Jedro

Sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži stranka sama, če najpozneje v njej ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Določb ZPP ni mogoče razlagati in uporabljati tako, da bi bilo mogoče (s pravnim poukom v odločbi sodišča druge stopnje ali s pozivom v postopku z revizijo) stranko opozoriti na procesno omejitev postulacijske sposobnosti in na njene posledice.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 89.863.460 SIT (sedaj 374.994 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik sam vložil revizijo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožencu (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP). Toženec na revizijo ni odgovoril. O vloženi reviziji Vrhovno sodišče odloča že drugič. Tudi prvič je tožnikovo revizijo zavrglo, ker je ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik (sklep II Ips 379/2003 z dne 3. 6. 2004). Zoper ta sklep je pritožnik vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (odločba Up-736/04 z dne 9. 11. 2006).(1) V navedeni odločbi je Ustavno sodišče presodilo, da pomeni zavrženje revizije, ker jo je vložila stranka sama in ne po odvetniku, ne da bi bila prej (bodisi s pravnim poukom v odločbi Višjega sodišča bodisi s pozivom v postopku z revizijo) opozorjena na to procesno omejitev in na njene posledice, nesorazmeren poseg v pritožnikovo pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Revizija ni dovoljena.

Leta 1999 je bilo v ZPP uvedeno pravilo o obveznem odvetniškem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (razen v primeru, ko ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit). Na podlagi te določbe ZPP se je ustalila sodna praksa, po kateri sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži stranka sama, če najpozneje v njej ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit (sklepi Vrhovnega sodišča II Ips 74/2001 z dne 5. 4. 2001, II Ips 447/2001 z dne 20. 3. 2002, II Ips 121/2002 z dne 10. 4. 2002, III Ips 20/2003 z dne 6. 3. 2003, VIII Ips 180/2003 z dne 16. 12. 2003, VIII Ips 254/2003 z dne 15. 6. 2004, VIII Ips 77/2005 z dne 5. 4. 2005, II Ips 66/2006 z dne 29. 3. 2006, II Ips 80/2006 z dne 29. 3. 2006 in II Ips 225/2005 z dne 13. 4. 2006). Poleg tega je bilo 26. 6. 2002 na občni seji Vrhovnega sodišča sprejeto pravno mnenje, ki je tako sodno prakso potrdilo.(2) Ustavno sodišče je že presojalo očitke o neskladju te zakonske določbe z Ustavo in jih je s sklepom U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 zavrnilo.(3) V tem sklepu je ocenilo, da je zakonodajalec z uzakonitvijo obveznega zastopanja zaradi zagotavljanja večje strokovnosti in s tem učinkovitosti izrednih pravnih sredstev zasledoval ustavno dopusten cilj.

V odločbi Up-736/04 z dne 9. 11. 2006 je Ustavno sodišče presojalo, ali sodišče s tem, ko zavrže laično revizijo, ne da bi vlagatelja pred tem opozorilo na to procesno omejitev oziroma na posledice njene kršitve, temu krši pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Izreklo je, da morajo vse procesne omejitve dostopa do revizije stremeti k legitimnemu cilju, med uporabljenimi sredstvi in zasledovanim ciljem pa mora obstajati ustrezna sorazmernost. Na podlagi tega testa je ugotovilo, da »predhodno opozorilo vlagatelju revizije« na omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ... ne bi bistveno zmanjšalo učinkovitosti vodenja postopka z revizijo, medtem ko je na drugi strani posledica za stranko, ki vloži revizijo sama in ni opozorjena na to omejitev in njene posledice, v tem, da Vrhovno sodišče o njeni reviziji ne bo vsebinsko odločalo." Tako je ocenilo, da je Vrhovno sodišče ZPP razlagalo na način, ki za vlagatelja revizije "pomeni nesorazmerno omejitev dostopa do sodišča in s tem kršitev pravice do sodnega varstva."(4) Sodišče naj bi namreč postopalo po 12. členu ZPP ter vlagatelja revizije, ki nima pooblaščenca, in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po ZPP, opozorilo, katera pravdna dejanja lahko opravi. Sodnica dr. Dragica Wedam Lukić pa je v pritrdilnem ločenem mnenju še dodala, da bi moralo Vrhovno sodišče smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 108. člena ZPP, po kateri mora sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo vrniti vložniku in od njega zahtevati, da jo popravi oziroma dopolni. Trdi namreč, da pomanjkanje postulacijske sposobnosti pomeni formalno pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti z ustreznim zastopanjem.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v danem primeru določb ZPP (za katere meni, da niso v neskladju z Ustavo) ni mogoče razlagati in uporabljati na način, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Uporaba 12. in 108. člena ZPP namreč v tem primeru ni mogoča, saj bi povzročila številne nerešljive procesne situacije.

Ustavno sodišče v svoji odločbi napotuje na dve možni vrsti opozorila na procesno omejitev postulacijske sposobnosti in njene posledice: pravni pouk v odločbi višjega sodišča in poziv v postopku z revizijo.

