Jedro

Ker je tožnik najprej zahteval plačilo 5.000 EUR kot vračilo dela kupnine, plačane po kupoprodajni pogodbi s tožencema, nato pa je zahteval plačilo 1.000.000,00 SIT odškodnine, ne gre zgolj za različne materialnopravne podlage, temveč tudi za različno dejansko podlago (pa tudi za različno vsebino tožbenega zahtevka, saj 5.000,00 EUR in 1.000.000,00 SIT nista identična zneska), zato gre za spremembo tožbe.

Tožnik je zatrjeval, da je škoda nastala dne 18.8.2003, zahtevek za plačilo odškodnine pa je vložil šele dne 19.9.2008, kar je po poteku petletnega zastaralnega roka, v katerem zastarajo odškodninske terjatve, nastale zaradi prekršitve pogodbenih obveznosti, zato je njegov zahtevek zastaran.

Izrek

Pritožba se v delu, ki izpodbija 1. točko sklepa sodišča prve stopnje, zavrže. Nadaljnja pritožba, s katero se izpodbija sodba sodišča prve stopnje, se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki sklepa spremembo tožbe z dne 19. 9. 2008 dopustilo, v 2. točki izreka sklepa pa je zaradi umika primarnega tožbenega zahtevka pravdni postopek ustavilo v delu, v katerem je tožnik od tožencev zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se lahko kot lastnik vpisal na nepremičnini parc. št. .... k.o. ... v izmeri 50 m2, ki predstavlja funkcionalno zemljišče stavbe delavnice v C. V 1. točki izreka sodbe je tožbeni zahtevek za plačilo 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2003 do 31. 12. 2006, od tu dalje pa v EUR preračunan znesek glavnice skupaj z nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, zavrnilo, v 2. točki pa je tožniku naložilo v plačilo 875,65 EUR pravdnih stroškov tožencev v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo in 1. točko izreka sklepa se je pritožil tožnik. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, nepotrebna in v nasprotju z določilom 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). O spremembi tožbe je namreč že odločeno s sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 196/2008 z dne 12. 3. 2008. S tem je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 12. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je že dne 9. 11. 2007 postavil podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper oba toženca, ob tem pa je navedel, da sta toženca tekom pravde namenoma odtujila sporno zemljišče in da tožnik zahteva povrnitev vrednosti nepremičnine, ki sta jo toženca odtujila s civilnim deliktom. Sodišče je tožnika pozvalo, naj dopolni posamezne pritožbene navedbe, kar je tožnik v nadaljevanju tudi storil in po navodilih sodišča dodatno pojasnil odškodninsko odgovornost tožencev. S tem ni spreminjal istovetnosti zahtevka, kot to zmotno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Tožnik namreč še vedno zahteva plačilo istega zneska iz istega historičnega dogodka z dne 18. 8. 2003. Sodišče je z zlorabo materialno procesnega vodstva odgovor tožnika na poziv po dopolnitvi navedb štelo za spremembo tožbe. Takšno ravnanje pomeni bistveno kršitev določbe 285. člena ZPP, ki je imelo za posledico izdajo nezakonitega sklepa. Sodišče je protipravno določilo datum vložitve tožbe. Po 285. členu ZPP sodišče ne more pozvati stranke k spremembi tožbe. Namen tega instituta je le, da se navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe. Sodišče si z zlorabo tega instituta samo izmišlja pravno odločilne datume. Pa tudi sicer je odločitev v nasprotju s III. odstavkom 184. člena ZPP, saj ne gre za spremembo tožbe, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, kot to v nasprotju s to določbo zaključuje sodišče v 4. odstavku na 4. strani sodbe. Tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, saj drugačna materialnopravna opredelitev zahtevka po določbi III. odstavka 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe. Povsem zgrešena je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v 1. in posledično tudi odločitev v 2. točki izreka sodbe, s katero je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožba za plačilo 5.000 EUR je bila vložena dne 9. 11. 2007, kar je znotraj petletnega zastaralnega roka, in ne šele 19. 9. 2008, kot zgrešeno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Toženca sta delikt in s tem škodo povzročila 18. 8. 2003, zato je tožba vložena pred iztekom petletnega zastaralnega roka. Z vložitvijo tožbe je nastopila posledica pretrganja teka zastaralnega roka, zato zastaranje nikoli ni nastopilo. Odločitev o zavrnitvi tožbe je materialno pravno napačna. Predlaga spremembo izpodbijane sodne odločbe tako, da se zahtevku ugodi, toženca pa obsodi na plačilo tožnikovih pravdnih in pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo sta toženca navajala, da je sodišče z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 19. 9. 2008 in ne spremembo tožbe, o kateri je odločalo Višje sodišče v Celju. Tožnik s svojo vlogo z dne 19. 9. 2008 ni spremenil le pravne podlage tožbenega zahtevka, pač pa je spremenil tudi dejansko podlago. Tožena stranka mora vedeti, kaj tožeča stranka od nje zahteva, zato je zanjo pomembna dejanska podlaga tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval najprej izstavitev zemljiškoknjižne listine, nato vračilo kupnine. Dne 19. 9. 2008 je z zatrjevanjem, da sta toženca ravnala protipravno in naklepno odtujila sporni predmet, vtoževal odškodnino. Ne gre le za drugačno pojmovanje terjatve, ampak za njeno vsebinsko spremembo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba zoper sklep ni dovoljena, pritožba zoper sodbo pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep: Tožnik izpodbija 1. točko izreka sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje spremembo tožbe, s katero je namesto vračila kupnine v znesku 5.000 EUR tožnik zahteval odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT in ne spremembo, s katero je poleg zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine podredno zahteval delno vrnitev kupnine, o katerem je že odločalo Višje sodišče v Celju, opr. št. CP 198/2008 z dne 12. 3. 2008, dovolilo. Ker gre za odločitev, ki je tožniku v korist, saj je s tem sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, kot izhaja iz tožnikove vloge z dne 19. 9. 2008, po presoji drugostopenjskega sodišča tožnik nima pravne koristi za izpodbijanje takšne odločitve. Iz tega razloga je bilo potrebno njegovo pritožbo v tem delu na podlagi 352. člena kot nedovoljeno zavreči. O pritožbi zoper sodbo: Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je škoda po tožnikovih navedbah nastala dne 18. 8. 2003, tožnik pa je plačilo odškodnine zahteval šele dne 29. (pravilno: 19.) 9. 2008, to je po izteku petletnega zastaralnega roka, zato je tožbeni zahtevek kot zastaran zavrnilo.

