Jedro

Z najemno pogodbo se prenaša možnost rabe stvari, ena izmed možnosti rabe pa je – če ni zakonske ali pogodbene omejitve – tudi prepustitev rabe tretjemu. S tem, da njegove, v najem dane poslovne prostore uporablja nekdo tretji, najemodajalec ni prikrajšan. Samo če tretji uporablja prostore na podlagi podnajemne pogodbe, lahko najemodajalec za izterjavo najemnine zahteva od uporabnika (podnajemnika) plačilo zneska, ki ga ta dolguje najemniku iz podnajema (608. člen OZ).

Okoliščina, da je poslovni prostor brez dovoljenja najemodajalca uporabljala (tudi) tretja oseba, lahko predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti najemnika, ne more pa predstavljati podlage za obogatitveni – in tudi ne za odškodninski zahtevek – najemodajalca zoper tretjega.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke in potrjena sodba sodišča prve stopnje v točki II.1. za zneske: - 110.714,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2003, - 193.401,18 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2004 in

43.840,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2004 do plačila.

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke in potrjena sodba sodišča prve stopnje v točki II.2. glede zahtevka zoper drugega toženca in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo 5.743.689,31 SIT (sedaj 23.967,99 eurov) z obrestmi zoper drugega toženca, takšen zahtevek zoper prvo toženko K. d. o. o. pa je zavrnilo. Znesek predstavlja najemnino za poslovni prostor v pritličju in mezaninu poslovne stavbe ... po osemnajstih računih ter stroške ogrevanja po dveh računih in zamudne obresti po enem obračunu. Zavrnilo je tudi zahtevek zoper oba toženca, po katerem bi morala ta tožeči stranki plačevati mesečno najemnino 1.250,00 eurov v tolarski protivrednosti od vložitve tožbe do izpraznitve poslovnih prostorov.

2. Tožeča stranka v zavrnilnem delu in drugi toženec v obsodilnem, sta se zoper takšno sodbo pritožila.

3. Po vložitvi pritožb in po vložitvi odgovorov oziroma po izteku rokov za odgovora na pritožbi, dne 4. 4. 2007, je bila prva toženka K. d. o. o. izbrisana iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij.

4. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom dne 2. 10. 2007 (izpodbijana odločba) pritožbo tožeče stranke (razen v stroškovnem delu) in pritožbo drugega toženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

5. Zoper drugostopenjsko odločbo je tožeča stranka vložila revizijo. V njej je med drugim navedla, da je bila prva toženka izbrisana iz sodnega registra in predlagala, naj se postopek nadaljuje zoper Z. K kot njeno pravno naslednico. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom dne 4. 12. 2007 ugotovilo, da je postopek prekinjen od dne 4. 4. 2007 in pozvalo Z. K. kot pravno naslednico prve toženke, naj vstopi v pravdo. Dne 8. 1. 2008 je nato izdalo sklep, da se postopek nadaljuje z dnem 10. 12. 2007, ko (se je štelo, da) je bil prvi navedeni sklep pravni naslednici K. d. o. o. vročen. (V nadaljevanju se družba K. d. o. o. in/ali Z. K. imenujeta prva toženka – razen, kadar kontekst zahteva, da se izrecno navede ena ali druga).

7. Sodišče je revizijo vročilo tožencema in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Toženca na revizijo nista odgovorila.

8. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Delno zavrženje revizije

9. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5.000.000,00 SIT).(1) V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje »ugotovitev vrednosti spornega predmeta« in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno pravno in /ali dejansko podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

10. Tožbeni zahtevek temelji na osemnajstih računih za najemnino ter na dveh računih za povrnitev stroškov ogrevanja in enem obračunu zamudnih obresti. Prvih osemnajst računov temelji na isti dejanski in pravni podlagi, njihov seštevek presega 20.864 eurov in je v tem delu revizija dovoljena. Seštevek obeh računov za stroške ogrevanja in pa znesek obračuna zamudnih obresti te vrednosti ne dosegajo, zato je sodišče v tem delu revizijo zavrglo (I. točka izreka). Revizijski znesek presega tudi seštevek mesečnih najemnin za čas po vložitvi tožbe do izdaje prvostopenjske odločbe, zato je revizija dovoljena tudi v tem delu.

