Jedro

Za opredelitev pravne narave pogodbe je odločilna njena vsebina, ne pa naslov pogodbe. Čeprav je v pogodbi navedeno, da darovalca darujeta in odstopata obdarjencema svojo polovico na nepremičninah, je iz nadaljnjih določil pogodbe nedvomno razvidno, da pogodbene stranke skupaj gradijo stanovanjsko hišo, ki je na dan sklenitve pogodbe pod streho (torej v tretji gradbeni fazi), da jo bodo skupaj dogradile in postale njeni solastniki ter se v hišo tudi skupaj vselile, kar je bilo v celoti realizirano.

Z dokončanjem stanovanjske hiše v času trajanja zakonske zveze prve tožnice in toženca je bila izdelana nova stvar, zato vračilo nepremičnine v naravi ni več mogoče. Pravni standard nove stvari je izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Če gre samo za obsežna prenovitvena dela (npr. za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, pri čemer hiša ohranja prvotni namen) ne gre za novo stvar. Če gre pa za spremembo namembnosti zgradbe (če npr. iz zemljišča z golimi zidovi nastane stanovanjska hiša, primerna za bivanje, in se torej spremeni njena namembnost/uporabnost) pa vsekakor gre za novo stvar oziroma spremenjeno identiteto zgradbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeče stranke so dolžne v roku 15 dni prvo toženi stranki povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se prekličeta darilna pogodba z dne 1. 2. 1984 in darilna pogodba, sklenjena v notarskem zapisu SV 164/200, z dne 15. 4. 2000 in je prvi toženec dolžan vrniti tožeči stranki darila, prejeta na podlagi teh pogodb, da je prvi toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižna dovolila ter v zapuščinski postopek po pokojnem A. A., umrlem 26. 12. 1998, vrniti solastniški delež do 357/4272 na nepremičnini parc. št. 4/1 k. o. X in solastniški delež do 6304/51688 na nepremičnini parc. št. 4/2 k. o. X. Odločilo je, da so tožeče stranke dolžne prvemu tožencu v roku 15 dni povrniti 2.846,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki, ki pritožbenemu sodišču predlagajo spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga toženka in pokojni A. A. sta z darilno pogodbo z dne 1. 2. 1984 prvemu tožencu (v nadaljevanju: toženec) podarila solastniški delež na nepremičninah zgolj iz razloga, ker je bil toženec njun zet in da bi to tudi ostal (t. i. vera in zaupanje v to, da bosta hči – prva tožnica in zet do konca življenja skupaj tvorila družino). Z razpadom življenjske skupnosti prve tožnice in toženca ter s skrhanjem odnosov med darovalcema in tožencem, se je nagib, ki je predstavljal podlago za sklenitev darilne pogodbe, popolnoma izjalovil in odpadel. Odločitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru sploh ne gre za darilno pogodbo, temelji predvsem na toženčevi izpovedbi, pri čemer iz dokazne ocene ni razbrati razlogov, ki so sodišče prve stopnje prepričali v njeno verodostojnost. Prva tožnica in toženec sta glede opravljenih del pri gradnji hiše od poroke do sklenitve darilne pogodbe izpovedala različno, kot tudi glede stanja nepremičnine do poroke. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožencu. V zvezi s stanjem nepremičnine do poroke oziroma sklenitve darilne pogodbe je bilo predlagano zaslišanje četrte tožnice, četrtega toženca in priče B. B., a sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Če je sodišče prve stopnje štelo, da je bil dejansko sklenjen dogovor o skupni gradnji in ne darilna pogodba, bi moralo te bistvene okoliščine v celoti razjasniti. Toženec ni imel finančnih sredstev in prihrankov ob prihodu k hiši. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo okoliščin in dejanskega stanja do 1. 2. 1984. Tako je naredilo presojo vsebine in namena darilne pogodbe glede na določena dejstva, ki so sledila tej darilni pogodbi, medtem ko ni naredilo presoje njenega namena v trenutku, ko je bila ta sklenjena. Bistven je torej nagib, ki je vodil darovalca v tistem trenutku. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo izpovedbo druge tožnice, pri kateri ni vzelo v obzir njene starosti in je njeno izpovedbo štelo za neverodostojno. Druga tožnica je povedala, da se je stanovanjska hiša začela graditi bistveno pred prihodom toženca k njihovi družini. Upoštevajoč navedeno ni življenjsko logično, da bi bil prispevek toženca tolikšen, da bi druga tožnica in pokojni A. A. nanj prenesla solastninski delež do ¼. Prva tožnica in toženec sta po sklenitvi darilne pogodbe še izvajal določena dela na hiši, a ta niso bila tako obsežna, da bi predstavljala podlago za prenos solastniškega deleža. Ta dela nikakor ne kažejo na to, da bi bil z darilno pogodbo sklenjen dogovor o nadaljnji gradnji. Sodišče prve stopnje se je oprlo na vsebino darilne pogodbe, pri čemer pa se v zvezi s tem ni opredelilo do izpovedbe prve tožnice, ki je pojasnila, da je zapis o skupni gradnji plod tega, da je ona pomagala staršem. Pogodbo je sestavil odvetnik, ki je bil nedvomno seznanjen z nagibom darovalcev in je ob vseh razpoložljivih podatkih ocenil, da gre za darilno pogodbo kot takšno, ter da je namen pravnega posla, da se tožencu podari solastniški delež na nepremičnini. Glede darilne pogodbe z dne 19. 4. 2000 je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila sklenjena kot posledica darilne pogodbe z dne 1. 2. 1984. S takšno argumentacijo je preseglo trditveno podlago pravdnih strank, zanjo pa ni podlage niti v izvedenih dokazih. Zmoten je tudi zaključek, da je šlo v konkretnem primeru za izdelavo nove stvari. Sodišče prve stopnje na narok za glavno obravnavo ni vabilo vseh strank in jih tudi ni zaslišalo, s čimer je kršilo njihovo pravico do izjave.

3. Toženec je na vročeno pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prva tožnica in toženec sta bivša zakonca, ki sta z darilno pogodbo z dne 1. 2. 1984 od druge tožnice in A. A. (staršev prve tožnice) pridobila ½ tedanjih nepremičnin parc. št. 5 in 6, obe k. o. X, in sicer vsak do ¼. Z darilno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV 164/200 z dne 15. 4. 2000 je prva tožnica tožencu podarila še ¼ tedanje nepremičnine parc. št. 4 k. o. X. Na navedenih parcelah1 v naravi stoji stanovanjska hiša na naslovu C., z vrtom. Ker je zakonska zveza prve tožnice in toženca razpadla, tožniki zahtevajo vračilo četrtinskih solastniških deležev na nepremičninah, saj trdijo, da je z razvezo zakoncev odpadel bistven nagib oziroma kavza za sklenitev darilnih pogodb. Toženec temu nasprotuje.

6. Pritožbeno sodišče najprej zavrača očitano bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V postopku ni prišlo do nobenega nezakonitega postopanja, ki bi strankam odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Stranki, ki ima pooblaščenca, se vsa pisanja vročajo preko pooblaščenca in ne neposredno (prim. prvi odstavek 137. člena ZPP). Na tak način so bila tožnikom vročena vsa vabila na naroke za glavno obravnavo. Iz sodnega spisa je razvidno, da je pooblaščena odvetniška družba vabila prejela. S tem so bili tožniki pravilno obveščeni o narokih za glavno obravnavo in so imeli možnost, da se jih osebno udeležijo. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga zavrnilo zaslišanje četrte tožnice, četrtega toženca in priče B. B. Njihovo zaslišanje je bilo predlagano v zvezi z gradnjo stanovanjske hiše in njenim stanjem v času, ko sta se prva tožnica in toženec poročila. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje2, izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k razčiščevanju pravno pomembnih okoliščin, saj jih je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov oziroma se je izkazalo, da nekatera dejstva (npr. stanje stanovanjske hiše) niti niso sporna. Poleg tega okoliščine, o katerih naj bi izpovedali stranki in priča, niso bistvene za odločitev v tej zadevi, kar bo konkretneje pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre pri pogodbi z dne 1. 2. 1984 glede na njeno vsebino dejansko za dogovor o skupni gradnji in ne za darilo, pri pogodbi z dne 19. 4. 2000 pa za dokončno realizacijo tega dogovora, za kar je podalo jasne, logične in dokazno podprte razloge. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena ZPP. Presoje pogodbe z dne 1. 2. 1984 sodišče prve stopnje ni temeljilo le na toženčevi izpovedbi, kot zmotno izpostavljajo tožniki, temveč je izhajalo iz same pogodbe in njene vsebine. Tako je iz 3.3, 5.4 in 9.5 točke pogodbe (priloga A7 spisa) razvidno, da pogodbene stranke skupaj gradijo stanovanjsko hišo, da bodo s skupnim delom in denarnimi sredstvi z gradnjo nadaljevale in v hiši tudi stanovale ter postale njeni solastniki. Navedena določila pogodbe so jasna in tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo dogovor o skupni gradnji, ne glede na to, da je pogodba sicer naslovljena kot darilna ter je pri njeni sestavi sodeloval odvetnik. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, po katerem je za opredelitev pravne narave pogodbe odločilna njena vsebina, ne pa naslov pogodbe. Čeprav je v pogodbi sprva navedeno, da darovalca darujeta in odstopata obdarjencema svojo polovico na nepremičninah6, pa je iz nadaljnjih določil pogodbe nedvomno razvidno, da pogodbene stranke skupaj gradijo stanovanjsko hišo, ki je na dan sklenitve pogodbe pod streho (torej v tretji gradbeni fazi), da jo bodo skupaj dogradile in postale njeni solastniki ter se v hišo tudi skupaj vselile, kar je bilo v celoti realizirano.

