Jedro

Prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Glavni razlog, da je prosilec odšel iz države, je namreč ekonomske narave. Omenjene prosilčeve težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, torej ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov subsidiarne škode. Tožnik ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Stališče tožene stranka, na katerega se opira v izpodbijanem aktu, da je Maroko skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), zato ne more biti podlaga za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka v prvi točki izreka prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1. 1985 v kraju B., državljan Kraljevine Maroko, zavrnila kot očitno neutemeljeno. Poleg tega je odločila, da se tožniku določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. V kolikor tožnik v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga s teh območij odstrani. Tožniku se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka pravi, da je prosilec dne 9. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je po narodnosti Arabec, po veroizpovedi pa musliman. V izvorni državi je opravil osnovno in srednjo šolo (gimnazijo), nato pa je še dve leti obiskoval strokovno šolo za tekstilno industrijo. Med leti 2013 in 2018 je bil kot vzdrževalec strojev zaposlen v podjetju C. V izvorni državi še vedno prebivajo njegovi starši, sestra ter brat. Iz Kraljevine Maroko je odšel konec leta 2019 ali začetek leta 2020. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Ko je bil vprašan, če bo ostal v Sloveniji do izdaje odločitve v postopku, je odgovoril, da bo to storil, če bo Bog dal. Originalnega dokumenta za izkazovanje istovetnosti v postopek ni dostavil. Potni list je izgubil v Turčiji, osebno izkaznico ima pa doma. Misli, da dokumentov ne bo pridobil. 3. Uradna oseba je prosilcu v nadaljevanju predočila, da je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Kar zadeva razloge, zaradi katerih je zapustil Maroko, je prosilec navedel, da je odšel zaradi dela. Zaslužil je zelo malo, ni mu zadoščalo za preživetje. Finančno sta mu pomagala oče in brat. Konec leta 2018 je izgubil službo, tri leta je bil brez dela. Kontaktiral je veliko podjetij, da bi se ponovno zaposlil, vendar odgovora ni prejel. Opravil je še strokovno šolo za voznika stroja za asfaltiranje v Rabatu, vendar dela še vedno ni našel. Iz tega razloga je začel razmišljati o tem, da bi odšel iz države. Prosilec je zatrdil, da je bila brezposelnost glavni razlog za njegov odhod. Za pot je plačal približno 1000 evrov (od tega 500 evrov za karto do Turčije). Denar za to je privarčeval, nekaj ga je pa pridobil tudi v Turčiji, kjer je delal. 4. Pristojni organ je s prosilcem, ob prisotnosti tolmača za arabski jezik, dne 3. 3. 2023 opravil osebni razgovor. Povedal je, da osebnih dokumentov ne more pridobiti, saj osebne izkaznice iz Maroka ne more pošiljati preko pošte. Prosilec je navedel, da je po narodnosti Berber. Ko mu je bilo predočeno, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je po narodnosti Arabec, je dejal, da so v Maroku na podlagi zakona vsi Arabci. Njegov dialekt je berberski. Povedal je, da ga na prejšnjem intervjuju niso vprašali, kaj je po narodnosti, temveč kakšen je njegov izvor. Prosilec je navedel, da je njegov materni jezik berberski. Ko mu je bilo predočeno, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je njegov materni jezik arabski, je povedal, da mu takrat to vprašanje ni bilo pojasnjeno. V Maroku je prebival celo svoje življenje, in sicer v kraju Č. Živel je skupaj s svojo družino. Preživljal se je z delom. Pet let je delal v nekem podjetju za tekstil v kraju D. Pri tem je zaslužil 300 evrov na mesec, kar je bilo premalo. Delala sta tudi njegova sorojenca, vendar nista imela redne zaposlitve. Svojo ekonomsko situacijo bi ocenil kot slabo. S službo, ki jo je opravljal, si ni mogel izboljšati življenja. Ko je bil vprašan, koliko bi moral v Maroku zaslužiti, da bi lahko tam dostojno živel, je povedal, da v njegovi državi ekonomska situacija ni stabilna. Cene se vsak dan zvišujejo. Da bi tam normalno živel bi moral zaslužiti vsaj 600 do 700 evrov na mesec. V podjetju, kjer je bil zaposlen, bi moral glede na svoj naziv zaslužiti vsaj 600 evrov, vendar je bil plačan polovico manj.