1) Pravni pouk v odločbi višjega sodišča Odločitvi Ustavnega sodišča glede možnosti opozorila stranke med postopkom do pravnomočnosti (predvsem s pravnim poukom v odločbi višjega sodišča) ni mogoče slediti. ZPP namreč ne vsebuje niti zahteve po pravnem pouku o reviziji niti pravne podlage zanj. Če bi sodišče zavzelo drugačno stališče, bi moralo v pravni pouk vključiti opozorilo glede vseh izrednih pravnih sredstev (revizije, tožbe za razveljavitev sodne poravnave in predloga za obnovo postopka) kot tudi stranko poučiti o vseh procesnih predpostavkah za vložitev teh sredstev (na primer rok za vložitev posameznega pravnega sredstva, pravni interes, itd.). Prava neuka stranka po tej logiki namreč ne bi smela biti oškodovana, če bi izredno pravno sredstvo vložila na primer prepozno, saj na omejitev pravočasne vložitve nikoli ni bila opozorjena. Predstavljamo si lahko tudi situacijo, v kateri bi prava neuka stranka, ki je zamudila rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, zatrjevala, da ni bila opozorjena na možnost vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tako bi moral pravni pouk opozarjati tudi na ta institut. Nenazadnje bi bilo treba stranko opozoriti tudi na pravico do ustavne pritožbe ter pogoje za njeno vložitev. Tako zakon vsebuje številna sredstva, ki so strankam na voljo za uresničevanje svojih pravic. Vendar se zdi očitno, da pravni pouk ne more biti primeren način poučevanja strank o vseh teh sredstvih in pravicah.

2) Poziv v postopku z revizijo Vrhovno sodišče je prepričano, da tudi s pozivom v fazi revizijskega postopka ni mogoče odpraviti pomanjkanja postulacijske sposobnosti. Prvič zato, ker revizija, ki jo je vložila stranka sama, ni ne nepopolna ne nerazumljiva. Nepopolna bi bila, če bi vlagatelj zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, pa o tem ne bi predložil potrdila. V tem primeru bi ga sodišče moralo pozvati k dopolnitvi nepopolne vloge - k predložitvi potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Revizija tudi ni nerazumljiva, saj je iz nje jasno razvidno, da jo je vlagatelj vložil sam, ne da bi zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit. Nadalje ZPP ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo pomanjkanja postulacijske sposobnosti, kot to določa glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk: glede sposobnosti biti stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP), procesne sposobnosti (drugi odstavek 81. člena ZPP) in omejitev pri izbiri pooblaščenca (88. člen ZPP). Iz takšne ureditve lahko sklepamo, da 108. člen ZPP ni predviden za odpravo procesne pomanjkljivosti revizije, ki jo stranka vloži sama. Če bi šlo pri obravnavi zgoraj naštetih predpostavk (ki so vsebinsko istovrstne primeru vložitve revizije brez pooblaščenca) za vprašanje splošne odprave nepopolnosti, specialne določbe v prvem in drugem odstavku 81. člena ter 88. členu ZPP ne bi bile potrebne. Zadoščala bi že splošna določba 108. člena ZPP.(5) Ne glede na dejstvo, da zakon te možnosti sploh ne predvideva, pa je odprava podane pomanjkljivosti tudi pojmovno nemogoča. Če bi odvetnik izredno pravno sredstvo naknadno opremil s svojim žigom in podpisom, bi bilo to na prvem mestu etično vprašljivo, saj bi odvetnik s svojim podpisom potrdil, da naj bi revizijo sestavil, čeprav je ni. Na drugem mestu pa bi bilo v nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec z določitvijo obveznega zastopanja zasledoval. Izredno pravno sredstvo bi bilo vsebinsko gledano še naprej laično in formalna odprava pomanjkljivosti ne bi pripomogla k večji strokovnosti vloženega sredstva in postopka. V bistvu bi pomenila tudi izničenje zakonskega instituta omejitve postulacijske sposobnosti, to je instituta, glede katerega je Ustavno sodišče že presojalo očitke o neskladju z Ustavo, vendar je te očitke zavrnilo.(6) Druga možnost bi bila, da bi stranka po prejemu opozorila vložila novo izredno pravno sredstvo, tokrat po odvetniku. Tudi ta rešitev je nesprejemljiva, saj bi se eni od strank (na škodo nasprotne stranke) neupravičeno podaljšal zakonski rok za vložitev izrednega pravnega sredstva. Zakonskih rokov pa sodišče ne more podaljševati. Iz navedenega izhaja, da situacije, ko stranka sama vloži revizijo, pojmovno ni mogoče naknadno popraviti (brez neupravičenega podaljšanja roka za izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe).

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče ponovno sledilo svojemu načelnemu pravnemu mnenju (citiranem v opombi številka 2) ter dosedanji sodni praksi in je revizijo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke obveznega odvetniškega zastopanja zavrglo.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 127/2006.Op. št. (2): Pravna mnenja, št. 1/02, str. 21. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 73/03.Op. št. (4): Ustavno sodišče se v svoji odločbi med drugim sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Liakopoulou proti Grčiji št. 20627/04 z dne 24. 6. 2006. V tem primeru je ESČP izreklo, da pogoji za dopustnost pravnih sredstev ne smejo omejevati dostopa do sodišča v tolikšni meri, da je ta dejansko onemogočen. Presodilo je, da je bila odločitev grškega vrhovnega sodišča o zavrženju revizije, ker pritožnica ni dovolj podrobno navedla razlogov sodbe sodišča druge stopnje (čeprav je povzela bistvena dejstva primera in priložila izpodbijano sodbo) preveč formalistična pri razlagi domačih pravnih pravil. Vrhovno sodišče meni, da povsem formalističen pristop grškega vrhovnega sodišča v zadevi ESČP ni primerljiv z razlago Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi. Vlagateljica v zadevi Liakopoulou namreč zgolj formalno ni izpolnila navedenega pogoja za vložitev revizije, vsebinsko pa ga je (sodbo sodišča druge stopnje je priložila, čeprav v sami reviziji ni prepisala vseh razlogov, ki so v njej navedeni). V tukaj obravnavni zadevi pa je vlagatelj vložil laično revizijo, čeprav zakon določa, da mora biti vložena po (strokovno usposobljenemu) odvetniku. Op. št. (5): Povzeto po A. Galič: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga (1. do 150. člen), GV Založba, Ljubljana 2005, str. 382. Op. št. (6): Glej opombo 3 tega sklepa.