Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da je bil izključni lastnik psa, ki ga je povozil toženec in je zaradi poškodb poginil in tudi ne morebitne višine solastnega deleža na njem (v primeru, da gre za družinskega psa, kot je navajal tožnik), je sodišče prve stopnje tožniku upravičeno odreklo aktivno legitimacijo za uveljavljanje odškodnine za povoženega psa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu mora toženec plačati odškodnino v višini 500,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 108,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče ni izvedlo vseh, s strani tožnika predlaganih dokazov, še zlasti dokaza z izvedencem kinološke oziroma veterinarske stroke, ki bi ugotovil vrednost psa, ki ga je toženec povozil na dvorišču, v posledici česar je tožnik utrpel škodo. Navaja, da ni zahteval povračila stroška nakupa psa, ampak povračilo škode iz naslova vrednosti psa, ki bi jo lahko ugotovil le izvedenec ustrezne stroke. Ni zahteval povrnitve stroškov cepljenja in čipiranja psa in tudi ne povračila stroškov hrane, kot sodišče prve stopnje napačno navaja v obrazložitvi. Jasno in nedvoumno je navedel, da bi bil takšen pes, ob upoštevanju vseh nujno potrebnih izdatkov, vreden najmanj 500,00 EUR. Specificiral je stroške, ki jih je imel s psom. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in dejanska višina škode, to je vrednost psa, neugotovljena. Ves čas postopka je tožnik vztrajal da je on edini lastnik psa. Zgolj zaradi ugovornih navedb toženca je predlagal, da se v postopek na strani tožnika pritegne tudi ostale družinske člane, česar pa sodišče ni storilo in je kršilo pravila pravdnega postopka. Posledično je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, to je lastništvo psa, ker se ne ve, ali bi se ostali družinski člani izrekli oziroma šteli za solastnike psa.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je neutemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo v takem sporu dopustno, po izrecni določbi 458. člena ZPP, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje glede višine škode ni postavilo izvedenca kinološke oziroma veterinarske stroke, kot je predlagal. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju in o višini odškodnine ni odločalo, zato za postavitev izvedenca ni bilo potrebe.

7. Nerazumljivo je, na kakšno kršitev postopka pritožnik meri z očitkom, da sodišče ni upoštevalo njegovega predloga, da v postopek pritegne tudi ostale družinske člane, da bi se izjasnili glede lastništva psa. Družinski člani, če bi se šteli za lastnika psa, bi se tožniku lahko pridružili s svojimi odškodninskimi zahtevki, ali pa bi mu svoje odškodninske zahtevke cedirali, zato ni jasno, kakšno vlogo naj bi pri tem imelo sodišče. Morebitna nepravilna uporaba 204. člena ZPP (obvestitev drugega o pravdi da si stranka zagotovi kakšen civilnopravni učinek) pa bi predstavljala le bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa ni dopusten pritožbeni razlog.

8. S pritožbenimi trditvami pritožnik ne more uspešno izpodbiti pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj v sporu majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni pravno dopusten. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je bil izključni lastnik psa, ki ga je povozil toženec in je zaradi poškodb poginil in tudi ne morebitne višine solastnega deleža na njem (v primeru, da gre za družinskega psa, kot je navajal tožnik), je sodišče prve stopnje tožniku upravičeno odreklo aktivno legitimacijo za uveljavljanje odškodnine za povoženega psa in materialnopravno pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.