5. Ko je bil vprašan po razlogih, zaradi katerih je moral Maroko zapustiti, je povedal, da so njegove težave ekonomske narave. Od takrat, ko je pred tremi leti izgubil redno službo, nove zaposlitve ni našel. V Maroku je bila tudi neka agencija, v kateri so mu obljubili, da mu bodo uredili pogodbo za zaposlitev v Katarju. Plačal jim je avans. Svojo redno zaposlitev je pustil, ker je mislil, da bo odšel delati v Katar. Kljub temu dogovarjanju je službo iskal tudi v Maroku. Poslal je več elektronskih sporočil, vendar službe ni našel. Opravil je tudi strokovno šolo za upravljanje strojev, vendar kljub temu službe ni našel. Čez nekaj časa je agencija za zaposlovanje, s katero seje dogovarjal, zaprla svojo pisarno. Prijavil jo je in proti njim vložil tožbo na sodišču v kraju Fes. Dve leti je čakal, vendar sodišče v tem času ni razsodilo. Zaradi tega je bil živčen. Obupal je in odšel v Turčijo.

6. Ko je bil vprašan, če bi v Maroku ostal v primeru, da bi tam našel bolje plačano zaposlitev, je dejal, da je zaradi tega, ker sodišče v njegovem primeru ničesar ni razsodilo, izgubil zaupanje v državo. Pred tem bi v Maroku v primeru višje plače še ostal, sedaj pa ne več. Če bi v Maroku ostal, bi ostal brezposeln. Prošnje za delo je pošiljal povsod v Maroku, ne zgolj v svojem kraju, vendar dela ni našel. Nikjer drugje ne bi bilo bolje. Če bi se moral vrniti v Maroko bi bila situacija še slabša. Prosilec je nadalje navedel, da je bil ob odhodu iz Maroka namenjen v Italijo, saj je mislil, da bi tam lažje našel zaposlitev. Na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker ga tam policija ni prijela. Ko je bil vprašan, zakaj je po enem letu odšel iz Turčije, je povedal, da je to storil, ker mu je poteklo dovoljenje za prebivanje.

7. Tožena stranka ugotavlja, da prosilec prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter slabimi možnostmi za zaposlitev. Prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Glavni razlog, da je prosilec odšel iz države, je namreč ekonomske narave. Pristojni organ izpostavlja, da omenjene prosilčeve težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se namreč ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi, zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Prosilčevih navedb pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice.

8. Pristojni organ sprva pojasnjuje, da iz prosilčevih navedb glede slabih ekonomskih razmer ne gre razbrati, da bi njegovo zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.) na podlagi zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne, da bi njegova ekonomska stiska bila rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec ni izkazal, da bi višina plačila bila odraz namernih diskriminatornih ali škodoželjnih ukrepov s strani državnih akterjev. Slednje izkazuje, da je bil prosilcu dostop do trga dela (ter posledično tudi prihodka) v Maroku dejansko omogočen. Da je to službo pustil, je pripisal dogovarjanju za opravljanje dela v Katarju, ob enem pa tudi navedel, da je v tem času še vedno iskal drugo službo v Maroku, vendar je bil pri tem neuspešen. Neuspešnost pri iskanju službe je pripisal slabemu (ekonomskemu) stanju v državi ter pri tem ni omenjal nobenih diskriminatornih praks, ki bi botrovale k temu, da službe ni našel. Slednje pa ne more predstavljati podlage za podelitev mednarodne zaščite. Ob upoštevanju vsega navedenega pristojni organ prosilčevih navedb o slabih zaposlitvenih možnostih ne more obravnavati v okviru preganjanja in niti resne škode. Pristojni organ na tem mestu izpostavlja še, da iz vidika presoje o obstoju razlogov preganjanja kot tudi resne škode, v okviru postopka mednarodne zaščite, namreč ni bistveno, kakšna je ekonomska preživetvena sposobnost prosilca, saj je ta predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov in ne razlogov za podelitev mednarodne zaščite. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 151/2016. Po mnenju Vrhovnega sodišča mora tveganje nehumanega ali ponižujočega ravnanja, ki se navezuje na slabe ekonomske pogoje in možnosti, izvirati iz dejavnikov, ki se jih lahko posredno ali neposredno pripiše oblasti. Slednjega pa prosilec ni izkazal in niti zatrjeval. 9. Prosilec je omenjal tudi težave z zaposlitveno agencijo, s katero naj bi se dogovarjal glede zaposlitve v Katarju. Povedal je, da jim je plačal avans, vendar je agencija nepričakovano zaprla svoja vrata. Iz tega razloga je zoper to agencijo vložil tožbo na sodišče v Fesu, ki pa v dveh letih ni razsodilo. Pristojni organ tudi teh navedb ne more povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja ali resne škode. Omenjene težave so namreč zasebne narave, poleg tega pa se je za pomoč pri njihovi rešitvi prosilec že sam obrnil na državne organe.

