Jedro

Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala niti pobotnega ugovora niti ni vložila nasprotne tožbe, neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice za plačilo prejemkov iz delovnega razmerja zavrniti, ker naj bi tožnica toženi stranki povzročila škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati plačo in nadomestilo plače za september in oktober 2010 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz prve in druge alinee I. točke izreka sodbe. Nadalje je odločilo, da ji je dolžna plačati stroške prevoza na delo za september 2010 v višini 107,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2010 do plačila in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v neto znesku 207,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2010 do plačila ter od neto zneska obračunati in odvesti davek, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (tretja in četrta alinea I. točke izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 339,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Navaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala, da obstaja terjatev tožnice do tožene stranke. Dejstvo pa je, da tožnica dolguje tudi toženi stranki. Tožnica je toženi stranki povzročila škodo, ki je bistveno višja od dolga tožene stranke, zato meni, da bi bilo pravično, da se zaradi nasprotne terjatve tožene stranke do tožnice zahtevek tožnice zavrne, oziroma bi morala tožnica tožbo umakniti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločilo in sicer je s sklepom opr. Pdp 1097/2011 z dne 6. 1. 2012 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da odgovor na tožbo, kot ga je oblikovala tožena stranka, nima značilnosti pripoznave tožbenega zahtevka, ki je lahko zakonska podlaga za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po 316. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica vtožuje plačilo plače in nadomestilo plače za september in oktober 2010, povračilo stroškov prevoza na delo ter plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova plače in nadomestila, povračila stroškov prevoza in regresa za letni dopust, vendar pa ji zneskov ne more plačati zaradi blokade računov. Na naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2012 je direktor tožene stranke navedel, da niso vložili odškodninske tožbe zoper tožnico, kljub temu da jim je tožnica povzročila škodo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni podala pobotnega ugovora, niti ni vložila nasprotne tožbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica povzročila toženi stranki škodo, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Tožena stranka je priznala, da tožnici ni izplačala plače oziroma nadomestila plače za mesec september in oktober 2010, stroškov prevoza na delo za september 2010 ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede na določbe 42. člena, 130. in 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) pravilna.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).