Pritožbene navedbe, da je tožnik zahtevek za plačilo odškodnine postavil dne 9. 11. 2007, po presoji drugostopenjskega sodišča niso utemeljene. S to vlogo je tožnik zahteval 5.000,00 EUR. Na naroku dne 5. 9. 2008 je tožnik izrecno navedel, da z vtoževanim zneskom 5.000,00 EUR uveljavlja vračilo kupnine. Nato pa je z vlogo z dne 19. 9. 2008 namesto dotedanjih zahtevkov zahteval 1.000.000,00 SIT (sedaj: 4.172,93 EUR) iz naslova odškodninskega zahtevka, pri čemer je navajal, da sta toženca tekom pravde protipravno odtujila sporno nepremičnino. V tem primeru gre za spremembo tožbe v smislu II. odstavka 184. člena ZPP, saj je bila spremenjena tako vsebina tožbenega zahtevka (najprej je zahteval 5.000,00 EUR, sedaj pa 4.172,93 EUR), kot tudi dejanska podlaga. Odškodninski zahtevek namreč temelji na drugem življenjskem dogodku, na podaritvi spornega dela nepremičnine tretjim dne 18. 8. 2003, medtem ko je vračilo dela kupnine jamčevalna sankcija, ki jo ima tožnik kot kupec na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 29. 5. 1987. Tožnik sicer pravilno navaja, da sprememba pravne podlage ne pomeni spremembe tožbe, a je tožnik spremenil tudi dejansko podlago, saj je za zahtevek za vračilo (dela) kupnine in odškodninski zahtevek potrebno navajati in dokazati različna dejstva.

