Jedro

Za utemeljenost tožbe mora tožeča stranka trditi in dokazati, da je lastnica določene stvari in da tožena stranka v to lastninsko pravico neutemeljeno posega in jo s tem vznemirja.

Toženec tudi v primeru, da bi držale njegove navedbe, da je prvi tožnik z nasutjem posegel tudi na njegovo parcelo, iz tega naslova ne bi bil upravičen, da odstrani nasut material s parcele druge tožnice in tretjega tožnika, ampak bi kvečjemu to lahko storil le na svoji parceli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da je dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico prvega tožnika na parceli št. 9, k.o. x., ter v lastninsko pravico druge tožnice in tretjega tožnika na parceli št. 109, k.o. x., ki ga je storil s tem, da je iz parcele št. 109, k.o. x., odstranil nasutje ceste in ga stresel na parcelo št. 9, k.o. x. (1. točka izreka), da je dolžan odstraniti celotni material nasutja iz parcele št. 9, k.o. N., in ga ponovno nasuti na traso makedamske poti na parceli št. 109, k.o. x., ter pot ustrezno izravnati (2. točka izreka) in da se je dolžan vzdržati vsakršnega nadaljnjega poseganja in vznemirjanja lastninske pravice tožnikov z odstranjevanjem ali odlaganjem in puščanjem kakršnekoli stvari na parcelah št. 9 in 109, k.o. x. (3. točka izreka). Sodišče je tožencu naložilo v plačilo 876,40 EUR pravdnih stroškov (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Sodišču očita, da ni presojalo vprašanja samopomoči, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče namreč ni ugotavljalo, zakaj je toženec odstranil material s poti, to je zato, ker se je poslužil dovoljene samopomoči, ker je tožnik nasul tudi del njegove nepremičnine. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da prvi tožnik z nasutjem ni posegel na parcelo toženca, saj je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Trditveno in dokazno breme, da je tožnik nasul pot le po parceli drugega in tretjega tožnika in ne tudi po parceli toženca je na tožeči stranki, ki tega ni dokazala. V zvezi s tem podrobneje graja dokazno oceno sodišča in tudi navaja, da so razlogi sodbe v tem delu nelogični, nejasni in sami s seboj v nasprotju, o posameznih odločilnih dejstvih pa je sodba brez razlogov, zaradi česar ima takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka Zakona o pravdnem postopku (1), v nadaljevanju ZPP). Sodišču tudi očita, da je napačno uporabilo materialno pravo. Pravi, da za uporabo 99. člena Stvarnopravnega zakonika (2) (v nadaljevanju SPZ) niso bili podani pogoji, saj je tožena stranka dokazala, da je imela pravico do vznemirjanja. Sodišče bi tudi moralo uporabiti 31. člen SPZ o samopomoči. Končno še navaja, da bi moralo sodišče zavrniti zahtevek po prepovedi nadaljnjega vznemirjanja, saj tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala, da obstoji ponovitvena nevarnost. Sodišče je s tem storilo relativno bistveno kršitev postopka (kršitev 7. in 212. člena ZPP) in tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka ZPP, saj se zaradi odsotnosti trditvene podlage in obravnavanja v postopku tožena stranka o tem ni mogla izjaviti. Sodba o tem tudi nima razlogov, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice, zato je sodišče njen zahtevek pravilno presojalo po določbi 99. člena SPZ. V skladu z navedeno zakonsko določbo lahko lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da se vznemirjenje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Očitek, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na 99. člen SPZ, je torej neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedeno zakonsko določbo pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Za utemeljenost tožbe iz 99. člena SPZ mora tožeča stranka trditi in dokazati, da je lastnica določene stvari in da tožena stranka v to lastninsko pravico neutemeljeno posega in jo s tem vznemirja. Tožeča stranka je navajala, da je toženec vznemirjal lastninsko pravico tožnikov tako, da je brez dovoljenja tožnikov z makedamske poti na parceli št. 109, k.o. x., last druge tožnice in tretjega tožnika, odstranil ostanke strešne kritine, to nasutje pa odvrgel na parcelo št. 9, k.o. x., ki je v lasti prvega tožnika.

