Jedro

Za izdajo odločbe o razlastitvi hiše, ki je zgrajena v ožjem gradbenem okolišu pravno ni pomembno, kdaj je bila hiša zgrajena in ali je lastnik hiše imel na stavbnem zemljišču priznano pravico uporabe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Oddelek za družbene službe in splošne zadeve občine je z odločbo z dne 1.9.1970 v korist skupščine občine razlastil hišo, ki stoji na parc. št. 206/2. Ugotovil je, da je na zemljišču, kjer stoji hiša, ugotovljen splošni interes za gradnjo stanovanjske stolpnice z odlokom o sprejetju zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka (Glasnik št. 21/69). Tožnikovo pritožbo je tožena stranka zavrnila. Ugotovila je, da so bili izpolnjeni pogoji, ki jih za razlastitev določa 25. člen zakona o razlastitvi (Ur. l. SFRJ št. 11/68).

Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo v smislu 1. odstavka 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Meni, da prvostopni organ ni bil z zakonom pooblaščen v upravnem postopku na prisilni način odločati o razlastitvi hiše, ki stoji na parceli v družbeni lastnini, na kateri je tožnik imel prednostno pravico do gradnje. Meritorno je bilo torej odločeno o stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Tožeča stranka je še predlagala, naj se zadeva odstopi drugemu senatu, ki ne bo obremenjen s predhodno odločitvijo. V dopolnitvi tožbe tožeča stranka navaja, da prisilni akt, ki spreminja in razveljavlja akt poslovanja, s katerim je bila tožniku dodeljena prednostna pravica do gradnje, predstavlja poseg, ki spada v pristojnost rednega sodišča. Tožena stranka je na poziv sodišča predložila upravne spise prve in druge stopnje, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da si je tožnik pridobil lokacijsko dovoljenje za gradnjo hiše 5.7.1957, gradbeno dovoljenje pa 22.2.1958. Graditi je začel v letu 1958 še pred uveljavitvijo zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. SFRJ, št. 52/58). Ker je bila parcela, na kateri je začel graditi hišo, v ožjem gradbenem okolišu, je bila nacionalizirana. Z odločbo z dne 30.3.1967 je bila tožniku izročena v uporabo za zgraditev hiše parcela št. 206/2 k.o. V letu 1970, ko je bila izdana prvostopna odločba o razlastitvi, je bil tožnik lastnik stanovanjske hiše na parceli št. 206/2 pa je imel pravico uporabe.

Razlastitvena odločba, katere ničnost uveljavlja tožeča stranka, se nanaša na hišo, ki je bila last tožeče stranke. Šlo je torej za razlastitev nepremičnine, ki jo je tedaj urejal zakon o razlastitvi (Ur. l. SFRJ, št. 11/68 - preč. bes. - ZR). Po določbi 24. člena citiranega zakona izda odločbo o razlastitvi upravni organ za premoženjsko pravne zadeve občine, v kateri leži nepremičnina, za katero se predlaga razlastitev, po določbah zakona o splošnem upravnem postopku. Odločba o razlastitvi hiše je nedvomno upravna odločba in tožnik se moti, ko meni, da o razlastitvi hiše sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Pri tem pravno ni pomembno, kdaj je bila hiša zgrajena in ali je tožnik imel na parceli št. 206/1 pravico uporabe za gradnjo hiše. O tem, do kdaj ima prejšnji lastnik oziroma uporabnik stavbnega zemljišča pravico uporabe in kdaj mora zemljišče izročiti občini za uresničitev prostorskega izvedbenega načrta, se odloča v drugem upravnem postopku. Uveljavljani ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni podan, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).

Tožeča stranka je v tožbi še predlagala, da se zadeva odstopi drugemu senatu, ki ne bo obremenjen s predhodnimi odločitvami. Predlog za izločitev sodnikov je bil posredovan predsednici sodišča, ki je s sklepom U 804/92-4 z dne 16.10.1992 odločila, da se zahteva za izločitev sodnikov zavrne kot neutemeljena.