10. Prosilec v postopku tudi ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Prosilec je navedel, da je obiskoval osnovno in srednjo šolo, ravno tako je uspešno opravil tudi strokovna usposabljanja oziroma izobraževanja. Prosilec ravno tako ni omenjal in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih navedb, da ne bi mogel dostopati do zdravnika ali kakšnih drugih institucij. Glede na prosilčeve navedbe torej ne gre razumeti, da bi mu bile njegove pravice oziroma njihovo izvajanje kakorkoli sistemsko onemogočene. Prosilec je v postopku po oceni pristojnega organa izpostavljal zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v njegovi izvorni državi ter nikakor ni izkazal, da je bil sam kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci. Iz tega razloga je mogoče zaključiti, da ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot je ta določena v 27. členu ZMZ-1. 11. Prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi. Pristojni organ zato meni, da so podani razlogi za zavrnitev prosilčeve prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 12. V preostalem delu odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe desetega odstavka 49. člena, trinajsti odstavek 49. člena, drugi in četrti odstavek istega člena ZTuj-2 in tretji odstavek 67. člena ZTuj-1. 13. V tožbi tožnik pravi, da se ne strinja z odločbo in meni, da tožena stranka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za preživetje. Tožnik je tekom razgovorov pojasnil, da je Maroko moral zapustil zaradi pomanjkanja dela. Čeprav je delal 5 let v nekem podjetju za tekstil, je zaslužil zelo malo in to ni bilo dovolj. S službo, ki jo je opravljal ni imel upanja, da bi si izboljšal življenje. Zaslužil je zgolj 300 eur na mesec, za dostojno življenje pa bi bilo potrebnih vsaj 600 ali 700 eur. Ker se cene iz dneva v dan zvišujejo je zdaj še huje. Konec leta 2018 je izgubil službo in tri leta je bil brez dela. V tem obdobju je kontaktiral veliko podjetij po celotni državi, vendar odgovorov na prošnje za zaposlitev, ni dobil. Opravil je šolo za voznika finišerja (t.j. stroja za asfaltiranje) v Rabatu in upal, da bo tako lahko dobil službo v drugem poklicu, a je bil spet neuspešen. Zato, da je preživel so mu morali pomagati oče in brat. Ker tako ni šlo več naprej, je začel razmišljati o tem, da zapusti državo. Na koncu pojasnjuje, da država Maroko posameznikom v stiski ne pomaga. Ker v Maroku dostojno življenje ni bilo mogoče, tožniku ni preostalo drugega, kot da se izseli iz države. Pri čemer si je del denarja za pot moral izposoditi od družine, del pa je zaslužil v Turčiji. Tožnik poudarja, da družine in države ne bi zapustil, če bi bilo mogoče v Maroku normalno živeti. Glede na navedeno tožnik meni, da zavrnitev njegove prošnje s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilna.

14. Tožena stranka na strani 5 odločbe navaja tudi, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada RS določila za varno izvorno državo. Tožnik meni, da s tem, ko je pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo (t.j, ker tam ne bi mogel preživeti), je pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Čeprav je to država, ki jo sicer Slovenija šteje za varno na splošno. Predlaga zaslišanje tožnika in da sodišče tožbi ugodi in se odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

15. V odgovoru na tožbo tožena stranka deloma ponavlja argumente iz izpodbijane odločbe in pravi, da tožnikove okoliščine ne dosegajo praga resne škode.

