Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pritožnica tista, katere pravica je manj verjetna in jo zato pravilno napotilo na pravdo (prvi odstavek 213. člena ZD). Pritožbeno ni sporno, da je bila dedinja B. B. od 1. 10. 2020 pooblaščena za dvig denarja z zapustnikovega računa, med dedinjama obstaja spor, ali je vsa dvignjena sredstva porabila za potrebe zapustnika. Sodišče druge stopnje pritrjuje nosilnemu argumentu sodišča prve stopnje, da je bila pritožnica tista, ki je zatrjevala, da je druga dedinja (B. B.) opravila dvig denarja z bančnega računa zapustnika in od (večjega zneska) dvignjenih sredstev natančno 6.552,27 EUR porabila brez podlage (t.j. zase, ne pa za potrebe zapustnika), zato je na njej breme, da svoje trditve dokaže v pravdnem postopku. Prepričljivo je stališče sodišča prve stopnje, da so bolj verjetne trditve druge dedinje (ki je bila pooblaščena za dvige denarja v imenu in za račun zapustnika), da je dvignjen denar porabila za nakupe dobrin, ki so presegali minimalne potrebe zapustnika, ki jih je imel sicer krite v domu za starejše. Drugačno stališče pritožnice, da zapustnik ni potreboval dvignjenega denarja, ni življenjsko prepričljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in glede ugotavljanja obsega zapuščine na pravdo napotilo dedinjo A. A. 2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje dedinja A. A. iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da druga dedinja (B. B.) ni z ničemer izkazala, da je zapustniku kupovala kakšne dobrine. Nadalje se sklicuje na sodno prakso, po kateri zgolj bančno pooblastilo še ne pomeni izkaza volje zapustnika, da svoja denarna sredstva prenese v last pooblaščenki, ampak mora pooblaščenka dokazati, da so bila sredstva porabljena zanj. Meni, da sporni znesek tudi v obravnavni zadevi ni bil porabljen za potrebe zapustnika, saj ga zapustnik ni potreboval, ker je imel v domu za starejše občane zagotovljeno vso potrebno oskrbo, vse ostale stvari za osebno rabo pa mu je zagotavljala dedinja A. A. S strani dedinje B. B. predložen seznam izdatkov za zapustnika vsebuje tudi pogrebne stroške, ki niso stroški zapustnika, ostali navedeni stroški pa niso mogli nastati, ker je bil dom za starejše občane zaradi ukrepov glede COVID-19 zaprt. Zapustnik, ki ga je redno obiskovala, ji ni povedal, da mu je dedinja B. B. kupila stvari z omenjenega seznama izdatkov. Druga dedinja ni izkazala, da bi sredstva v višini 6.555,27 EUR resnično porabila za zapustnika, zato bi moralo sodišče prve stopnje napotiti na pravdo njo, saj je njena pravica manj verjetna. Predlaga ustrezno spremembo sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus ni pokazal kršitev, podana pa tudi ni zatrjevana postopkovna kršitev, niti zmotna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava.

6. Pritožnica le posplošeno uveljavlja, da zaključek sodišča prve stopnje ni ustrezno obrazložen. Sklep ima dovolj jasnih razlogov glede sprejete odločitve, da je sklep mogoče preizkusiti, zato zatrjevana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pritožnica tista, katere pravica je manj verjetna in jo zato pravilno napotilo na pravdo (prvi odstavek 213. člena ZD). Pritožbeno ni sporno, da je bila dedinja B. B. od 1. 10. 2020 pooblaščena za dvig denarja z zapustnikovega računa, med dedinjama obstaja spor, ali je vsa dvignjena sredstva porabila za potrebe zapustnika. Sodišče druge stopnje pritrjuje nosilnemu argumentu sodišča prve stopnje, da je bila pritožnica tista, ki je zatrjevala, da je druga dedinja (B. B.) opravila dvig denarja z bančnega računa zapustnika in od (večjega zneska) dvignjenih sredstev natančno 6.552,27 EUR porabila brez podlage (t.j. zase, ne pa za potrebe zapustnika), zato je na njej breme, da svoje trditve dokaže v pravdnem postopku. Prepričljivo je stališče sodišča prve stopnje, da so bolj verjetne trditve druge dedinje (ki je bila pooblaščena za dvige denarja v imenu in za račun zapustnika), da je dvignjen denar porabila za nakupe dobrin, ki so presegali minimalne potrebe zapustnika, ki jih je imel sicer krite v domu za starejše. Drugačno stališče pritožnice, da zapustnik ni potreboval dvignjenega denarja, ni življenjsko prepričljivo. To velja tudi za njeno naziranje, da je bila izključno ona tista, ki je kupovala dobrine za zapustnika. Pooblastitev za dvigovanje denarja z bančnega računa namreč odraža zaupanje zapustnika do druge dedinje, da v njegovem imenu in za njegov račun upravlja z njegovim denarjem.

8. Ta vidik pritožnica neutemeljeno minimalizira, pri tem pa se tudi neustrezno sklicuje na sodno prakso, ki glede dejanske podlage pomembno odstopa od obravnavane zadeve. V prvi primerjani zadevi (VSL sklep I Cp 1245/2016) je prišlo do prenakazila denarja na pooblaščenkin bančni račun, torej očitno neposredno v pooblaščenkino premoženjsko sfero, v drugi zadevi (VSL Sklep I Cp 290/2021) pa so bili dvigi opravljeni le nekaj dni pred smrtjo zapustnika, in je sodišče podvomilo, da so bili lahko v podanem znesku porabljeni za zapustnika. V obravnavani zadevi temu ni bilo tako, saj gre za daljše časovno obdobje dvigov od leta oktobra 2020 do smrti zapustnika 3. 2. 2022. 9. Na trditve pritožnice, da so bili nekateri dvigi opravljeni tudi po smrti zapustnika, je sodišče prve stopnje že odgovorilo s tem, da sicer specifikacija druge dedinje zajema tudi pogrebne stroške, nastale po smrti, vendar pa temu ni dalo odločilne teže pri obravnavani procesni odločitvi. Sodišče druge stopnje soglaša, da je za odločitev, kdo mora sprožiti pravdo, bistveno, da je pritožnica v glavnini uveljavljala dvige pred smrtjo zapustnika, glede katerih tudi obširno polemizira v pritožbi, obdobje do smrti pa nenazadnje tudi izhaja iz izreka sklepa.

10. Neprepričljivo je nenazadnje tudi naziranje pritožnice, da v času epidemije zaradi ukrepov ni bilo potrebe po nakupu dobrin za zapustnika. Takšno sklepanje pritožnice je pretirano poenostavljeno in neprepričljivo. Prvič zato, ker je sama navajala, da je dobrine za zapustnika kupovala, drugič zato, ker ukrepi zaradi epidemije še ne pomenijo tudi popolne odsotnosti potreb zapustnika, ki presegajo oskrbovanje v domu za starejše. 11. Pritožnica je v vlogi z dne 17. 3. 2023 še opozorila na domnevno pomoto, da je v izreku izostala navedba 30 dnevnega roka za vložitev tožbe. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je izrek pravilno razumeti kot zaključeno celoto, iz V. točke pa jasno izhaja postavljen rok za vložitev tožbe.

12. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, v skladu s katerim v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.