Jedro

Na dan izdaje začasne odredbe je bila zahteva tožnika za vzpostavitev delovnega razmerja in prijavo v socialna zavarovanja za čas, ko je po poteku odpovednega roka začasno nezmožen za delo, že izpolnjena, tako da je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke ravnalo pravilno, ko je izdani sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se sklep opr. št. I Pd 1403/2011 z dne 24. 10. 2011 razveljavi ter se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo (2. točka izreka).

Zoper sklep se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje sprejeta, v izpodbijanem sklepu materialnopravno nepravilna, saj sklepa z dne 24. 10. 2011 ne bi smelo v celoti razveljaviti. Kljub temu da je tožena stranka tožečo stranko na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe in pred izdajo sklepa že prijavila v obvezna zavarovanja pri ZZZS, je predlagana začasna odredba potrebna tudi v bodoče, saj je namen začasne odredbe tudi varstvo tožeče stranke pred samovoljnimi ravnanji tožene stranke. Ker je bila začasna odredba razveljavljena, tožeča stranka tega varstva, t.j. sankcije v obliki denarne kazni, v primeru ponavljanja kršitev nima več zagotovljenega. Tožena stranka v času vložitve zahteve za izdajo začasne odredbe ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja preko svojega nekdanjega delodajalca, zaradi česar je bila izdaja začasne odredbe nedvomno potrebna in utemeljena. Tožeča stranka je bila na dan 10. 9. 2011 v bolniškem staležu, vendar ji je tožena stranka kljub temu zaključila delovno razmerje, čeprav delavcu v bolniškem staležu tega zaradi odobrene upravičene odsotnosti zaradi bolezni v nobenem primeru ne bi smela storiti. Ker je tožena stranka svojo obveznost izpolnila šele po vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, je bila zahteva za izdajo začasne odredbe nedvomno tudi stroškovno upravičena, saj je v 38. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju določeno, da je upnik dolžan povrniti stroške, ki jih je neutemeljeno povzročil. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ugovor tožene stranke z dne 3. 11. 2011 zavrne ter potrdi sklep opr. št. I Pd 1403/2011 z dne 24. 10. 2011. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je le-ta neutemeljena in da sodišču prve stopnje brez pravne in dejanske podlage očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in naloži tožniku plačilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na ugovor tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi s sklepom opr. št. I Pd 1403/2011 z dne 24. 10. 2011, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje in ga prijavi v vsa obvezna socialna zavarovanja od 11. 9. 2011 pa vse do dne, ko bi se zaradi poteka njegove začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni moral vrniti na delo, vendar najdlje do 10. 3. 2012. Za primer nespoštovanje naložene obveznosti je sodišče toženi stranki določilo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR in povrnitev stroškov postopka tožniku v zvezi z začasno odredbo. Zoper ta sklep je tožena stranka vložila ugovor, v katerem je navedla, da je tožnika takoj po prejemu njegovega dopisa z dne 12. 10. 2011, s katerim jo je obvestil, da je bil v času izteka odpovednega roka v bolniškem staležu, prijavila v vsa socialna zavarovanja za nazaj in ga o tem obvestila z dopisom z dne 17. 10. 2011. Tako tožniku postopka za izdajo začasne odredbe sploh ne bi bilo potrebno začeti, saj je tožena stranka stanje sanirala takoj, ko jo je tožnik o tem obvestil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil namen dne 24. 10. 2011 izdane začasne odredbe vzpostavitev delovnega razmerja tožniku v času, ko je bil po izteku odpovednega roka še vedno upravičeno odsoten z dela zaradi bolezni in prijava tožnika v vsa socialna zavarovanja in 11. 9. 2011 do njegove vrnitve na delo oziroma najdlje do 10. 3. 2012. Ker pa iz dokazov, ki jih je predložila tožena stranka (dopis z dne 17. 10. 2011 – B9) izhaja, da je bila vsebina začasne odredbe izpolnjena že 17. 10. 2011, je sodišče prve stopnje dne 24. 10. 2011 odločilo o zadevi, ki je bila že izvršena in začasna odredba ni bila potrebna.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja v celoti. Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke s sklepom z dne 24. 10. 2011 izdalo začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo skladno s 1. in 2. odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ki se na podlagi 4. odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja za izdajo začasnih odredb v individualnih delovnih sporih. Na podlagi 33. člena ZIZ je sodišče prve stopnje s sklepom istočasno odločilo tudi o višini denarne kazni za primer kršenja obveznosti iz izdane začasne odredbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi listin (B9 in B10), ki jih je tožena priložila ugovoru zoper izdano začasno odredbo, v času izdaje začasne odredbe, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki od dne 11. 9. 2011 do dneva, ko bi se tožeča stranka, zaradi poteka njene začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, morala vrniti na delo, vendar najdlje do 10. 3. 2012, vzpostaviti delovno razmerje in jo prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja, ta ni bila več potrebna, saj je tožena stranka dne 17. 10. 2011 stornirala prvotno odjavo tožnika iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in je tožnik zavarovan tudi po 10. 9. 2011. Tako je bila na dan izdaje začasne odredbe dne 24. 10. 2011 zahteva že izpolnjena, zato je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo dne 24. 10. 2011 izdani sklep in predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljena so tako pritožbena navajanja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo razveljaviti sklepa z dne 24. 10. 2011, ker je izdana začasna odredba, kljub temu da je tožena stranka tožnika med podajo predloga in izdajo sklepa o začasni odredbi že prijavila v obvezna zavarovanja pri ZZZS, še vedno potrebna za varstvo tožnika pred nadaljnjimi samovoljnimi ravnanji. V primeru nove samovoljnosti tožene stranke bo lahko tožnik znova predlagal izdajo začasne odredbe, ki jo bo sodišče prve stopnje izdalo, če bodo seveda izpolnjeni zakonski pogoji za njeno izdajo. Prav tako bo lahko hkrati znova predlagal, da sodišče toženi stranki določi denarno kazen, za primer njenega ravnanja v nasprotju s sklepom o zavarovanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno razveljavilo sklep z dne 24. 10. 2011, saj je ugotovilo, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe in s tem tudi ne pogojev za določitev denarne kazni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožena stranka pa z odgovorom k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato jih tudi ona krije sama.