tem vezan tudi na roke iz navedene določbe in je, kot pravilno ugotavljata upravna organa, zamudil rok za vložitev zahteve iz 4. odstavka 88. člena EZ. Zato je bila tožnikova zahteva pravilno zavržena kot prepozna na podlagi določbe 5. odstavka 88. člena EZ. Iz celotnega poteka postopka, tožnikovih vlog in obsega pritožbenih ugovorov, je razvidno, da ni šlo za odločanje po 71. členu EZ, kot to sedaj v tožbi prvič zatrjuje tožnik, temveč so tako sistemski operater kot tudi upravna organa odločali na podlagi 3. odstavka 88. člena EZ, tožnik pa je na tej podlagi tudi izkoristil vsa razpoložljiva pravna sredstva.

Določba 88. člena EZ je jasna; s to določbo je urejen poseben postopek, katerega namen je, da se morebitni spori med upravičenci in sistemskimi operaterji oziroma organizatorji trga poskušajo najprej rešiti sporazumno sporazumno brez vključitve Agencije za energijo. Navedena določba vsebuje vsebinske in časovne omejitve, po katerih mora upravičenec pred sprožitvijo upravnega postopka vložiti pisno zahtevo za odpravo zatrjevane nezakonitosti ali nepravilnosti. Sistemski operater mora na zahtevo pisno odgovoriti in navesti razloge za svojo odločitev; zakon od sistemskega operaterja zahteva pisni odgovor, v katerem mora navesti razloge za svojo odločitev, in od vsebine tega odgovora je odvisen nadaljnji postopek pri Agenciji za energijo. Zmotno je prepričanje tožnika, ki ga je kot edini pritožbeni ugovor uveljavljal v pritožbi s sklicevanjem na 215. člen ZUP, da gre pri odgovoru sistemskega operaterja za upravno odločbo, ki bi morala vsebovati tudi pravni pouk. Po presoji sodišča odgovor sistemskega operaterja ni upravna odločba, ki bi morala vsebovati vse z zakonom določene sestavine, je pa nujni pogoj, ki mora biti izpolnjen, da Agencija za energijo v upravnem postopku odloči o sporih med osebami in v vsebinskem okvirju iz 1. odstavka 88. člena EZ. Res je sicer, da bi bilo pravno pravilno in v skladu z načelom varstva prava neuke stranke, da sistemski operater na dopisu vsako stranko pouči o roku za vložitev zahteve iz 4. odstavka 88. člena EZ, vendar je tožnika v obravnavani zadevi ves čas zastopala odvetnica kot kvalificirana pooblaščenka, ki so ji bile določbe 88. člena EZ gotovo poznane. V tej zadevi ne gre za molk organa, temveč gre za presojo zakonitosti posamičnega akta, ki je bil v obravnavanem primeru izdan na podlagi 1., 3., 4. in 5. odstavka 88. člena EZ. Sodišče le še pripominja, da bi tudi v primeru, če bi šlo za upravno odločbo, katerega sestavni del je nedvomno tudi pravni pouk, tožnik moral ravnati po 5. odstavku 215. člena ZUP; če odločba nima pravnega pouka, se stranka lahko ravnava po veljavnih predpisih, lahko pa v osmih dneh od organa zahteva, naj jo dopolni. Neobstoječ pravni pouk ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, kar je že večkrat potrdila upravno sodna praksa (na primer sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1507/2005 z dne 12. 9. 2007).

Glede na vse navedeno je po presoji sodišča odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi gre za rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno.

Ker tožeča stranka ni uspela s tožbo, je bilo treba zavrniti tudi njen zahtevek za povračilo stroškov tega postopka na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Pravni pouk temelji na določilu 73. člena ZUS-1.