Jedro

Tožena stranka je tožečo stranko zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodnih konferencah, ki jih je predlogu za napredovanje priložila tožeča stranka, upravičeno (in to dvakrat) pozvala, naj predloži program posveta oziroma dokaze, da je referate dejansko izvedla in to svojo zahtevo tudi utemeljila. Sodišče meni, da je taka zahteva razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezen referat, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata ter s tem mogoče njihovo vrednotenje po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožeče stranke, zaposlene v osnovni šoli ... v naziv svetnica. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožeča stranka v skladu s 7. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) vložila predlog za napredovanje v naziv svetnica. Predlogu za napredovanje je bila priložena fotokopija diplome Univerze na Primorskem, Pedagoška fakulteta Koper z dne 2. 9. 2010, fotokopijo odločbe o pridobljenem nazivu svetovalka, oceno delovne uspešnosti, mnenje učiteljskega zbora ter fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju. Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi Pravilnika, ki v prvem odstavku 11. člena določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je imel naziv svetovalec najmanj pet let, je pri svojem delu uspešen, je uspešno dokončal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju, s katerim lahko v skladu s Pravilnikom izkaže najmanj sedem točk in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk od tega najmanj 28 točk za dodatna strokovna dela, ki so s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

2. Tožena stranka je ugotovila, da je imela tožeča stranka ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv pridobljen naziv svetovalec več kot pet let, da je bila pri delu nadpovprečno uspešna, in je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala dovolj točk, da pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala zahtevanega števila točk. Navedenega ni bilo mogoče ovrednotiti, kot je tožeča stranka predlagala, v skladu z 2. alineo c) razdelka 20. člena Pravilnika, samostojne razstave likovnih del (2014/2015) v organizaciji institucije na državnem nivoju, ker za navedeno delo tožeča stranka ni predložila dokazila. Nadalje tudi ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 2. alineo č) razdelka 20. člena Pravilnika samostojnega referata na 9., 10. in 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu v ... (april 2011, april 2012 in april 2013). V skladu z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je tožena stranka preverjala verodostojnost potrdil, ki jih je organizator mednarodnih posvetov združenje A. izdal strokovnim delavcem za sodelovanje na njegovih posvetih. S strani združenja A. je tožena stranka prejela le okvirni seznam oziroma program udeležencev na 9. mednarodnem znanstvenem posvetu združenja A. v času od 20. do 22. aprila 2011, iz katerega pa ni razvidno na kakšen način je posamezen udeleženec sodeloval na posvetu. Na podlagi prejetega okvirnega programa pa ni bilo mogoče potrditi, da so udeleženci na posvetu izvajali referate, prav tako iz seznama oziroma programa ni razvidna mednarodna raven, kot jo opredeljuje Pravilnik torej, da bi na posvetu aktivno sodelovali udeleženci iz treh držav. O ugotovljenih dejstvih je seznanila tožečo stranko in jo pozvala, da svoj predlog dopolni z dokazi, iz katerih bo razvidno, da je na posvetu izvajala referate, naslov referatov ter čas njegove izvedbe. Tožeča stranka je na poziv predlog dopolnila z osnutki programov 9., 10. in 12. posveta združenja A. iz katerega so razvidni okvirni načrti poteka posvetov, vsi programi pa so popolnoma identični. Iz osnutka je razviden okvirni potek postavitve projektov, razstav, posterjev, predavanj, delavnic in podelitve nagrad, ni pa razvidna izvedba referatov aktivnih udeležencev posveta. Iz predloženih dokazil ni mogoče ugotoviti, da je tožeča stranka na posvetih izvedla referate, kot to za ovrednotenje določa 2. alinea č) razdelka 20. člena Pravilnika, po kateri se vrednoti izključno izvedba referata na mednarodnem kongresu ali konferenci, ne pa tudi druga oblika sodelovanja na takem kongresu ali konferenci.

