Jedro

Zoper sklep o prisilni izterjavi lahko dolžnikov dolžnik ugovarja v osmih dneh od prejema sklep, pri tem pa so njegovi ugovori omejeni na to, da tožniku sploh ni nič dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Drugih ugovorov ZDavP ne dopušča.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 2. 2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika z dne 7. 3. 2000. Z njim je Davčni urad Celje uvedel zoper dolžnika (A. d.o.o.) prisilno izterjavo neporavnanih davčnih obveznosti v tam navedenem znesku iz terjatev dolžnika, ki jih ima do svojega dolžnika – B.B. s.p. (tožnika) na podlagi 40. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP.

2. Sodišče prve stopnje v sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa ter se pri tem sklicuje na 53. člena ZDavP in dodaja, da je pri ugotavljanju medsebojnih terjatev odločilno knjigovodsko stanje, izkazano v poslovnih knjigah dolžnika A. d.o.o. 3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zavzelo stališča glede Pogodbe o sofinanciranju izgradnje avtosalona in lakirnice z dne 10. 11. 1997 in dodatka k tej pogodbi z dne 25. 2. 1999 med A. d.o.o. in A.A. s.p., iz katerih izhaja, da je razmejitve glede investiranja mogoče ugotoviti šele po opravljeni investiciji. Meni, da je izpodbijani sklep preuranjen, ker terjatev še ni zapadla. Meni tudi, da je bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave ter da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji (prej pritožbi) ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po prvem odstavku 48. člena ZDavP je za prisilno izterjavo davkov dovoljeno seči med drugim tudi na terjatve, ki jih ima dolžnik do tretjih oseb. Po 53. členu ZDavP se s sklepom o prisilni izterjavi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika (dolžnikov dolžnik - v tem primeru tožeča stranka), do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Zoper sklep o prisilni izterjavi lahko dolžnikov dolžnik ugovarja v osmih dneh od prejema sklepa (prvi odstavek 55. člen ZDavP). Pri tem pa so njegovi ugovori omejeni na to, da tožniku sploh ni nič dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Drugih ugovorov ZDavP ne dopušča. 9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je pravna oseba A. d.o.o. do B.B. s.p. dne 7. 3. 2000 izkazovala terjatev v znesku 1.952.081,40 SIT, ki je tedaj že dospela v plačilo. Glede na takšno dejansko stanje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazan obstoj enega izmed ugovornih razlogov, določenih v drugem odstavku 55. člena ZDavP, zato je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji, predpisani s 53. in 55. členom ZDavP, za prisilno izterjavo dolžnikovega davčnega dolga iz terjatve dolžnika do tožeče stranke, in sicer z rubežem te terjatve, zato ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

10. Glede ugovora, da Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v tem primeru neoprava glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. T akšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega

odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje.

Glede na to, da je bilo v obravnavanem primeru pravno pomembno le knjigovodsko stanje dolžnika dne 7. 3. 2000, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

11. Ker je za presojo spornega dolga odločilno knjigovodsko stanje, je zato pravno nepomembno sklicevanje tožnika na dogovor, ki sta ga imela z dolžnikom. Enako izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje, zato ugovor, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter da je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami, po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen in je tudi protispisen.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

13. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).