Jedro

Ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka je obvezna vselej, ko narava spornega vprašanja, ki ga storilec v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpostavlja, brez neposrednega zaslišanja vseh vpletenih oziroma neposrednega izvajanja drugih dokazov ne omogoča pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Podlehnik je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca B. M. spoznal za odgovornega za prekršek po devetem v zvezi z drugim odstavkom 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je določil globo 500,00 EUR in pet kazenskih točk v cestnem prometu, za prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega mu je določil globo 900,00 EUR in 16 kazenskih točk, ter za prekršek po petem v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZPrCP, za katerega mu je določil globo 40,00 EUR, nato pa mu je za te prekrške izrekel enotno globo 1.440,00 EUR in 21 kazenskih točk. Okrajno sodišče na Ptuju je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo izpodbijani plačilni nalog in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v zvezi s prvim odstavkom 69. člena in četrtim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se strinja s stališčem vrhovne državne tožilke.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma povzema storilčeve navedbe, ki jih je podal v zahtevi za sodno varstvo. V slednji je storilec predstavil svoj pogled na dogodek in navedel, da je kritičnega dne avto vozila njegova punca J. G., kar je povedal tudi policistoma, ki sta ga takrat obravnavala, vendar njegovih navedb nista upoštevala. V zahtevi za sodno varstvo je storilec predlagal tudi zaslišanje štirih prič. Okrajno sodišče je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka navaja, da norma 29. člena Ustave RS, ki je v razmerju do 22. in 23. člena Ustave RS specialne narave, našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je zagotoviti pošteno sojenje. Med navedena jamstva se uvršča pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta jamstva morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno pri tem je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Zapisana jamstva so obdolžencu na mednarodni ravni zagotovljena v okviru prvega odstavka 6. člena EKČP. Prav tako navaja, da izvedba ustne obravnave v postopku o prekršku ni obvezna, temveč jo sodišče izvede le, če spozna, da dejansko stanje ni pravilno ali popolno ugotovljeno, in sicer po pravilih rednega sodnega postopka, v katerem je zaslišanje obdolženca načeloma obvezno. Načelo zaslišanja pomeni uresničitev ustavne pravice do izjave, ki sodišču nalaga dolžnost, da pred odločitvijo storilcu zagotovi možnost izreči se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka je obvezna vselej, ko narava spornega vprašanja, ki ga storilec v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpostavlja, brez neposrednega zaslišanja vseh vpletenih oziroma neposrednega izvajanja drugih dokazov ne omogoča pravilne ugotovitve dejanskega stanja. V obravnavanem primeru predstavljajo opažanja policistov edino podlago za očitane prekrške, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo podaja drugačno verzijo dogodka, kot sta jo podala policista, s čimer izpodbija verodostojnost njunih ugotovitev. Ob tem ni ključno, ali je storilec v zahtevi za sodno varstvo izrecno zahteval opravo ustne obravnave oziroma predlagal svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. Ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov v spisu le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo predlagal tudi zaslišanje štirih prič. Obstoječa ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka. V obravnavanem primeru je sodišče pritrdilo ugotovitvam policistov, ki so bile zabeležene v opisu, priloženemu plačilnemu nalogu, zgolj zato, ker gre za uradne osebe, ne da bi storilcu dalo možnost, da pred sodiščem ustno predstavi svoje argumente, policistoma postavlja vprašanja ali zahteva soočenje. Po zatrjevanju vrhovne državne tožilke je sodišče s takim ravnanjem kršilo jamstva poštenega postopka ter se odreklo možnosti opraviti lastno dokazno oceno.

5. V obravnavanem primeru je bil storilec B. M. kot voznik osebnega avtomobila s plačilnim nalogom prekrškovnega organa spoznan za odgovornega za prekršek po devetem v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZPrCP, ker ni ravnal po predpisanem znaku policista, s katerim ga je ta ustavljal (rdeča luč), prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ker je vozil avtomobil pod vplivom alkohola, saj je imel v litru izdihanega zraka 0,52 miligrama alkohola, in prekršek po petem v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZPrCP, ker pri sebi ni imel prometnega dovoljenja. Iz opisa dejanskega stanja, ki ga je sestavil prekrškovni organ, je razvidno, da sta policista dejansko stanje in prekrške ugotovila na podlagi osebnih zaznav, s pomočjo indikatorja alkohola v izdihanem zraku ter z razgovorom s storilcem na kraju storitve prekrškov. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da kritičnega dne ni vozil svojega vozila, temveč je bila voznica njegova punca J. G., kar bi slednja, zaslišana kot priča, lahko potrdila, prav tako bi to dejstvo lahko potrdil D. S. (storilec v zahtevi sicer navaja, da je pred gostiščem srečal znanca P. S.). V avtomobilu, ki je vozil pred storilčevim, sta se peljala B. G. in P. K. Nadalje je storilec navedel, da je J. G. z njegovim avtomobilom zavila na stransko cesto med njive, kjer sta se zapeljala mimo dveh drugih vozil. Po približno pol ure, pri čemer sta s punco sedela na zadnjih sedežih avtomobila, sta se do njunega avtomobila pripeljala policista, ki sta od storilca zahtevala, da opravi preizkus alkoholiziranosti. Temu se je storilec uprl, saj avta ni vozil, nakar ga je policist zgrabil za oblačila, ga stresel in mu ukazal, da mora opraviti omenjeni preizkus. Policista sta od njega zahtevala tudi dokumente, ki pa jih ni imel v žepu. Ko je J. G. vendarle našla storilčevo denarnico na tleh njegovega vozila, je policistoma ponudil dokumente, a jih takrat nista več želela pogledati. V postopku z zahtevo za sodno varstvo sodišče ni zaslišalo ne storilca, ne prič, ki jih je ta predlagal, ne policistov, ki sta opravila postopek s storilcem. Storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo je sodišče štelo za neprepričljive in neutemeljene ter je glede na vse dokaze v spisu ocenilo, da izvajanje drugih dokazov ne bi v ničemer spremenilo ugotovljenega dejanskega stanja, ki temelji na izjavi storilca, neposrednih ugotovitvah policistov in zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki ga je storilec lastnoročno podpisal. 6. Enaka pravna izhodišča, kot jih po vsebini navaja vrhovna državna tožilka, je Vrhovno sodišče opredelilo že v sodbi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 v točkah 7, 9 in 12 obrazložitve, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na ta del zahteve za varstvo zakonitosti. Ob tem Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da je obravnavani primer v bistvenem enak primeru, obravnavanem v zgoraj omenjeni sodbi. V obeh primerih je namreč storilec v zahtevi za sodno varstvo argumentirano predstavil lasten pogled na očitani prekršek ter s tem v zvezi predlagal zaslišanje prič. Sodišče je svojo presojo zahteve za sodno varstvo oprlo zgolj na osebne ugotovitve policistov (ter na rezultat preizkusa alkoholiziranosti, katerega rezultat pa je relevanten le, če je bil obdolženec voznik), medtem ko storilčevega videnja primera ni presojalo, temveč ga je s posplošeno obrazložitvijo, da izvedba drugih dokazov ne bi spremenila dejanskega stanja, zavrnilo kot neprepričljivo in neutemeljeno. Ob opiranju na odločbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Suhadolc v. Slovenia inFlisar v. Slovenia Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v primeru, kot je obravnavani, ko je sodišče soočeno z nasprotujočimi izjavami storilca in prekrškovnega organa glede relevantnih dejstev, za pravilno ugotovljeno dejansko stanje odločilno, da sodišče sliši obe strani. Zato po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru brez neposrednega zaslišanja vseh vpletenih oziroma neposrednega izvajanja drugih dokazov ni mogoča pravilna ugotovitev dejanskega stanja.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevane kršitve 22. in 29. člena Ustave ter prvega odstavka in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zaslišati storilca in priče obravnavanega dogodka (pri čemer jih bo moralo še posebej poučiti o dolžnosti govoriti resnico in jih opozoriti na posledice krive izpovedbe), storilcu pa bo moralo omogočiti tudi, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje in se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov pravni položaj.