Ugotovljeno dejansko stanje

11. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka kot najemodajalec je dne 7. 2. 2002 sklenila najemno pogodbo za sporne poslovne prostore z družbo I. d. o. o., ki pa je bila tedaj (en dan pred tem) že izbrisana iz sodnega registra; drugi toženec, ki je bil direktor družbe I. d. o. o., je prevzel poslovne prostore v posest in tudi prejel njihove ključe; tožeča stranka in drugi toženec sta izpolnjevala najemno pogodbo, ki sicer med njima (v pisni obliki) nikoli ni bila sklenjena, in sicer v vsebini, kakršna je bila dogovorjena v (pravno neobstoječi) pogodbi, navedeni v prvi alineji te točke; prva toženka je občasno plačevala tožeči stranki najemnino po računih, izstavljenih družbi I. d. o. o. B

Revizijske navedbe

12. Revident v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper prvo toženko graja pravno stališče drugostopenjskega sodišča, da samo pogodba ustvarja pravice in obveznosti. Opozarja na razliko med poslovnimi in neposlovnimi razmerji. Ne soglaša tudi s stališčem pritožbenega sodišča, da zahtevka ni bilo treba presojati na obogatitveni podlagi, ker se je nanjo skliceval šele v pritožbi. To stališče naj bi bilo v nasprotju s 337. členom ZPP. Pravno zmotno naj bi bilo tudi stališče, da prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno, da bi iz trditev tožeče stranke samo povzelo, da gre za neupravičeno obogatitev. Meni, da bi ga moralo prvostopenjsko sodišče v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva opozoriti, če morebiti za to podlago ni navedla vseh dejstev.

13. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka zoper oba toženca (plačilo najemnine za obdobje po vložitvi tožbe) revident navaja, da je v postopku izkazano, da sta toženca poslovne prostore zasedala do oktobra 2006. Drugačno stališče drugostopenjskega sodišča naj bi bilo v nasprotju z listinami v spisu in naj bi zato predstavljalo kršitev postopka. Pravno zmotno naj bi bilo stališče drugostopenjskega sodišča, da po odstopu od najemne pogodbe ni mogoče zahtevati plačila najemnine (uporabnine).

C

Presoja utemeljenosti revizije

14. Pravno zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka prekludirana z uveljavljanjem pravne podlage neupravičene pridobitve šele v pritožbi in da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno iz trditev tožeče stranke samo povzeti, da gre še za neupravičeno obogatitev, ker tega tožeča stranka med postopkom ni zatrjevala. Prvi odstavek 7. člena ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožniku v tožbi (pa tudi pozneje v postopku) ni treba navesti, katera pravna norma za tista dejstva, ki jih v tožbi navaja, določa takšno pravno posledico, kot se izraža v tožbenem zahtevku. Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo (tretji odstavek 180. člena ZPP). Iz teh določb izhaja, da mora presojo o obstoju (vseh) materialnopravnih podlag glede (ne)utemeljenosti zahtevka – in ugovorov – v mejah danih navedb in na podlagi ugotovljenih dejstev opraviti sodišče. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicuje tožnik. Logična izpeljava teh pravil je določba prvega odstavka 337. člena ZPP, ki določa prekluzijo le glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Pritožnik zato lahko tudi šele v pritožbi navaja (četudi novo, dodatno ali spremenjeno) materialnopravno podlago za svoj zahtevek, pritožbeno sodišče pa mora takšno navedbo presoditi kot dopusten očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

15. Vendar omenjena kršitev določb pravdnega postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek zoper prvo toženko. Revizijsko sodišče ob presoji pravilnosti uporabe materialnega prava ugotavlja, da dejstva, ki jih je v postopku navajala tožeča stranka – ob drugih ugotovitvah sodišča - ne podpirajo utemeljenosti njenega zahtevka na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi, pa tudi na nobeni drugi podlagi ne. Tožeča stranka je zahtevek zoper prvo toženko utemeljevala s tem, da je (tudi) ta, poleg drugega toženca, uporabljala sporne poslovne prostore. Kot pomembno dejstvo je navajala tudi, da je prva toženka plačala nekatere račune za najemnino. Te navedbe pa ob tem, da je sodišče s sklicevanjem na določbo 58. člena OZ materialnopravno pravilno ugotovilo, da je bila za te prostore sklenjena najemna pogodba med tožečo stranko in drugim tožencem, temu pa je bila tudi prepuščena raba poslovnih prostorov, ne zadoščajo za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve zoper prvo toženko.

16. Glede pomena okoliščine, da je prva toženka plačala nekatere obroke najemnine, se revizijsko sodišče v celoti sklicuje na utemeljitev sodišča prve in druge stopnje (glej zadnji odstavek na 5. strani prvostopenjske in prvi odstavek na 3. strani drugostopenjske odločbe).

17. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila med tožečo stranko kot najemodajalcem in drugim tožencem kot najemnikom kljub pomanjkanju pisne oblike sklenjena veljavna najemna pogodba. Na tej pravni podlagi je tožeča stranka tudi uspela s svojim zahtevkom za plačilo najemnine in stroškov proti drugemu tožencu. Kot najemodajalec pa je morala izročiti poslovne prostore (prepustiti njihovo rabo) drugemu tožencu (14. člen ZPSPP in prvi odstavek 587. člena OZ), kar je tudi storila. S prepustitvijo rabe najemniku najemodajalec pridobi terjatev iz naslova najemnine, najemnik pa lahko poslovne prostore uživa sam, ali pa njihovo rabo prepusti tretjemu – na podlagi podnajema ali na kakšni drugi podlagi. Z najemno pogodbo se namreč prenaša možnost rabe stvari, ena izmed možnosti rabe pa je – če ni zakonske ali pogodbene omejitve – tudi prepustitev rabe tretjemu. S tem, da njegove, v najem dane poslovne prostore uporablja nekdo tretji, najemodajalec ni prikrajšan. Samo če tretji uporablja prostore na podlagi podnajemne pogodbe, lahko najemodajalec za izterjavo najemnine zahteva od uporabnika (podnajemnika) plačilo zneska, ki ga ta dolguje najemniku iz podnajema (608. člen OZ). Takšno podlago je – sicer v nasprotju s tem, kar zatrjuje v reviziji – tožeča stranka v tožbi sicer omenila, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da podnajema ni bilo. Te ugotovitve tožeča stranka ni izpodbijala.

18. Veljavnosti tega, kar je glede temelja za zahtevek zoper prvo toženko navedeno v prejšnji točki, v spornem primeru ne spremeni niti okoliščina, da 22. člen ZPSPP določa, da najemnik nima pravice oddati poslovnih prostorov v podnajem brez dovoljenja najemodajalca in da takšno prepoved izrecno vsebuje tudi najemna pogodba v 8. členu. Smisel te določbe bi bil izigran, če bi jo razlagali tako, da pa lahko najemnik poslovni prostor drugemu izroči v rabo „kako drugače“ (primerjaj prvi odstavek 605. člena OZ). Vendar pa okoliščina, da je poslovni prostor, katerega raba je bila na podlagi najemne pogodbe prepuščena drugemu tožencu, morebiti brez dovoljenja tožnika uporabljala (tudi) prva toženka, lahko predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti drugega toženca, ne more pa predstavljati podlage za obogatitveni – in tudi ne za odškodninski – zahtevek tožnika kot najemodajalca zoper prvo toženko kot (so)uporabnico poslovnega prostora.

19. Revident pa utemeljeno opozarja, da je pravno zmotno stališče drugostopenjskega sodišča, da tožeča stranka, tudi če drži dejstvo, da prva ali druga toženka prostore še zasedata, ne more zahtevati plačila najemnine (uporabnine) od vložitve tožbe dalje do izpraznitve prostorov. Takšno stališče opira pritožbeno sodišče na okoliščino, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe o najemu poslovnih prostorov. Ta – sicer premalo razčiščena (glej naslednjo točko) - okoliščina bi utemeljila kvečjemu sklep, da toženca po veljavno dani odpovedi nista imela nobenega pravnega naslova, na katerega bi lahko oprla uporabo poslovnih prostorov, ki so last tožeče stranke. S tem pa bi bil izpolnjen dejanski stan zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve po 198. členu OZ, ki določa, da imetnik stvari, ki jo je nekdo uporabil v svojo korist, lahko od tega zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

20. Vendar pa ni z ničimer izkazano, da bi bila najemna pogodba odpovedana na način, določen v 29. členu ZPSPP. Ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka pogodbo odpovedala z dopisom z dne 10. 11. 2003 – če pustimo ob strani, da je sodišče to ugotovilo na podlagi listine, vložene v spis, vendar brez navedbe ene ali druge stranke - še ne utemeljuje pravnega zaključka, da je pogodba tudi prenehala veljati. Tudi za čas po vložitvi tožbe torej obstaja pogodbena podlaga in glede tega zahtevka, tako zoper prvo toženko kot zoper drugega toženca velja, kar je povedano zgoraj (gl. točke 14 do 18 obrazložitve).

21. Zaradi pravno zmotnega stališča, da za utemeljenost zahtevka za plačilo najemnine (uporabnine) za čas po vložitvi tožbe ni pomembno, ali toženca poslovne prostore še uporabljata, tožeča stranka ni dobila odgovora na pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da imata toženca poslovne prostore (še) v posesti. Glede na to je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke in potrjena sodba sodišča prve stopnje v točki II.2. glede zahtevka zoper drugega toženca in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

22. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006 in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 200, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007, III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008, III Ips 119/2008 z dne 13. 10. 2008 in III Ips 250/2008 z dne 15. 12. 2009.