16. Odgovor na tožbo je bil pooblaščencu tožnika odposlan 7. 4. 2023. 17. Tožba ni utemeljena.

18. V tej zadevi lahko sodišče v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 71. člena ZMZ-1 in neposrednim učinkom določbe 46(3) člena Procesne direktive 2013/32/EU).

19. Iz sodne prakse Upravnega sodišča pa tudi izhaja, in v tem delu sodišče dopolnjuje obrazložitev odločbe tožene stranke z vidika pogojev za subsidiarno zaščito, da je o tožbenih ugovorih o nezmožnosti dostojnega življenja prosilcev za mednarodno zaščito iz severne Afrike1 Upravno sodišče že sprejelo pravno interpretacijo na podlagi standardov iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Sodišča EU, da bi določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Litine EU o temeljnih pravicah, ki ustreza določbi druge alineje 28. člena ZMZ-1, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.2 Obravnavana sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,3 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.4 Tudi glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.5 Vendar pa ti evropski standardi veljajo samo z vidika varstva pravice pred prepovedjo vračanja iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah; glede pogojev za subsidiarno zaščito je treba vsemu temu dodati še stališče Sodišča EU iz sodbe v zadevi M'Bodj, po katerem mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite „povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države.“6

20. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, torej ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov subsidiarne škode. Tožnik ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Stališče tožene stranka, na katerega se opira v izpodbijanem aktu, da je Maroko skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), zato ne more biti podlaga za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta.

21. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Ker pa je Upravno sodišče tožbo zavrnilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, sodišče v nadaljevanju povzema utemeljitev odločanja brez glavne obravnave iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023, ki pa jo glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča tudi dopolnjuje.

23. Vrhovno sodišče je namreč dne 21. 12. 2022 izdalo pomembno sodno odločbo o tem, kdaj je glavna obravnava v azilnih zadevah potrebna, čemur je kasneje sledila tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, zato bo sodišče obrazložitev iz sodbe v zadevi I U 1724/2022 za potrebe tega postopka dodatno dopolnilo.

24. Vrhovno sodišče v sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 (v odstavku 10) pravi, da je treba določbe Procesne direktive 2013/32/EU razumeti kot minimalne procesne standarde in ne kot oviro za določitev višjih standardov v okviru „nacionalne procesne avtonomije“ in se pri tem sklicuje na uvodno izjavo št. 14 Procesne direktive 2013/32/EU7 in odstavke 23, 29 in 30 iz sodbe v zadevi Moussa Sacko;8 in da posledično to pomeni, da šele če oziroma kadar nacionalni predpis ne dosega standardov iz Procesne direktive 2013/32/EU, ima Upravno sodišče podlago za morebitno presojo neposrednega učinka Procesne direktive 2013/32/EU.9 To je zelo pomembno stališče Vrhovnega sodišča za (ne)pravilno razumevanje načela lojalnega sodelovanja med državami članicami in EU, enotne razlage prava EU, kadar države članice nimajo procesne avtonomije, učinkovitosti prava EU in tudi za (ne)pravilno razumevanje načela primarnosti prava EU v razmerju do nacionalne pravne ureditve in domače (tudi ustavno) sodne prakse (ne samo) v azilnih zadevah.

25. Upravno sodišče ne more slediti tej interpretaciji prava EU s strani Vrhovnega sodišča, kajti iz odstavkov 23., 29. in 30 sodbe v zadevi Moussa Sacko ne izhaja, da imajo države članice procesno avtonomijo pri razlagi in uporabi standarda popolne, podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj. Smiselno iz teh odstavkov v povezavi z drugimi sodnimi odločbami Sodišča EU izhaja, da morajo države članice nacionalno pravo prilagoditi interpretaciji v zadevah Moussa Sacko, Alheto, Torubarov in tudi Ahmedbekova.10

