Jedro

Tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in regresa za letni dopust, saj je delodajalec dolžan skladno z 58. členom ZDavP-2 za delavca odvesti akontacijo dohodnine. Tako je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati bruto zneska odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in razlike v regresu za letni dopust za leto 2010, zanj odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II, III in V izreka, tako da se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 3.794,16 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudni obrestmi od 1. 2. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek (za plačilo bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati neizplačan del regresa za leto 2010 v višini 511,90 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek (za plačilo bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.125,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. “ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki: - plačati odpravnino za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v višini 9. 267,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2011 dalje do plačila (točka I izreka), - plačati odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 3.794,16 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od bruto zneska odvesti vse davke in prispevke (točka II izreka), - plačati neizplačan del regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 511,90 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila in od bruto zneska odvesti davek pristojnim državnim institucijam (III točka izreka), - poravnati pripadajoče davke za socialno varnost iz delovnega razmerja pri pristojnih institucijah od 1. 10. 2010 do 31. 1. 2011 (točka IV izreka), - plačati stroške postopka v znesku 1.125,00 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (točka V izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Tožena stranka meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti tožene stranke ter njenega pooblaščenca, saj je bila s tem toženi stranki odvzeta pravica in možnost obravnavanja. Navaja, da je tožeča stranka dejansko z zamikom prejemala plačo, vendar razlog ni bil na njeni strani, saj naročil za delo enostavno ni bilo. O problemih je sproti in ažurno obveščala tožečo stranko in vse ostale delavce. Delavci so kljub težki situaciji plačo prejemali. Tožena stranka si je vendarle pridobila naročilo, a so ji tožeča stranka in ostali prevzeti delavci s svojim ravnanjem, ko so izredno odpovedali pogodbe o zaposlitvi, povzročili škodo, saj tožena stranka zaradi tega ni mogla izpolniti naročila pogodbenemu partnerju iz Nemčije. To škodo je tožena stranka uveljavljala s pobotnim ugovorom, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo in sicer iz razloga, ker ni bil dovolj konkretiziran. Sodišče prve stopnje bi toženo stranko moralo, po njenem pričakovanju, pozvati, da pobotni ugovor konkretizira, kar je sicer nameravala storiti na naroku za glavno obravnavo. Ta možnost ji je bila odvzeta, saj je sodišče prve stopnje odločilo v njeni nenavzočnosti, s tem pa ni samo bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ampak je v posledici tega tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter ji s tem omogoči obravnavanje pred sodiščem.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Je pa na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, delno napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo skladno s 5. odstavkom 282. člena ZPP na stanje spisa, kar je predlagala tožeča stranka. Tožena stranka je prejela vabilo na narok, v katerem je bila na posledice izostanka opozorjena. Vabilo za narok dne 13. 11. 2012 ob 11. uri je bilo pooblaščencu in zakonitemu zastopniku tožene stranke vročeno 9. 10. 2012 (l. št. 44). Sodišče prve stopnje je opravičili in prošnji za preložitev naroka zakonitega zastopnika in pooblaščenca tožene stranke prejelo na dan, ko je bil narok razpisan, zato je upravičeno štelo, da je prošnja za preložitev prepozna, odsotnost pa ni opravičena. Iz poškodbenega lista (l. št. 47) ne izhaja, da se zakoniti zastopnik tožene stranke iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti naroka, zato razlog za neudeležbo na naroku ni opravičljiv. Prav tako pa tudi ni opravičljiv razlog pooblaščenca tožene stranke (na isti dan razpisana naroka v drugih zadevah na Okrožnem sodišču v Mariboru in Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni – l. št. 48-50), saj bi si lahko zagotovil substituta. S tem, ko je sodišče odločilo na stanje spisa, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot mu v pritožbi očita tožena stranka. Skladno z zakonom ji je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, vendar te možnosti ni izkoristila.

Tožena stranka v pritožbi sama priznava, da je tožnik prejemal plačo z zamikom, to pa je razlog po 4. alinei 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po katerem je tožnik, po tem ko je delodajalca predhodno pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tako je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in tožnik je skladno z 2. odstavkom 112. člena ZDR upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnik pa je upravičen tudi do polnega zneska regresa za letni dopust za leto 2010, saj je skladno s 131. členom ZDR dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, do konca meseca junija tekočega koledarskega leta izplačati regres za letni dopust. Tožnik je v letu 2010 pravico do letnega dopusta pridobil, zato je upravičen tudi do izplačila razlike med zneskom akontacije, ki ga je prejel in polnim zneskom regresa določenim v dodatku št. 5 h Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo Slovenije.

Sodišče prve stopnje pa je toženi stranki materialnopravno zmotno naložilo, da tožniku izplača bruto zneska odškodnine in razlike regresa za letni dopust za leto 2010 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in regresa za letni dopust, saj je delodajalec dolžan skladno z 58. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS 117/2006 in naslednji) za delavca odvesti akontacijo dohodnine. Tako je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati bruto zneska odškodnine in razlike v regresu za letni dopust za leto 2010, zanj odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. Ta dejansko ni konkretiziran, zato sodišče prve stopnje o njem ni moglo odločati in ga je pravilno zavrnilo. Možnost njegove konkretizacije pa toženi stranki ni bila nezakonito odvzeta, kar izhaja iz točke 5. obrazložitve.

Odločitev sodišča prve stopnje, da tečejo zamudne obresti od zneska dosojenih stroškov postopka od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, po katerem začnejo zakonske zamudne obresti teči šele po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v II., III. in V. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto zneska odškodnine in razlike v regresu za letni dopust za leto 2010, plačati akontacijo dohodnine, višji zahtevek pa se zavrne ter tožniku izplačati neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska stroškov postopka začnejo teči po izteku izpolnitvenega roka (5. alinea 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 535. členu ZPP Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.