Jedro

Če je sodišče v obrazložitvi odločbe kršitev delovne obveznosti utemeljilo tudi z nekaterimi določbami pravilnika, po katerih kršitev delovne obveznosti ni bila kvalificirana, s tem ni spremenilo dejanskega stanja in kvalifikacije kršitve.

Načelo pravičnosti je način razlage pravnih norm, ne pa uporaba materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke, ki so mu izrekli ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik storil hujši kršitvi delovne obveznosti po 1. točki (neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti) 131. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (pravilnik), 2. točki (nezakonito razpolaganje s sredstvi in druga nezakonita dejanja) in 6. točki (zloraba položaja in prekoračitev danega pooblastila) v zvezi s 25. točko (povzročitev materialne škode nad 500,00 din podjetju ali sodelavcem). Hujši kršitvi delovne obveznosti je tožnik dne 29.1.1993 storil tako, da je zjutraj naložil na tovorno vozilo rezervoar last tožene stranke in ga odpeljal bratu, popoldne ob 15,30 uri pa je neopravičeno in s pomanjkljivo izpolnjenim potnim nalogom vzel in odpeljal tovornjak toženke, na katerem je bilo okrog 100 kartonov različnega blaga. Na zahtevo varnostnika se ni ustavil, ampak je pobegnil. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnilo. V obrazložitvi odločbe je navedlo, da sodišče prve stopnje s tem, da je tožnikova ravnanja le določneje pravno okvalificiralo, ni preseglo svojih pristojnosti v njegovo škodo.

Zoper pravnomočno drugostopno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb postopka po 13. točki prvega odstavka 354. člena ZPP, ker razlogi obeh odločb nasprotujejo njunima izrekoma. Sodišče prve stopnje je širše utemeljilo kršitve obveznosti, kot so navedene v sklepu disciplinske komisije. Drugostopno sodišče je ugotovilo, da bi natančnejše ugotavljanje števila kartonov, ki so bili naloženi na tovornjaku, lahko pomenilo odločanje v tožnikovo škodo. Ugotovilo je, da v tej smeri dokazni zaključek sodišča prve stopnje ni prepričljiv. Pri toženi stranki so tudi drugi vozniki uporabljali tovornjake s pomanjkljivimi potnimi nalogi, kar so pristojni delavci dovoljevali, vendar zaradi tega nihče ni bil v disciplinskem postopku. Tožnik je bil disciplinsko kaznovan za ravnanje, ki je bilo pri toženi stranki nekaj običajnega. Zato je odločitev nižjih sodišč v nasprotju z načelom pravičnosti, zaradi česar je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Revident je predlagal spremembno izpodbijanih odločb oziroma njuno razveljavitev.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvene kršitve določb postopka po navedeni točki 354. člena ZPP revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo.

Tudi v reviziji izrečno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Iz vsebine 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP izhaja, da se bistvena kršitev določb postopka nanaša na izrek in obrazložitev odločbe in na medsebojno razmerje med tema deloma sodne odločbe.

Prvostopno sodišče je kršitev delovne obveznosti po 1. točki 131. člena pravilnika le nekoliko širše obrazložilo tudi z nekaterimi drugimi določbami pravilnika, ni pa s tem spremenilo dejanskega stanu in kvalifikacije kršitve delovne obveznosti. V zvezi s številom in vsebino kartonov je ugotovilo, da to vprašanje ni bilo predmet izreka sklepa disciplinske komisije. Temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, pri čemer njegova ugotovitev, da dokazni zaključek sodišča prve stopnje v tej smeri ni prepričljiv, na odločitev ne more vplivati, ker navedene okoliščine po ugotovitvah nižjih sodišč niso bile predmet sklepa disciplinske komisije in odbora za pritožbe tožene stranke. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da ni podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, ki jo zatrjuje revident in da torej ni podana bistvena kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Načela pravičnosti so posebna moralna vprašanja, ki se posebej nanašajo na razmerje med pravom in moralo. Načelo pravičnosti sodišče uporabi takrat, ko za odločanje ne najde opore v pravni normi. To stori tako, da skuša najprej blanketnemu predpisu (torej nepopolni normi, ki odkazuje na drugo normo) dati vsebino na ta način, da razlaga splošne pravne norme ali da norme razlaga s sklepanjem po podobnosti (analogija). Načelo pravičnosti je način razlage pravnih norm ne pa uporaba materialnega prava. Iz te v pravni doktrini sprejete opredelitve načela pravičnosti izhaja, da revident, ki se na navedeno načelo sklicuje, s tem ne uveljavlja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker revizijsko sodišče tudi sicer pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, revizija tudi v tem delu ne more biti uspešna.

Revizijo je bilo zato treba na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).