Ob tem pritožnik sicer še navaja, da je sodišče prve stopnje zlorabilo institut materialno – procesnega vodstva iz 285. člena ZPP in štelo tožnikov odgovor na poziv k dopolnitvi navedb za spremembo tožbe. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da po tem, ko je tožnik na naroku dne 5. 9. 2008 izrecno izjavil, da 5.000,00 EUR zahteva kot vračilo kupnine, ga je sodišče s sklepom pozvalo, naj se v roku 15 dni natančno izjasni o tem, kolikšen del kupnine sedaj zahteva in kako je sedaj ta preračunan glede na kupoprodajno pogodbo z dne 29. 5. 1987, tožnik pa je v vlogi z dne 19. 9. 2008 nato zatrjeval, da sta toženca odškodninsko odgovorna, ker sta med pravdo protipravno in naklepno odtujila sporni del nepremičnine, zato sta mu dolžna povrniti 1.000.000,00 SIT (sedaj: 4.172,93 EUR). Četudi s stališča tožnika morda res ni pomembno, iz katerega naslova dobi povrnjen tisti znesek, za katerega meni, da je bil prikrajšan, pri čemer niti ni zanemarljivo, da zneska nista identična, to z ničemer ne spreminja dejstva, da je tožnik s svojih vlogah z dne 9. 11. 2007 in 19. 9. 2008 zahteval plačilo (različnega) denarnega zneska na različnih pravnih in dejanskih podlagah. Pri tem ne gre zgolj za različne materialnopravne podlage, temveč tudi za različno dejansko podlago, ki jo mora tožnik pri zahtevkih iz naslova jamčevalnih sankcij (med katerimi je tudi vračilo dela kupnine) in pri zahtevkih iz naslova odškodninske odgovornosti tožencev zatrjevati in dokazati. Tako tožnikov očitek sodišču, da je napačno uporabilo 285. člen ZPP, ni utemeljen.

Glede na to, da je tožnik na zapisnik na naroku v zvezi z vlogo z dne 9. 11. 2007 izrecno navedel, da znesek 5.000,00 EUR, ki ga zahteva, predstavlja vrnitev kupnine (list. št. ...), so njegova pritožbena zatrjevanja, da je že s to vlogo uveljavljal odškodninski zahtevek zoper toženca, neutemeljena. Kot je že bilo obrazloženo, je tožnik šele z vlogo z dne 19. 9. 2008 uveljavljal odškodninsko odgovornost tožencev in iz tega naslova zahteval plačilo 4.172,93 EUR, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je od zatrjevanega nastanka škodnega dogodka dne 18. 8. 2003 do postavitve zahtevka v zvezi s tem dne 19. 9. 2008 (sodišče prve stopnje sicer očitno pomotoma navaja datum 29. 9. 2008, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva) petletni zastaralni rok za odškodninske zahtevke v zvezi s prekršitvijo pogodbene obveznosti po III. odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) že potekel. Ker je tožnikov odškodninski zahtevek do datuma njegovega uveljavljanja pred sodiščem v razmerju do tožencev že zastaral, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tak tožnikov zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Ker niso podane ne pritožbeno uveljavljene kršitve in tudi ne razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Na podlagi I. odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o priglašenih stroških v zvezi s pritožbenim postopkom. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (I. odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožencev na vloženo pritožbo pa ni vseboval razlogov, ki bi prispevali k odločitvi o vloženi pritožbi, zato z odgovorom nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka (I. odstavek 155. člena ZPP), zato jih morata kriti toženca sama.