Jedro

Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da za nastalo škodo ni soodgovoren. Hoja na razdalji 1,20 m od roba vozišča na neosvetljenem cestišču gotovo ni varna hoja in je v nasprotju z ZTVCP. V 2. odstavku 103. člena ZTVCP je določeno, da mora pešec, ki hodi po vozišču, hoditi čim bližje robu vozišča in to zelo previdno ter tako, da ne ovira ali preprečuje prometa vozil.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

V tem pravdnem postopku je bilo pravnomočno razsojeno, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.403.984,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je pri tem upoštevalo, da je tožnik 20% soodgovoren za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 11.8.1990, ter da njegov zahtevek tudi po višini ni v celoti utemeljen.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, s katero je zvišalo tožnikov soprispevek za nastalo škodo na 20%.

Tožnik meni, da za škodo sploh ni soodgovoren ter da je zato tudi na prvi stopnji določena soodgovornost v razmerju 10% napačna. Sodišče druge stopnje je nadalje materialnopravno zmotno odločilo o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik opisuje posledice, ki so ostale po poškodbi ter ponovno opozarja na omotice in vrtoglavice ter "nočne more". Trdi, da sodišči nista upoštevali izvedenskega mnenja izvedenca Stjepana Cicvariča. Tožnik je razočaran in močno prizadet nad takšnim odločanjem. Zato predlaga, da vrhovno sodišče obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti z vsemi stroškovnimi posledicami.

Tudi toženi stranki uveljavljata navedena revizijska razloga. Trdita, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni zavzelo stališča do v pritožbi ugovarjane napake na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je namreč, kljub ugotovljenemu 10% soprispevku k nastali škodi, prisojeno odškodnino znižalo le za 1%. S tem je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP in je zato sodišče druge stopnje moralo v tem delu sodbo prve stopnje razveljaviti. Zmotno uporabo materialnega prava pa je sodišče druge stopnje storilo s tem, ko je ugotovilo, da je tožnik soprispeval k nastali škodi le v razmerju 20%. Toženi stranki poudarjata, da je bil tožnik v kritičnem času vinjen, saj je imel v krvi 1,20 promila alkohola, da kot pešec ni hodil po levi strani vozišča, temveč po desni, da je hodil po cesti sem ter tja, ker ga je zanašalo zaradi vinjenosti. Če bi tožnik hodil tako, kot je zatrjeval, ne bi mogel biti zadet v predel desne stegnenice. Vsekakor tožnik ne bi smel hoditi vzporedno z A. S., temveč za njim. Zaradi vsega navedenega je vsaj 50% soodgovoren za nastalo škodo. Toženi stranki še poudarjata, da pristajata na 50% soodgovornost zaradi tega, ker je šlo za trčenje pešca z motornim vozilom, sicer bi uveljavljali, da je tožnikova soodgovornost najmanj 80%. Toženi stranki nadalje izpodbijata odločitev o višini nepremoženjske škode. Menita, da je neutemeljeno zvišanje za 400.000,00 SIT za fizične bolečine. Ponovni zlom tožnikove desne stegnenice sploh ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Poleg tega zlomi stegnenic niso boleči, zato bi tožniku šla odškodnina največ v znesku 300.000,00 SIT. Višja odškodnina pomeni kršitev po 2. odstavku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Povsem neutemeljena pa je po mnenju toženih strank odškodnina za prestani strah. Tožnik je bil v času škodnega dogodka pod močnim vplivom alkohola, tako da primarnega strahu sploh ni bilo. Sekundarni strah pa ni bil intenziven, še manj pa dolgotrajen. Zato gre tožniku iz tega naslova le odškodnina v znesku 80.000,00 SIT. Kar zadeva duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožniku ne gre višja odškodnina od zneska 600.000,00 SIT. Znano je, da zlom stegnenice praktično ne zapusti nikakršnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženi stranki zato predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da prisodi tožniku odškodnino le v znesku 492.490,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 2.460,00 SIT od 1.4.1991 dalje do plačila, od 490.000,00 SIT pa od 28.1.1994 dalje. Tožnik mora toženima strankama povrniti še njune pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot sta jih zaznamovali na prvi in drugi stopnji, ter revizijske stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe revizijskega sodišča dalje do plačila. Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo nobene od očitanih kršitev določb pravdnega postopka.

Tako tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da ni posebej obrazložilo spremembe zvišanja soodgovornosti tožnika od 10 na 20%. Sodišče druge stopnje je namreč povedalo, da se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem na prvi stopnji, vendar pa, da presoja tega dejanskega stanja zahteva drugačno odločitev o soodgovornosti. Odločitev o soodgovornosti je materialnopravna odločitev. Gre torej za drugačno uporabo materialnega prava na drugi stopnji. Zanjo pa je sodišče druge stopnje imelo vso pravno odločilno dejansko podlago že v prvostopni sodbi in zato obširnejša obrazložitev ni bila potrebna.