8. Tožniki vsebini pogodbe niso nasprotovali ali zatrjevali, da zgoraj navedene točke pogodbe ne odražajo prave pogodbene volje, zato ne more biti odločilna izpoved prve tožnice v delu, ko je pojasnila, da naj bi bilo določilo o skupni gradnji dejansko odraz njene pomoči in prispevka k gradnji. Tožniki z vztrajanjem, da je obravnavana pogodba darilna, pri čemer vsebine oziroma besedila pogodbe, ki govori o skupnem vlaganju in skupni (pretekli in bodoči) gradnji vseh pogodbenih strank, ne izpodbijejo, ne morejo uspeti.

9. Pritrditi gre tudi presoji sodišča prve stopnje, da sta skupno gradnjo stanovanjske hiše v svojih izpovedbah potrdila tako toženec kot prva tožnica. Slednja je potrdila, da so v hišo vlagali vse, s tožencem sta prispevala tudi tisto, kar sta dobila kot darilo pri poroki, toženec pa je veliko del opravil tudi sam. Pogodbo z dne 1. 2. 1984 so sklenili z namenom, da rešijo stanovanjski problem njih vseh. Prva tožnica je še potrdila, da je bila hiša v tistem času zgrajena do tretje gradbene faze, želeli pa so si, da jo dogradijo, si jo razdelijo in v njej živijo v miru vsi skupaj. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila zakonska zveza med prvo tožnico in tožencem edini namen za sklenitev pogodbe. Ker v konkretnem primeru ne gre za darilno pogodbo, so tudi sicer neuspešne pritožbene trditve v zvezi s pravno naravo, nagibom in okoliščinami sklenitve take pogodbe. Kakšno je bilo toženčevo finančno stanje, njegov vložek in natančno stanje stanovanjske hiše pred podpisom pogodbe ni bistveno, saj je bilo s sklenjenim dogovorom o skupni gradnji potrjeno, da pogodbene stranke stanovanjsko hišo že gradijo skupaj, predvsem pa, da bodo s skupno gradnjo tudi nadaljevale.

