Jedro

Tožnik je zamudil 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo, zavrglo na podlagi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP. Kljub temu pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je ugotovilo, da je bil odpovedni rok, glede na čas tožnikove zaposlitve, prekratek in da tožniku pripada 46 dnevni odpovedni rok, zato je ugotovilo, da mu je delovno razmerje prenehalo z iztekom tega roka in toženi stranki naložilo, da ga je dolžna za obdobje, ko mu je prenehalo delovno razmerje, do poteka odpovednega roka, ko bi mu po ugotovitvi sodišča prve stopnje moralo prenehati, prijaviti v obvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje v matično evidenco ZPIZ. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno odločanje o trajanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, saj je tožnik zamudil zakonsko določeni rok za vložitev tožbe, zato je tožba tudi v tem delu prepozna in bi jo moralo sodišča prve stopnje tudi v tem delu zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter tožba v preostalem delu zavrže. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama do vključno 7. 7. 2013 (točka I izreka sodbe) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika od 21. 6. 2013 do 7. 7. 2013 prijaviti v obvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v roku 8 dni (točka II izreka sodbe). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2013, na ugotovitev, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, kakor tudi na obračun in izplačilo bruto mesečnih plač v višini 783,00 EUR, od navedenih bruto zneskov odvod vseh davkov in prispevkov ter na tako pridobljen neto znesek plačilo zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače tj. od 15. dne v mesecu, do plačila, zavrglo (točka I izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sklepa).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja do 7. 7. 2013 in tožnik naložilo, da tožnika prijavi v obvezno socialno zavarovanje. Takšno odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je delovno razmerje med strankama trajalo od 1. 4. 2003 dalje, kar je več kot deset let, zato pa je tožnik upravičen do daljšega odpovednega roka. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo tudi v tem delu zavreči, saj tudi tu niso izpolnjene procesne predpostavke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer da je bila tožniku vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 21. 5. 2013, ker pa je bila tožba vložena po preteku 30 dni od vročitve odpovedi dne 5. 8. 2013, je prepozna in jo je delno zavrglo. Z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bil tožnik nedvomno obveščen tudi o trajanju odpovednega roka, in če je ocenil, da je ta nezakonit, bi moral v roku zahtevati sodno varstvo, tega pa ni storil. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišča po uradni dolžnosti, da pa je storilo kršitev, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vročena dne 21. 5. 2013, tožbo, s katero to odpoved izpodbija pa je vložil 5. 8. 2013, tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2013, reintegracijo in reparacijo zavrglo na podlagi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP, saj ni bila vložena v roku 30 dni, kot to določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Kljub temu pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je ugotovilo, da je bil odpovedni rok, glede na čas tožnikove zaposlitve, prekratek in da tožniku pripada 46 dnevni odpovedni rok, zato je ugotovilo, da mu je delovno razmerje prenehalo 7. 7. 2013 in toženi stranki naložilo, da ga je dolžna za čas od 21. 6. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje, do 7. 7. 2013, ko bi mu po ugotovitvi sodišča prve stopnje moralo prenehati, prijaviti v obvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno odločanje o trajanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, saj je tožnik, kot je ugotovilo tudi sodišča prve stopnje, zamudil zakonsko določeni rok za vložitev tožbe, zato je tožba tudi v tem delu prepozna in bi jo moralo sodišča prve stopnje tudi v tem delu zavreči. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo tudi v tem delu zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP).

Ker gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, se odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni spremenila, saj delodajalec na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji) krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde.

Tudi odločitev o pritožbenih stroških temelji na 41. členu ZDSS-1. Kljub temu da je tožena stranka s pritožbo uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.