Jedro

Revizijska primerjava, kar zadeva ugotovljene potrebe hčerk pravdnih strank, z družinami, ki živijo z eno zajamčeno plačo nekaj nad 30.000,00 SIT na mesec, je neprimerna, saj imajo otroci pravico do takšnega šolanja, izobraževanja in zunajšolskih dejavnosti, kakršne dopuščajo zmožnosti staršev (79. člen in prvi odstavek 123. člena ZZZDR). To pač pomeni, da imajo otroci iz družin, ki so v boljšem gmotnem položaju, večje možnosti za svoje izpopolnjevanje v primerjavi z drugimi, kjer teh možnosti ni. To pa seveda po drugi strani pomeni, da morajo starši v skladu s svojimi možnostmi nuditi otrokom toliko, kolikor je potrebno, da jim omogočijo razmere za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člen ZZZDR). Po vsem tem pa sta se sodišči ravnali. Ko govori zakon o zmožnostih preživljalca, daje jasno vedeti, da tu ne gre le za njegov osebni dohodek, marveč za vse možnosti, ki jih mora izkoristiti, da omogoči otrokom tisto, kar je bilo navedeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej razvezni pravdi je sodišče prve stopnje med drugim z delno sodbo razsodilo, da mora toženec prispevati k preživljanju svojih otrok - mladoletnih hčerk V. Z., roj. 27.2.1982, in N. Z., roj. 27.9.1986, za čas od 1.7.1995 - 30.4.1996 za vsako po 26.000,00 SIT na mesec, od 1.5.1996 dalje pa po 30.000,00 SIT ter za M. Z., roj. 26.12.1984, od 1.7.1995 do 30.4.1996 po 23.300,00 SIT, od 1.5.1996 dalje pa po 30.000,00 SIT. Tožencu je naložilo, naj povrne tožnici 59.685,00 SIT pravdnih stroškov, ki se nanašajo na postopek v zvezi z razvezo, dodelitvijo otrok in plačilom preživnine.

Toženčevo pritožbo, s katero je izpodbijal odločitev o preživnini za znesek nad 15.000,00 SIT za vsako izmed hčerk je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, ker novih trditev o izgubi iz let 1992 in 1993 in o njihovem kritju z dohodki iz leta 1994 ni z ničemer izkazal, sicer pa je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka še revizijo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, naj vrhovno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi proti prvostopni sodbi, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je vse dokaze, na katere se je skliceval v pritožbi, k le-tej tudi priložil in z njimi dokazoval, da zasluži nekaj manj kot 90.000,00 SIT na mesec, v takšnem znesku pa je sodišče določilo preživnino, ki jo mora plačevati. Sodišče je kršilo določbo 79. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ko je določilo 30.000,00 SIT preživnine za eno hčer, torej tolikšen znesek, s kakršnim živijo družine z enim zaposlenim. Prispevati bi morala tudi mati, ki je še vedno direktor družbe v zasebni lasti, ki ustvarja velik promet. Sodišče ni ugotavljalo toženčevih zmožnosti. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, državni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se je res zmotilo, ko je v obrazložitvi svoje odločbe zapisalo, da je toženec le trdil v pritožbi o izgubah v letih 1992 in 1993 in o njihovem poravnanju v letu 1994. Iz odločbe Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave L., št. 416-5418872-š/94 z dne 27.11.1995, ki jo je toženec priložil k pritožbi, namreč izhaja, da je davčni organ med drugim ugotovil davčno osnovo zavezanca za čas obratovanja od 1.1. do 31.12.1994 in da je bila ta znižana za pokrivanje izgube iz leta 1993 v znesku 1.500.000,00 SIT. Vendar ta okoliščina za odločitev o višini preživnine ni pomembna, saj gre za preteklo obdobje, relevantne pa so toženčeve gmotne razmere v letih 1995 in v naslednjem, ker so preživninski prispevki določeni za čas od 1.7.1995 dalje. Ne gre torej za procesno kršitev, ki bi bila kakorkoli povezana z napadeno odločitvijo. Ne gre tudi za absolutno bistveno kršitev postopka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Nižji sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili. Blago povedano, je revizijska primerjava, kar zadeva ugotovljene potrebe hčerk pravdnih strank, z družinami, ki živijo z eno zajamčeno plačo nekaj nad 30.000,00 SIT na mesec, neprimerna, saj imajo otroci pravico do takšnega šolanja, izobraževanja in zunajšolskih dejavnosti, kakršne dopuščajo zmožnosti staršev (79. člen in prvi odstavek 123. člena ZZZDR). To pač pomeni, da imajo otroci iz družin, ki so v boljšem gmotnem položaju, večje možnosti za svoje izpopolnjevanje v primerjavi z drugimi, kjer teh možnosti ni. To pa seveda po drugi strani pomeni, da morajo starši v skladu s svojimi možnostmi nuditi otrokom toliko, kolikor je potrebno, da jim omogočijo razmere za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člen ZZZDR). Po vsem tem pa sta se sodišči ravnali. Ko govori zakon o zmožnostih preživljalca, daje jasno vedeti, da tu ne gre le za njegov osebni dohodek, marveč za vse možnosti, ki jih mora izkoristiti, da omogoči otrokom tisto, kar je bilo navedeno. Ugotovljeno je bilo, da toženec posluje prek Centra Z., zanj pa trdi revizija, da ustvarja velik promet. Za tožnico je bilo nadalje ugotovljeno, da iz tega centra ne dobiva nič, čeprav je (na papirju) njegova direktorica. Se pravi, da so odprte možnosti pridobivanja za toženca, in to po izkušnjah sodeč, najmanj tolikšne, da bo zmogel plačevati preživnino v celotnem hčerkam prisojenem znesku. Že samo ugotovljeni obseg poslovnih prostorov in vozil, katerih lastnik je toženec, pričajo o možnostih, ki so na voljo tožencu. Če mu, kot trdi, plača, ki jo dobiva, ne omogoča večje gmotne preskrbljenosti, bo pač moral to premoženje izkoriščati drugače, tako, da mu bo v danih možnostih prinašalo kar največ.

Revizijskih trditev, delno nasprotujočih ugotovljenemu dejanskemu stanju, o tem, kako bi lahko mati prispevala k preživljanju otrok kot direktorica Centra Z., kako toženec pri tem centru nima nič, kakšno je njegovo zdravstveno in premoženjsko stanje, sodišče ni smelo upoštevati, ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga ni dovoljeno vlagati zaradi nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ni torej podan noben revizijski razlog, zaradi česar je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).