26. Poleg tega na podlagi Procesne direktive 2013/32/EU ne gre več za stopnjo harmonizacije prava držav članic EU na ravni minimalnih standardov. Harmonizacija na ravni minimalnih standardov je bila v veljavi na podlagi prej veljavne Procesne direktive 2005/85/ES, torej do dne 20. 7. 2015. Od dne 20. 7. 2015 naprej pa velja stopnja harmonizacije procesnih pravil na ravni „skupnih“ postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. To izhaja že iz naslova Procesne direktive 2013/32/EU11 z razliko od naslova Procesne direktive 2005/85/ES;12 to izhaja tudi iz prvega člena Procesne direktive 2013/32/EU,13 iz uvodnih izjav od 1 do 14 Procesne direktive 2013/32/EU in iz sodne prakse Sodišča EU.14

27. To pomeni, da je treba brez kakršnega koli dvoma („acte clair“) o tistem, o čemer je v zvezi z neposrednim učinkom določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Sodišče EU že podalo interpretacijo, to pa je v zvezi z okoliščinami, kdaj je zaradi popolne, podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj potrebno zaslišanje tožnika v sodnem postopku, in kdaj ne, upoštevati interpretacijo Sodišča EU, ker je treba to pravno vprašanje razlagati in uporabljati enotno v vseh držah članicah EU. V elementu oziroma standardu podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj v okviru pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ni nobene procesne avtonomije držav članic EU. Sodišče EU v zadevi Alheto po tem, ko citira standard „podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj“ pravi: „Ob tem, da ni napotitve na nacionalno pravo, in glede na cilj Direktive 2013/32, naveden v njeni uvodni izjavi 4, je pomembno, da se ti izrazi razlagajo in uporabljajo enotno. Kot je med drugim poudarjeno v uvodni izjavi 13 te direktive, je cilj približevanja postopkovnih pravil, ki se izvaja z njo, vzpostavitev enakih pogojev za uporabo Direktive 2011/95 in tako omejitev gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.“15

28. Procesno avtonomijo pa imajo države članice pri vprašanju „morebitnih posledic razveljavitve odločbe“, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, ne pa glede „presoje“ pravnega sredstva,16 to je glede podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj v povezavi z zaslišanjem prosilca v sodnem postopku. Zakonodajalec EU s sprejetjem Procesne direktive 2013/32/EU ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive izgubiti pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. Zato lahko države članice določijo, da je treba spis po taki razveljavitvi vrniti temu organu, da ta sprejme novo odločbo.17

29. Upravnemu sodišču se ob tem ni postavil noben dvom oziroma vprašanje v smislu člena 267(2) Pogodbe o delovanju EU, ali morebiti določba 5. člena Procesne direktive 2013/32/EU - Vrhovno sodišče se v tej zvezi sklicuje na uvodno izjavo št. 14 - dopušča možnost, da Slovenija vzpostavi „ugodnejše standarde“ v zvezi s postopki za priznanje mednarodne zaščite, kot jih je vzpostavilo Sodišče EU v omenjenih zadevah Moussa Sacko, Ahmedbekova, Alheto in Torubarov glede pogojev za zaslišanje tožnika v sodnem postopku.18 Ugodnejši standardi so namreč dopustni samo, „če so ti standardi združljivi z direktivo.“19 Morebitni višji standard, tudi ustavno-pravni standard, pa je združljiv z direktivo pod pogojem, da ne posega v splošno sistematiko ali cilje direktive20 in seveda mora imeti ta višji procesni standard povezavo z logiko mednarodne zaščite.21

30. Interpretacija Vrhovnega sodišča, da je glavna obravnava nujno potrebna, da se zbere dokazno gradivo in da se opravi presoja o tem, katere dokaze je treba izvesti na glavni obravnavi,22 in celo takrat, ko se Upravno sodišče sklicuje na vsebino upravnega spisa,23 pa se bistveno razlikuje od interpretacije Sodišča EU v zadevah Moussa Sacko, Torubarov, Alheto in Ahmedbekova, zato ni skladna z neposrednim učinkom določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU.