Tudi toženi stranki neutemeljeno očitata sodišču druge stopnje, da je storilo očitano kršitev ZPP. Zmotno trdita, da sodišče druge stopnje ni popravilo napake, ki jo je sodišče prve stopnje dejansko storilo s tem, ko je od prisojene odškodnine odštelo le 1% ugotovljene odškodnine in ne 10%. Sodišče druge stopnje je namreč potem, ko je spremenilo tako odločitev o soodgovornosti kot tudi odločitev o višini nepremoženjske škode, obenem popravilo tudi napako v izračunu. To je tudi v svoji sodbi posebej povedalo (zadnji stavek 3. odstavka na str. 4 drugostopne sodbe).

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), temu revizijskemu ugovoru ni moglo ugoditi.

Neutemeljen pa je tudi revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

Odločitev sodišča druge stopnje o soodgovornosti tožnika je pravilna. Toženi stranki neutemeljeno očitata sodišču druge stopnje, da ni zadostno upoštevalo tožnikove hoje in njegove vinjenosti. Sodišče druge stopnje je v zadostni meri upoštevalo nepravilno hojo tožnika, ki pa ni v tem, da ni hodil po levi strani cestišča, temveč v tem, da je zavzemal prevelik del cestišča. Prepoved hoje po desni strani velja le za hojo izven naselja (106. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Uradni list SFRJ, št. 50/88, v nadaljevanju ZTVCP, ki ga je sodišče pravilno uporabilo na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine in 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije). Ugotovitev izvedenca, da bi bilo v konkretni situaciji in glede na konkretno stanje ceste bolj varno hoditi po levi strani, še ne pomeni kršitve cestnoprometnih predpisov. Dejstvo, da je bil tožnik vinjen, pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ni bilo v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo in s tem tožnikovo škodo. Ugotovitev vzročne zveze je dejansko vprašanje in revizijsko sodišče vanj, zaradi prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP, na revizijski stopnji ne sme več posegati. Enako velja tudi za izpodbijanje dejanske ugotovitve o tem, ali je tožnik hodil vzporedno s pričo A. S. ali pa deloma za njim. Sodišče prve stopnje in nato sodišče druge stopnje sta ugotovili, da je hodil deloma za A. S.. Navedene okoliščine ob nastanku škodnega dogodka pa so razlog tudi za neutemeljenost tožnikove revizije. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da za nastalo škodo ni soodgovoren. Hoja na razdalji 1,20 m od roba vozišča na neosvetljenem cestišču gotovo ni varna hoja in je v nasprotju z ZTVCP. V 2. odstavku 103. člena ZTVCP je določeno, da mora pešec, ki hodi po vozišču, hoditi čim bližje robu vozišča in to zelo previdno ter tako, da ne ovira ali preprečuje prometa vozil. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je materialnopravno pravilna tudi odločitev o višini odškodnine. Tako revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo sodišča druge stopnje, s katero je zvišalo odškodnino za fizične bolečine na 800.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo dveh operacij in vseh nevšečnosti v zvezi z njima ter večmesečno rehabilitacijo. Trditve toženih strank, da zlom stegnenice ni boleč, so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca in sodišč na prvi in drugi stopnji, na katere je kot na del dejanskega stanja revizijsko sodišče prav tako vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Toženi stranki nadalje neutemeljeno ugovarjata odločitvi o odškodnini za strah. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je bila tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja (torej sekundarni strah) velika. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da je obstajal tudi primarni strah, temveč je zvišalo odškodnino zato, ker je štelo, da tožnik ob poškodbi ni bil več mlad in se je tudi zato upravičeno bal za izid zdravljenja. Ob dejstvu, da je prišlo celo do drugega preloma, ki je bil v vzročni zvezi s prvim prelomom, je seveda ta strah toliko bolj upravičen in odškodnina zanj pravilno prisojena. Toženi stranki končno neutemeljeno napadata odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje, v povezavi z njim pa tudi sodišče prve stopnje, sta pravilno odločili tudi o tej odškodnini. Pavšalna trditev, da zlom stegnenice ne pušča trajnih posledic, v konkretnem primeru ne drži. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje, sodišče druge stopnje pa je te ugotovitve sprejelo kot točne. Da gre za težave, ki jih ima tožnik pri hoji z nošenjem bremen ter da je njegova hoja nestabilna, je bilo ugotovljeno. Za takšno škodo pa je prisojena odškodnina v skladu z merili iz 200. člena ZOR.

Vendar pa višja odškodnina za to škodo, ki jo terja tožnik, ne bi bila v skladu z navedeno določbo ZOR. Tožnik je že v pritožbenem postopku uveljavljal, da ima vrtoglavice ter glavobole, vendar mu je sodišče druge stopnje odgovorilo, zakaj temu delu pritožbe ni ugodilo. Dejstvo je, da te škode tožnik ni v zadostni meri dokazal ter da ni predlagal dokaza z izvedencem nevropsihiatrom, ki bi lahko to škodo ugotovil oz. potrdil. Razočaranje tožnika nad odločitvijo zato ni utemeljeno. Prisojena odškodnina je tudi v skladu z odškodninami, ki jih prisojajo sodišča v podobnih primerih. Tudi tožnikova revizija zato ni utemeljena.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 393. členom ZPP reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni.