Jedro

Trajnejše življenjske skupnosti sodna praksa ne razume kot stalnega skupnega življenja, predpostavlja pa medsebojno fizično in čustveno odvisnost ljudi, ki v takšni skupnosti prebivajo. V tem primeru se za bistveno izkaže dejstvo, da si je prva tožnica ustvarila samostojno življenje v okviru druge življenjske skupnosti (in dva otroka), v kateri lahko pridobiva ekonomsko, kot tudi čustveno podporo.

Izrek

Revizija se zavrže glede zavrnilnega dela pravnomočne odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo druge tožnice.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnici sta s tožbo zahtevali odškodnino za materialno in nematerialno škodo, utrpelo zaradi smrti sestre oziroma matere, C. F., ki je umrla v prometni nezgodi 7.2.1990, ki jo je povzročil drugi toženec z motornim vozilom, lastnino tretje toženke, odgovornostno zavarovanim pri prvi toženki. Sodišče je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca v celoti zavrnilo, ker je prometno nezgodo povzročil na delu kot delavec tretje toženke, pa škode ni povzročil namenoma. Presodilo je tudi, da prva tožnica (sestra pokojne) do odškodnine zaradi smrti bližnjega ni upravičena, ker med njo in pokojno ni obstajala trajnejša življenjska skupnost, saj sestri že najmanj od leta 1977 nista živeli skupaj (na istem naslovu). Na podlagi 213. člena ZOR je zavrnilo tudi njen zahtevek na plačilo 2.544.500 SIT zaradi prevzema skrbi nad drugotožnico, ugodilo pa je delno njenemu zahtevku za povrnitev premoženjske škode (stroški pogreba, sedmine ter ureditve groba). Drugi tožnici (hčeri pokojne) pa je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 3.000.000 SIT, kar ob upoštevanju sokrivde pokojne znaša 1.5000.000 SIT, ter 779.627 SIT materialne škode za razliko med družinsko pokojnino in sredstvi, ki bi jih mati prispevala za njeno preživljanje, v presežku pa je njun tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklepno je sodišče odločilo še o povrnitvi stroškov pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi druge tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede odškodnine iz naslova rente razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Delno je ugodilo tudi pritožbama tožeče stranke v stroškovnem delu ter sodbo sodišča prve stopnje v petem odstavku izreka spremenilo, v četrtem odstavku izreka pa razveljavilo in v tem delu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Tudi pritožbama toženih strank je sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu glede odškodnine drugi tožnici iz naslova rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo in zadevo vrnilo v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo in pritožbe pravdnih strank v ostalem zavrnilo.

Navedbe revidentk

3. Revizijo sta tožnici vložili zoper pravnomočno sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prva tožnica se ne strinja s presojo sodišč, da med sestrama ni bila podana trajnejša življenjska skupnost, ter ta pravni standard obrazloži in ponudi svojo argumentacijo za njegovo uporabo v danem primeru. Sodišči sta tudi zmotno odločili, da prva tožnica ni upravičena do odškodnine za delo z drugo tožnico. Kljub temu, da je revidentka takšno obveznost sprejela prostovoljno, pa po njenem mnenju ni ugasnila obveznost tistega, ki je za smrt njene sestre odgovoren. Pravno podlago za takšen zahtevek vidi revidentka v 194. členu ZOR, saj je njen položaj pravno primerljiv položaju staršev, ki nudijo pomoč svojemu otroku, ki je postal invaliden zaradi dejanja tretjega. Sodna praksa takšnim staršem pravico do odškodnine priznava. Navaja tudi sodbo Vrhovnega sodišča, ki potrjuje široko stališče glede aktivne legitimacije pri uporabi 194. člena ZOR. Druga tožnica pa se ne strinja s prisojeno ji odškodnino za duševne bolečine in navaja okoliščine, zaradi katerih bi ji morala biti prisojena terjana odškodnina v celoti. Pri prisoji odškodnine sodišče tudi ni upoštevalo zamude tožene stranke za čas do 1.1.2002, nasprotno namreč iz obrazložitve sodbe ne izhaja. Ker se sodišče do njenega zahtevka ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje v pravnomočno zavrnjenem delu v smeri ugoditve tožbenima zahtevkoma v celoti.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija glede zavrnilnega dela pravnomočne odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo druge tožnice ni dovoljena, v preostalem delu pa je revizija neutemeljena.

Glede zavrženja revizije:

6. V premoženjskih sporih, za kar gre v tej pravdi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Druga tožnica je v tožbi uveljavljala dva zahtevka. Zahtevala je plačilo 15.648,47 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 23.908,98 EUR odškodnine za premoženjsko škodo. Ker imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago in se v takem primeru vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), je treba dovoljenost revizije presojati za vsakega od tožničinih zahtevkov posebej. Ker je bilo drugi tožnici pravnomočno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 12.518,78 EUR, odločitev glede povrnitve premoženjske škode pa še ni pravnomočna, izpodbijani znesek glede odločitve o nepremoženjski škodi (3.129,69 EUR) ne dosega mejnega zneska za dovoljenost revizije; zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je bilo treba na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. Glede neutemeljenosti revizije:

7. Prva tožnica na podlagi 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) vtožuje odškodnino zaradi smrti bližnjega. Na podlagi drugega odstavka 201. člena ZOR lahko sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da trajnejša življenjska skupnost med prvo tožnico in umrlo ni bila podana, ker sta imeli obe sestri svoje otroke, ker nista živeli v istem gospodinjstvu, od leta 1977 dalje pa tudi ne v istem stanovanju. Vrhovno sodišče se strinja z materialnopravno presojo sodišč prve in druge stopnje, da medsebojno obiskovanje in pomoč pri varstvu druge tožnice standardu trajnejše življenjske skupnosti ne zadošča. Pri napolnjevanju tega pravnega standarda se je zgledovati po običajnem odnosu med umrlim in upravičenci iz prvega odstavka tega člena, kjer se obstoj trajnejše življenjske skupnosti domneva. Trajnejše življenjske skupnosti sodna praksa ne razume kot stalnega skupnega življenja, predpostavlja pa medsebojno fizično in čustveno odvisnost ljudi, ki v takšni skupnosti prebivajo. V tem primeru se za bistveno izkaže dejstvo, da si je prva tožnica ustvarila samostojno življenje v okviru druge življenjske skupnosti (ima dva otroka), v kateri lahko pridobiva ekonomsko, kot tudi čustveno podporo. Dejstvo, da sta se sestri medsebojno obiskovali in da je prva tožnica sestri nudila pomoč pri varstvu druge tožnice, prej povedanega ne spremeni.

8. Neutemeljena je revizija tudi v delu, kjer se zavzema za drugačno tolmačenje 194. člena ZOR. Določba tega člena namreč ureja vprašanje zahtevkov oseb, katerih preživljanje je bilo odvisno od prispevka pokojnega in ki je bilo z njegovo smrtjo predčasno prekinjeno. Skozi krog upravičencev je jasno izražena odškodninska (in ne preživninska) narava tovrstnih zahtevkov, saj je k tožbi legitimiran oškodovanec, in ne morebitni zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca(1). Ker pri prvi tožnici s smrtjo njene sestre ni prišlo do prikrajšanja dejanske podpore pri njenem preživljanju ali kritju drugih njenih potreb, česar revidentka niti ne zatrjuje, sta sodišči njen zahtevek upravičeno zavrnili. Revidentka je tudi mnenja, da je upravičena do takšne odškodnine zaradi pomoči, ki jo je nudila drugi tožnici in se po analogiji sklicuje na 195. člen ZOR, ki ureja povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. Pri tem se sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 167/2004 z dne 2.12.2004. Pravno naziranje revidentke bi vzdržalo, če bi drugi tožnici nudila delo, ki bi po svoji naravi presegalo okvir nudenja pomoči, ki so jo straši oziroma skrbniki po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) dolžni nudit svojim otrokom oziroma varovancem. Določba 195. člena ZOR se namreč nanaša na tiste primere, kjer zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja nastanejo posebni stroški (za zdravljenje, nego, tujo pomoč) in je namenjen vzpostavitvi takšnega premoženjskega stanja oškodovanca, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. V danem primeru pa prva tožnica drugi tožnici ni nudila pomoči, ki bi presegala običajno skrb skrbnika za svojega varovanca, pravico do povračila upravičenih stroškov skrbnika ter njegovo morebitno nagrado pa ureja 196. člen ZZZDR, kot je to revidentki pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. 9. Ker ni podan razlog, zaradi katerega je bila vložena revizija, in na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Tako tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 510/95.