3. Tožena stranka je ugotovila, naj bi bilo v letih od 2008-2015 organiziranih 21. mednarodnih posvetov v organizaciji združenja A., od tega v letih 2013 in 2015 vsako leto pet posvetov. Za 20 posvetov tožena stranka ni mogla ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je bil iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je bilo v postopkih napredovanj v nazive vloženih večje število potrdil o izvedenih referatih na posvetih v organizaciji združenja A., kot jih je bilo mogoče fizično izvesti v času trajanja posveta. Posamezniki naj bi na posameznem posvetu izvedli več referatov, za kar naj bi vplačali več kotizacij, kar je nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta. Ker programi posvetov niso dosegljivi, tožena stranka ni mogla ugotoviti, ali je šlo za mednarodni posvet, kot ga opredeljuje 2. alinea č) razdelka 20. člena Pravilnika, torej ni izkazano, da so na teh posvetih sodelovali predstavniki vsaj treh držav. Iz istega razloga tožena stranka tudi ni mogla ugotoviti, ali so posamezni strokovni delavci izvedli referat niti da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti po 20. členu Pravilnika. Tožena stranka je s strani organizatorja prejela okvirni seznam oziroma program udeležencev na 9. mednarodni znanstveni posvet, ki je potekal od 20. do 22. aprila 2011, iz katerega pa ni razvidna vrsta sodelovanja posameznega udeleženca, prav tako ni razvidna mednarodna raven simpozija kot jo opredeljuje Pravilnik v zadnjem odstavku 20. člena.

