Jedro

Tožnik je izvedel za toženkino kršitev njegovih pravic iz delovnega razmerja, ker ga je brez pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odjavila iz obveznih zavarovanj, najkasneje takrat, ko se je kot brezposelna oseba prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Ker je tožbo, s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vložil po izteku 30 dnevnega roka, določenega v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil 10. 3. 2016 in sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka tožniku ni podala pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da ga je odjavila iz obveznih zavarovanj dne 29. 1. 2016 in da tudi tožnik ni podal odpovedi, zato tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da se je tožnik kot brezposelna oseba na Zavodu RS za zaposlovanje prijavil dne 4. 2. 2016 in takrat vložil zahtevo za priznanje pravic do denarnega nadomestila. Tožnik se je namreč šele 9. 2. 2016, ko mu je bilo na zavodu pojasnjeno, da je odjavljen iz zavarovanj, seznanil s kršitvijo njegovih pravic in je zato 30 dnevi rok začel teči šele 10. 2. 2016 in ne že 5. 2. 2016, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da so pritožbene navedbe v pretežni meri neresnične in zavajajoče, v preostalem pa so prepozne in posledično nedovoljene, saj jih tožnik ni podal do konca prvega naroka za glavno obravnavo in tudi ni pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel podati. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik izvedel za toženkino kršitev njegovih pravic iz delovnega razmerja, ker ga je brez pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 29. 1. 2016 odjavila iz obveznih zavarovanj, najkasneje 4. 2. 2016, ko se je kot brezposelna oseba prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Tako je tožbo, ki jo je vložil 10. 3. 2016 in s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 29. 5. 2015, reintegracijo in reparacijo do dneva odločitve sodišča prve stopnje, vložil po izteku 30 dnevnega roka, določenega v 3. odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta rok se je namreč iztekel 7. 3. 2016. Sodišče prve stopnje je zaradi navedenega ob uporabi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno izdalo sklep, s katerim je tožbo zavrglo.

7. Pravilno je ugotovilo, da niti tožnik niti toženka nista pisno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, da je toženka tožnika z 29. 1. 2015 odjavila iz obveznih zavarovanj in da je tožnik dne 4. 2. 2016 (kar izhaja iz priloge pod A4 in njegove izpovedi na l. št. 68) na Zavod RS za zaposlovanje, Območna služba A. vložil zahtevo za priznanje denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in da je rok za vložitev tožbe, določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1 začel teči 5. 2. 2016. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da iz tožnikove izpovedi izhaja, da je dne 3. 2. 2016 v pisarni toženke od gospe B.B. izvedel, da je stvar z njim zaključena, da je odjavljen in da pri njih ni več zaposlen. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj naj bi se tožnik šele 9. 2. 2016 seznanil s kršitvijo svojih pravic.

8. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožeče stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožba tožnika neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po kateri v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, pa svoje stroške odgovora na pritožbo toženka krije sama.