10. Pogodbo z dne 15. 4. 2000 je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot dokončno realizacijo dogovora o skupni gradnji z dne 1. 2. 1984. Pri tem ne drži pritožbeni očitek, da je bila presežena trditvena podlaga pravdnih strank. Toženec je ves čas postopka zatrjeval, da pogodba z dne 15. 4. 2000 ne predstavlja darila. Izrecno je navedel, da je treba pogodbo obravnavati s stališča prve pogodbe z dne 1. 2. 1984, torej v zvezi z vlaganji v izgradnjo stanovanjske hiše, v kateri so prebivali vsi skupaj.7 Ob podani ustrezni trditveni podlagi je dopustna konkretizacija okoliščin sklenitve pogodbe z zaslišanjem pravdnih strank. Iz njunih izpovedb (zlasti prve tožnice) izhaja, da je iz pogodbe z dne 1. 2. 1984 pomotoma izpadla tedanja parcela št. 4 k. o. X, ki obsega vrt ob stanovanjski hiši, čeprav so imeli v mislih, da je tudi ta predmet pogodbe. Ker A. A. za časa življenja ni bil več pripravljen urejati prenosa lastninske pravice na nepremičninah, so to uredili po njegovi smrti. Prva tožnica je ravno iz razloga, ker je parcela št. 4 k. o. X sodila v sklop pogodbe z dne 1. 2. 1984, podedovala očetov delež do ½ na nepremičnini in nato delež do ¼ s pogodbo z dne 15. 4. 2000 prenesla na toženca. Ugotovljeno dejansko stanje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba z dne 15. 4. 2000 predstavlja način uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

11. Sklepno pritožbeno sodišče pritrjuje tudi obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je bila z dokončanjem stanovanjske hiše v času trajanja zakonske zveze prve tožnice in toženca izdelana nova stvar, zato vračilo nepremičnine v naravi ni več mogoče. Pravni standard nove stvari je izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Če gre samo za obsežna prenovitvena dela (npr. za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, pri čemer hiša ohranja prvotni namen) ne gre za novo stvar. Če gre pa za spremembo namembnosti zgradbe (če npr. iz zemljišča z golimi zidovi nastane stanovanjska hiša, primerna za bivanje, in se torej spremeni njena namembnost/uporabnost) pa vsekakor gre za novo stvar oziroma spremenjeno identiteto zgradbe.8 Da je bila stanovanjska hiša ob podpisu pogodbe z dne 1. 2. 1984 oziroma ob sklenitvi zakonske zveze prve tožnice in toženca dne 30. 7. 1983 zgrajena do tretje gradbene faze in ni bila primerna za bivanje, v naslednjih nekaj letih pa je bila dokončana, tako da je bila sposobna za bivanje, izhaja iz izpovedb prve tožnice in toženca ter predloženih fotografij v spisu (prilogi A19 in B2 spisa).

12. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato so tožencu, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovoril, dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s priglašenimi stroški in Odvetniško tarifo (OT) tožencu priznalo 750 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 15 točk materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV. Tožencu pa ni priznalo stroškov posveta s stranko in pregleda listin, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojno storitev, temveč so ti stroški že zajeti v nagradi za pritožbeni postopek. Ob upoštevanju vrednosti točke so tožniki tako dolžni tožencu povrniti 559,98 EUR pritožbenih stroškov.

1 Danes gre za parceli št. 4/1 in 4/2, obe k. o. X. 2 Glej 3. in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 3. točka pogobe z dne 1. 2. 1984 se glasi: _"Darovalca A. A. in D. D. izrecno povdarjata, da gradijo pogodbene stranke na parcelah, ki so predmet te pogodbe, stanovanjsko hišo, ki postane s to pogodbo prav tako last do ene polovice darovalcev, do druge polovice pa obdarjencev, vsakega do ene polovice, ali glede celotne hiše vsakega do ene četrtinke. Ta stanovanjska hiša je sedaj pod streho in so jo pogodbene stranke skupaj gradile ter bodo nadaljevale skupaj z gradnjo in kasneje tudi v njej skupaj stanovale."_ 4 5. točka pogodbe z dne 1. 2. 1984 se glasi: _"Dejansko posest in užitek podarjenih nepremičnin sta obdarjenca nastopila, ko sta pričela z gradnjo hiše, davke in druga javna bremena pa bosta pričela plačevati z današnjim dnem."_ 5 9. točka pogodbe z dne 1. 2. 1984 se glasi: _"Pogodbene stranke navajajo, da na podarjenih parcelah že gradijo stanovanjsko hišo in je bilo za to gradnjo izdano gradbeno dovoljenje ter bodo predložile ustrezno potrdilo E. za izvedbo te pogodbe v zemljiški knjigi."_ 6 Glej 2. točko pogodbe z dne 1. 2. 1984. 7 Glej prvi odstavek na 4. str. odgovora na tožbo z dne 24. 6. 2019 (list. št. 15 spisa). 8 Prim. Sklep VSRS II Ips 40/2017.