31. V okviru širšega povzetka interpretacije Sodišča EU, ki ga Upravno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, ker je razviden iz nekaterih preteklih sodb Upravnega sodišča, za obravnavano zadevo Upravno sodišče izpostavlja, da je izhajajoč iz specifičnih pravnih pravil na področju Skupne evropske azilne politike24 za pravico do ustnega zaslišanja v sodnem postopku treba upoštevati predvsem: povezavo med sodnim postopkom in postopkom na prvi stopnji, kjer je bil opravljen osebni razgovor;25 da ima sodišče v spisu zapisnik oziroma dobesedni prepis osebnega razgovora, ki je pomemben element za sodišče pri izvajanju podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj;26 da samo v primeru, da sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem; v teh okoliščinah se namreč z možnostjo, da se ne opravi zaslišanje, upošteva interes držav članic in prosilcev, ki je naveden v uvodni izjavi 18 navedene direktive, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.27

32. Upravno sodišče pripominja, da ti standardi neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede javnosti, poštenosti postopka in učinkovite obrambe v zvezi s pravico do ustnega zaslišanja na javni obravnavi ne veljajo samo na področju mednarodne zaščite zaradi specifične vsebine določila člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ampak veljajo tudi na drugih pravnih področjih v okviru prava EU.28

33. Višjih standardov oziroma drugačnih pogojev za razpis glavne obravnave, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča veljali v slovenskem pravnem redu, v primeru izvajanja prava EU, tudi ni mogoče opravičiti z določbo 5. člena Procesne direktive 2013/32/EU. Kajti navedena interpretacija Vrhovnega sodišča občutno ovira cilje te direktive, ki so naravnani na čim hitrejše odločanje brez škode za podrobno, popolno in ex nunc presojo29 ter v preprečevanje gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.30 Sodišče EU namreč nikjer, ko razlaga standard podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj ne pravi, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti ustno glavno obravnavo, celo ne takrat, ko sodišče v upravnem sporu upošteva elemente, ki bi jih lahko upošteval tudi upravni organ, ali ki so se pojavili po tem, ko je organ sprejel odločbo, razen, če sodišče meni, da presoje ne more opraviti zgolj na podlagi podatkov iz spisa, mora pa v takem primeru dati priložnost, da se prosilec izjavi, če lahko novi dejavniki neugodno vplivajo nanj.31

34. Upravno sodišče je preverilo tudi, ali bi bilo mogoče stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 opravičiti z določbo 53. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ga Vrhovno sodišče sicer ne omenja. Po tej določbi se „nobena določba te listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali vse države članice, predvsem Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustave držav članic.“ Glede na jasno in natančno opredelitev pravice do ustnega zaslišanja tožnika v sodnem postopku zaradi podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj in dejstva, da države članice pri razlagi podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj nimajo procesne avtonomije, je predmetna zadeva primerljiva z interpretacijo Sodišč EU v španski zadevi Melloni, v kateri je Sodišče EU odločilo, da bi višji ustavno-pravni standardi glede poštenosti postopka kršili načelo primarnosti, enotnosti in učinkovitosti prava EU,32 saj je v zadevi Melloni Sodišče EU ugotovilo, da pravo EU natančno določa vsebino predmetne pravice, in ne s francosko zadevo Jeremy F, kjer je Sodišče EU dopustilo t.i. ustavni pluralizem v smislu 53. člen Listine EU o temeljnih pravicah,33 ker v primeru sporne zadeve Jeremy F takšne natančne opredelitve pravice v pravu EU ni bilo.

35. Upravnemu sodišču je sicer poznano, da je Vrhovno sodišče po zadevi I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 sprejelo podobno interpretacijo tudi v novejši zadevi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, kjer je v terminološkem smislu še zaostrilo utemeljitev s tem, ko je navedlo naslednje:

36. „Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice.“34

37. Kljub temu jasnemu stališču Vrhovnega sodišča, Upravno sodišče tej interpretaciji Vrhovnega sodišča ne more slediti iz razlogov navedenih v odstavkih 34-42 te sodbe, čemur pa zaradi stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, Upravno sodišče dodaja naslednje:

38. Stališče, načelo oziroma interpretacija, ki jo zagovarja Vrhovno sodišče, velja v primeru, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak gre za spor oziroma zadevo, kjer je treba uporabiti zgolj nacionalno pravo v povezavi z EKČP in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V slednjem primeru namreč velja načelo, da sodna praksa ESČP in določbe EKČP predstavljajo zgolj minimalno raven zaščite človekovih pravic in da sodna praksa ESČP ne more omejevati ali zniževati ustavnih standardov države podpisnice EKČP. To je namreč bistvo načela subsidiarnosti (1. člen Protokola št. 15 k EKČP) in vsebina določila 53. člena EKČP, ki pravi, da nobene določbe te konvencije ni mogoče razlagati kot začasno omejitev katerihkoli človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je mogoče uveljaviti po zakonih katerekoli Visoke pogodbene stranke ali po sporazumih, v katerih nastopa kot pogodbena stranka.