V postopku je bilo ugotovljeno, da sta druga tožnica in tretji tožnik solastnika parcele št. 109, k. o. x., in da je prvi tožnik lastnik parcele št. 9, k.o. x.. Nadalje je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je prvi tožnik v soglasju z drugo tožnico in tretjim tožnikom na traso makedamske poti na njuni parceli št. 109, k.o. x., nasul ostanke strešne kritine zaradi utrditve te poti. Kot nesporno je bilo nadalje ugotovljeno, da je toženec brez dovoljenja tožnikov nasut material iz parcele št. 109, k.o. x., odstranil in ga odvrgel na parcelo prvega tožnika št. 9, k.o. x.. Toženec je torej posegel v lastninsko pravico tožnikov, čemur tožena stranka tekom postopka in tudi v pritožbi ne nasprotuje.

Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo, ali je imel toženec upravičen razlog za vznemirjanje. Tožena stranka je namreč tekom postopka ugovarjala, da je toženec odstranil nasut material z makedamske poti zato, ker naj bi prvi tožnik nasul tudi del poti na parceli v lasti toženca, zato je toženec s svojim ravnanjem izvrševal dovoljeno samopomoč, da bi preprečil nadaljnje nastajanje škode na svojem zemljišču. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da prvi tožnik ni nasul del poti, ki poteka po parceli toženca, zato je zavrnilo ugovor tožene stranke o izvrševanju dovoljene samopomoči. Pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju je torej neutemeljen.

Tožena stranka je v postopku trdila, da naj bi škoda tožencu nastajala zaradi posutja dela poti na njegovi parceli, ne pa tudi zaradi posutja dela poti, ki poteka po parceli druge tožnice in tretjega tožnika. Ob takšnih trditvah pa je potrebno ugotoviti, da toženec tudi v primeru, da bi držale njegove navedbe, da je prvi tožnik z nasutjem posegel tudi na njegovo parcelo, iz tega naslova ne bi bil upravičen, da odstrani nasut material s parcele druge tožnice in tretjega tožnika, ampak bi kvečjemu to lahko storil le na svoji parceli. Vprašanje, ali je prvi tožnik nasul pot le po parceli druge tožnice in tretjega tožnika ali tudi po parceli toženca, v obravnavani zadevi torej ni odločilno. Glede na navedeno je nepotrebno opredeljevanje pritožbenega sodišča do pritožbenih navedb, da je sodišče zmotno ugotovilo, da prvi tožnik s posutjem ni posegel v parcelo toženca in da so razlogi v tem delu nejasni, nelogični, sami s seboj v nasprotju ali jih ni. Navedene kršitve so namreč podane le, če se nanašajo na odločilna dejstva (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP in 340. člen ZPP). Pritožbeno sodišče, ki na kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti pa take kršitve tudi sicer ni ugotovilo.

V postopku je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da ima toženec na makedamski poti na parceli druge tožnice in tretjega tožnika služnostno pravico za dostop do svojih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvi tožnik z nasutjem in utrditvijo poti tožencu ni onemogočil ali mu oviral dostop do njegovih nepremičnin. Glede na takšno ugotovitev, ki je pritožba ne izpodbija, toženec tudi iz naslova izvrševanja služnostne pravice na sporni poti ni bil upravičen do vznemirjanja lastninske pravice tožnikov.

Ob vsem povedanem je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec z opisanim ravnanjem neutemeljeno vznemirjal lastninsko pravico tožnikov, zaradi česar je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi.

Neutemeljen je končno tudi pritožbeni očitek, da je sodišče pri odločanju o prepovednem zahtevku storilo bistvene kršitve postopka. Tožeča stranka je podala trditve, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek po prepovedi nadaljnjega vznemirjanja (list. št. 2), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila toženi stranki zaradi odsotnosti trditvene podlage onemogočena pravica do izjave. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je toženec protipravno vznemirjal tožnike v izvrševanju njihove lastninske pravice in ker tožeča stranka obstoju ponovitvene nevarnosti ni posebej ugovarjala, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno odločilo, da se tudi prepovednem zahtevku ugodi.

Pritožba torej ni utemeljena. Ker ni ne uveljavljanih, ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (2. odstavek 350.člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. l. RS, št. 87/2002.