4. Ker je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka izvedbo treh referatov na mednarodnih posvetih izkazovala le s potrdili, katerih verodostojnosti ni bilo mogoče preveriti, saj tožeča stranka kljub pozivu svojega predloga ni dopolnila z ustreznimi dokazili, s katerimi bi izkazovala zadostno število točk iz naslova dodatnih strokovnih del, je odločila, da se njen predlog za napredovanje v naziv svetnice zavrne, saj ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev za napredovanje, ki morajo biti po določbi 11. člena Pravilnika izpolnjeni komulativno.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Ugovarja, da je materialnopravno napačen zaključek tožene stranke, da je glede pogoja dodatnega strokovnega dela poleg dokazila o opravljenem delu potrebno predložiti tudi program konference oziroma posveta, saj tega ne določa noben predpis zlasti pa ne pravilnik. Tožeča stranka je v zvezi s pogojem opravljanja dodatnega strokovnega dela predložila potrdila združenja A. o opravljenih samostojnih štirih referatih na mednarodnih konferencah. Kljub temu, da iz pravilnika ne izhaja, da bi morala tožeča stranka predložiti tudi program kongresa, ki bo zadosten dokaz o izvedenem samostojnem referatu na mednarodnih znanstvenih kongresih, je tožeča stranka toženi stranki predložila zahtevane programe, in sicer takšne kot jih je prejela s strani združenja A. Poleg tega je v dokaz svojim trditvam predložila tudi fotokopije kazala povzetkov prispevkov z navedenih posvetov in svoje izdelke v power pointu, ki jih je na kongresih predstavila. Napačno je stališče tožene stranke, da tožeča stranka tudi s fotokopijami svojih prispevkov ni izkazala izvedbe referata na mednarodnem kongresu, kar da bi lahko potrdil le organizator s programom posveta. Toženi stranki očita, da bi v dvomu ali je šlo za mednarodne posvete z udeležbo predstavnikov najmanj treh držav in ji program predložen s strani organizatorja ni zadostoval lahko tudi z drugimi dokazi npr. zaslišanje prič ugotovila, ali je šlo pri 9., 10. in 12. posvetu za mednarodni posvet in ali je tožeča stranka na njem sodelovala z izvedbo referata in ob kateri uri. V zvezi z navedenim dokazom predlaga zaslišanje predsednice združenja A. 6. S tem, ko tožena stranka tožeči stranki ni priznala veljavnosti oziroma verodostojnosti potrdil je tožečo stranko obravnavala neenako v primerjavi z osebami, pri katerih je štela prav takšna potrdila za verodostojna. Tožeča stranka je v svojih dopolnitvah jasno navedla, da sta najmanj dve njeni sodelavki na podlagi potrdil o udeležbi na istih mednarodnih posvetih prišli do napredovanja v naziv, ona pa ne. S tem, ko tožena stranka v drugih primerih ni preverjala vprašanja verodostojnosti predloženih listin je posegla tudi v tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic. S strani tožeče stranke predložena enaka potrdila o udeležbi izkazujejo in potrjujejo izpolnjevanje pogoja dodatnega strokovnega dela zato bi tožeči stranki morala biti priznana pravica do napredovanja v naziv svetnice. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožeči stranki prizna napredovanje v naziv svetnica. Podrejeno pa, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki ter ji povrne stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in pojasnjuje, da tožeča stranka kljub temu, da je predložila zahtevane programe in sicer takšne kot jih je prejela od združenja A., fotokopije kazala povzetkov prispevkov z navedenih posvetov ter svoje izdelke v power pointu, ki naj bi jih na kongresih predstavila iz navedenih dokazil ni bilo moč ugotoviti, ali je tožeča stranka na posvetih tudi izvedla referata kot to določa 2. alinea č) razdelka pravilnika. Tožena stranka je namreč prejela več pisnih in ustnih obvestil o tem, da potrdila o izvedbi referata na mednarodnem simpoziju v organizaciji združenja A. niso verodostojna, s čemer je toženo stranko z dopisoma z dne 26. 1. 2016 in 10. 6. 2016 seznanila in jo pozvala k dopolnitvi vloge z dokazili o izvedbi likovne razstave in z dokazili, ki bi izkazovala njeno dejansko izvedbo referata na mednarodnih posvetih. Z dodatno posredovano dokumentacijo tožeča stranka, kot je bilo že navedeno v izpodbijani odločbi ni izkazala dejanske izvedbe referatov na mednarodnem posvetu. Tožeča stranka je zahtevala predložitev dodatnih dokazil in sicer vsaj program mednarodnega simpozija z navedbo referatov in njihovih prispevkov saj bi s pomočjo programa (ob pomanjkanju drugih dokazil), ki v domačih in tujih strokovnih krogih predstavlja minimalni strokovni standard organizacije konference, kongresa ali simpozija, lahko ugotovila, ali je tožeča stranka dejansko izvedla referat. Mednarodne konference imajo vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referati v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela.

8. Pri referatu, predavanju, delavnici, članku itd. gre za različne oblike znanstvenih prispevkov, kar izhaja tudi iz tipologije COBISS. Navedene tipologije ni mogoče enačiti z vrednotenjem po pravilniku, saj sta npr. predstavitev plakata ali razstava vrednotena po razdelku a, predavanje ali izvedba pedagoške delavnice po razdelku b, referat pa po razdelku č 20. člena Pravilnika. Pravilnik torej omogoča vrednotenje s štirimi točkami izključno za izvedbo referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki so se po dokazilih iz vlog (npr. vabila) odvijali na posvetih združenja A. Predlagani novi dokazi, pa predstavljajo tudi tožbeno novoto, ki v skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni dopustna.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Prvi odstavek 11. člena Pravilnika določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki ima naziv svetovalec najmanj 5 let; je uspešen pri svojem delu; je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk; in je opravil različna strokovna dela in izbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s 3 ali več točkami. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka slednjega pogoja ne izpolnjuje. Med tožečo in toženo stranko je sporno število točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s 3 ali več točkami, točneje strokovna dela, ki jih določa točka č.) 20. člena Pravilnika. Tožeča stranka namreč točke po tej postavki uveljavlja iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodni konferenci ali kongresu: sporno je ali je tožeča stranka dejansko izvedla tri referate na Mednarodnih znanstvenih posvetih združenja A., in sicer na 9., 10. in 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu v ... (april 2011, april 2012 in april 2013).

11. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil, ki jih je izdalo združenje A. in so bila kot dokazilo priložena predlogu za napredovanje tožeče stranke v naziv svetnika. Razloge za dvom v verodostojnost potrdil je tožena stranka v odločbi natančno opisala in se tem navedbam sodišče pridružuje in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Tožena stranka je zaradi dvoma v verodostojnost navedenih potrdil, skladno z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika, tožečo stranko utemeljeno pozvala, naj dokaže, da je referate na mednarodni konferenci tudi dejansko izvedla. Tožeča stranka je, kot predlagatelj napredovanja, to je kot stranka v upravnem postopku tista, ki je dolžna dokazati navedbe v vlogi. Upravni organ, ki v zadevi odloča, pa mora predložena dokazila oceniti, oziroma v primeru dvoma zahtevati od stranke, da predloži dodatna dokazila, v kolikor meni, da predložena dokazila ne izkazujejo trditev v vlogi. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi tožeča stranka zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodnih konferencah, ki jih je predlogu za napredovanje priložila tožeča stranka to upravičeno (in to dvakrat) pozvala, naj predloži program posveta oziroma dokaze, da je referate dejansko izvedla in to svojo zahtevo tudi utemeljila. Sodišče meni, da je taka zahteva razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezen referat, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata ter s tem mogoče njihovo vrednotenje po Pravilniku. Takšnega programa tožeča stranka ni predložila. Dokazi, ki jih je na poziv tožene stranke predložila tožeča stranka namreč ne izkazujejo zatrjevane izvedbe referata. Tožbeni ugovor tožeče stranke da Pravilnik ne zahteva predložitve programov mednarodne konference je tako neutemeljen.

13. Tožena stranka je četudi tega ni bila dolžna storiti, sama skušala pridobiti program oziroma druga ustrezna dokazila neposredno pri organizatorju mednarodne konference, vendar pa neuspešno. Sodišče ni tisto, ki naj bi pridobivalo dokazila, kot to predlaga tožeča stranka, saj bi morala trditve, ki jih navaja v svojih vlogah izkazati tekom upravnega postopka, kot ji je bilo pojasnjeno s pozivom na dopolnitev vloge, česar pa ni storila. Tožeča stranka bi sicer s pričami lahko dokazovala udeležbo na posvetih, kar sicer ni sporno, njeno aktivno udeležbo z referatom na mednarodnem posvetu pa upoštevajoč prakso organizatorjev takih mednarodnih posvetov tudi po mnenju sodišča in glede na sodno prakso Upravnega sodišče (sodba II U 358/2016, I U 1373/2016 in druge) lahko dokazujejo le ustrezna dokazila organizatorjev posvetov, ki pa jih tožeča stranka ni predložila.

14. Ugovor tožeče stranke, da je tožena stranka v drugih primerih potrdila združenja A. o udeležbi z referatom na isti Mednarodni konferenci v ... v letih 2011, 2012 in 2013 štel kot zadostna dokazila in bi jih moral kot veljavna upoštevati tudi v konkretnem primeru ni utemeljen. Tožeča stranka te svoje trditve ni konkretizirala pač pa jih le pavšalno navaja. Tožeča stranka o domnevnih napredovanjih ne navaja nobenega podatka, ki bi ga bilo mogoče preveriti in bi se o njem lahko tožena stranka izjasnila. Kot je bilo že pojasnjeno je stranka, ki določeno trditev postavi tista, ki jo mora izkazati, česar pa tožeča stranka z zatrjevanjem o domnevno drugačnih odločitvah ni storila in zato sodišče takemu zatrjevanju ne sledi. Ne glede na to pa sodišče tudi sicer dodaja, da se pri odločanju o napredovanju ocenjuje vsak konkreten primer in da lahko posebne okoliščine primera zahtevajo različno postopanje in različno presojo.

15. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških temeljni na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.