39. Vendar pa je treba v konkretnem upravnem sporu uporabiti in izvajati pravo EU. Kadar gre za izvajanje prava EU, pa že od sodbe iz leta 1970 v zadevi Internationale Handelsgesellschaft velja - za Slovenijo to velja od njenega vstopa v EU leta 2004 - da enotnost in učinkovitost prava EU ne more biti odvisna od ustavnih določb države članice.35 V nadaljevanju razvoja prava EU je Sodišče EU razčiščevalo, za kakšne določbe prava EU mora iti, da pride v poštev načelo primarnosti prava EU tudi v razmerju do ustavnih standardov.

40. V zadevi Winner Wetten (na primer) Sodišče EU pravi, da morajo „neposredno uporabljivi predpisi“ prava Unije, ki so neposredni vir pravic in obveznosti za vse, na katere se nanašajo, bodisi za države članice bodisi za posameznike, ki so stranke pravnih razmerij, ki jih ureja pravo Unije, učinkovati popolnoma in enotno v vseh državah članicah od začetka veljavnosti in v celotnem obdobju veljavnosti.36 Kakršna koli določba nacionalnega pravnega reda ali kakršna koli zakonodajna, upravna „ali sodna praksa“, zaradi katere bi se zmanjšala učinkovitost prava Unije, ker bi sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, preprečila, da bi ob tej uporabi storilo vse potrebno, da ne bi uporabilo nacionalnih zakonodajnih določb, ki bi lahko pomenile oviro polni učinkovitosti neposredno uporabljivih norm prava Unije, je neskladna z zahtevami, ki so neločljivo povezane s pravom Unije.37 V zadevi Križan Sodišče EU pravi, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ni mogoče dopustiti, da bi predpisi nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravni, posegali v enotnost in učinkovitost prava Unije.38 Nacionalno sodišče je za rešitev spora o glavni stvari vezano na „razlago zadevnih določb, ki jo je podalo Sodišče EU“, in mora glede na okoliščine primera odstopiti od presoje hierarhično višjega sodišča, če glede na to razlago meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU.39 Tudi v zadevi Minister for Justice and Equality Sodišče EU govori o načelu učinkovite in enotne uporabe „neposredno uporabljivih določb“ EU (tudi) v razmerju do ustavnih določb.40 V kontekstu načela primarnosti prava EU je neposredno uporabljiva celo dokaj splošna določba o pravici do dostopa do „neodvisnega sodišča“ iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ta zahteva je po mnenju Sodišča EU dovolj jasna, natančna in brezpogojna.41 Učinki načela primarnosti prava Unije so zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, ki se nanašajo na delitev sodnih pristojnosti, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale. V skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče dopustiti, da bi predpisi nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravni, posegali v enotnost in učinkovitost prava Unije.42

41. Zaradi navedenega mora sodišče upoštevati načelo prava EU oziroma metodo interpretacije, ki velja tudi v azilnih zadevah, po kateri vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.43

42. Poleg vsega navedenega je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik v obravnavani zadevi podal povsem pavšalen predlog za zaslišanje tožnika, čeprav je predmet tega spora zgolj dokaj enostavno materialno-pravno vprašanje tem, ali okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik spadajo v okvir pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite.

43. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 in odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 794/18-25, 10. 11. 2022, odst. 11-14; Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. no. 55391/13, 5728713, 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190 in 191. ter sodno prakso Sodišča EU, ki jo je Upravno sodišče citiralo v tej sodbi).

