Jedro

Upravičenost do denacionalizacije je odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od njegovega odvzema iz posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 355/2001-7 z dne 10.4.2002 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 5.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.2.2001. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 26.10.2000, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 206/2 v izmeri 771 m2, vl.št. 1188 k.o. D. Navedeno zemljišče je bilo tožniku nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišče (v nadaljevanju ZNNZGZ), kar je bilo ugotovljeno z odločbo ObLO L.-Š. z dne 1.9.1959. Kljub nacionalizaciji je tožnik na zemljišču obdržal posest in pravico uporabe za gradnjo stanovanjske hiše. Z odločbo SO L.-Š. z dne 1.9.1970, izdano na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68) je bila tožniku razlaščena stanovanjska hiša, ki jo je zgradil na navedenem zemljišču ter zemljišče odvzeto iz posesti in dodeljeno v uporabo Skupščini občine L.Š. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da so zemljišča, ki so bila nacionalizirana na podlagi določb ZNNZGZ lahko vrnjena prejšnjim lastnikom le tedaj, če so jim bila tudi odvzeta iz posesti na podlagi predpisa iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) oziroma na način in v časovnem obdobju, ki ga ureja 4. člen navedenega zakona. V obravnavanem primeru je bilo prejšnjemu lastniku zemljišče nacionalizirano s samim ZNNZGZ, ter odvzeto iz posesti leta 1970, na podlagi zakona, ki ni naveden v 3. členu ZDen in ki je bil sprejet izven časovnega okvira 4. člena ZDen. Sodišče prve stopnje zato soglaša s toženo stranko, da za denacionalizacijo navedenega zemljišča, v obravnavanem primeru, ni podlage v ZDen. Predpis, ki je bil podlaga za odvzem zemljišča, naj bi določal tudi pravično odškodnino. Zato odvzem nacionaliziranih zemljišč iz posesti po tem predpisu, tudi ni mogoče obravnavati kot krivičen, v smislu določb ZDen.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbenega razloge. Navaja, da mu je bilo stavbno zemljišče parc. št. 206/2 k.o. D. nacionalizirano na podlagi določb ZNNZGZ, ki je naveden v 3. členu ZDen, stanovanjska hiša, ki jo je zgradil na nacionaliziranem stavbnem zemljišču, pa mu je bila razlaščena na podlagi Zakona o razlastitvi. Stališče obeh upravnih organov ter sodišča prve stopnje, da je z razlastitvijo stavbe (1.9.1970) na koristnika razlastitve prešlo tudi zemljišče, ki je bilo že prej v družbeni lastnini, ni pravilno. Predmet razlastitve so bile lahko samo nepremičnine, ki so bile v lasti državljanov, društev ter civilnopravnih oseb. Zato stališče sodišča prve stopnje, da ni upravičenec do denacionalizacije, ni pravilno. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka ter Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacijo na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacje biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, in to ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali celo tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje, navedeno v izpodbijani sodbi, je sodišče napačno uporabilo določbe ZDen. Zato je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.