1 Glej na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 1988/2019-8 z dne 8. 1. 2020, odst. 22-23 in I U 1097/2020 z dne 26. 8. 2020, odst. 10-11. 2 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 3 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263. 4 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283. 5 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018. 6 C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 35; glej tudi odst. 36, 41. 7 Po tej izjavi bi države članice morale imeti možnost sprejeti ali ohraniti „ugodnejše določbe za državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva,“ ki državo članico prosijo za mednarodno zaščito, kadar takšna prošnja temelji na tem, da zadevna oseba potrebuje mednarodno zaščito v smislu Direktive 2011/95/EU. 8 V opombah št. 4. in 5. sklepa Vrhovnega sodišča je pomotoma navedena številka sodbe „C-248/16“, saj je pravilna številka sodbe v zadevi Moussa Sacko „C-348/16“. 9 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 210/2022, 21. 12. 2022, odst. 11. 10 Glej: Alheto, C-585/16, odst. 110, 148; Torubarov, C-556/17, odst. 53, Ahmedbekova, C-652/16, 4. 10. 2018, odst. 91, 94, 96-102. 11 Gre za Direktivo /.../ z dne 26. junija 2013 „o skupnih postopkih“ za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013. 12 Gre za direktivo /.../ „o minimalnih standardih“ glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah L, 326, 13. 12. 2005. 13 Člen 1 Procesne direktive 2013/32/EU pravi, da je „namen te direktive določiti skupne postopke za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU.“ 14 Torubarov, C-556/17, odst. 47. 15 Alheto, C-585/16, odst. 107. 16 Ibid. odst. 145; Torubarov, C-556/17, odst. 54. 17 Alheto, C-585/16, odst. 146. Delno procesno avtonomijo imajo države članice tudi glede vprašanja, ali sodišče lahko presodi izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito namesto pristojnega organa, vendar pa ta avtonomija ni absolutna, ker mora v primeru nespoštovanja sodnih odločb s strani pristojnega organa v ponovnem postopku sodišče v morebitnem novem upravnem sporu prevzeti pristojnost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, četudi nacionalna ureditev te pristojnosti ne predvideva (glej: Torubarov, C-556/17, odst. 72-74). 18 Natančneje o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-9, 13. 5. 2020, odst. 85-120. 19 Po tej določbi namreč države članice lahko sprejmejo ali ohranijo ugodnejše standarde v zvezi s postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, če so ti standardi združljivi s to direktivo. 20 Glej na primer: LW, C-91/20, odst. 40. 21 Mutatis mutandis:M'Bodj, C-542/13, odst. 46. 22 Gre za stališče Vrhovnega sodišča o obveznosti glavne obravnave v neazilni zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 (odst. 14-15), na katero se sklicuje Vrhovno sodišče tudi v azilni zadevi I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022. 23 Ibid. odst. 16. Sicer pa se Vrhovno sodišče strinja, da če stranka zgolj formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, je možna tudi odločitev brez glavne obravnave (ibid. odst. 16). 24 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 41. 25 Ibid. odst. 42. 26 Ibid. odst. 43 27 Ibid. odst. 44. 28 O tem glej na primer: PM in ostali, C-357/19, C-379/19, C-547/19, C-811/19 in C-840/19, 21. 12. 2021, odst. 121-128. 29 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 27, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 109; Torubarov, C-556/17, odst. 53. 30 Alheto, C-585/16, odst. 107. 31 Ibid. odst. 113-114. 32 C-399/11, odst. 35-64. 33 C-168/13 PPU, odst. 33-75. O tej interpretaciji glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023. 34 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2022, 22. 2. 2023, odst. 26. Pomembna je tudi opomba na koncu odstavka 26 pod zaporedno št. 8, ki je Upravno sodišče ni vključilo v ta citat, kjer Vrhovno sodišče pravi in utemeljuje, da gre za „povsem zgrešeno razlago sodišča“ (s tem je mišljeno sodišče prve stopnje - opomba Upravnega sodišča). 35 Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3. 36 Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54, 55; v odstavku 60 Sodišče EU govori o določbi, ki ima neposredni učinek. 37 Ibid. odst. 56. 38 Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 70. 39 Ibid. odst. 69. 40 Minotser for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49. 41 AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145. 42 Ibid. odst. 148. 43 Torubarov, C-556/17, odst. 73.