Jedro

Pogodba o naročilu (776. člen OZ) kot pogoj veljavnosti ne zahteva obličnosti pri sklepanju, tako je ustni dogovor dovolj za njeno veljavnost. Mandatna pogodba je dvostranska pogodba (natančneje dvostranska obveznostna pogodba), v takšnem primeru pa se uporabljajo pravila o sočasnosti izpolnitve.

Posledica opustitve plačila predujma za izvedbo dokaza je opustitev izvedbe tega dokaza, ne glede na to, kako bi to lahko vplivalo na ugotavljanje dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. In 2006/00259 z dne 14.9.2006, v celoti v veljavi, tako da mora tožena stranka tožeči stranki plačati glavnico v znesku 1.748,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2005 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 148,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2006 dalje do plačila. Sklep o izvršbi opr. št. In 2006/00259 je v 1. točki razveljavilo za znesek 19,90 EUR. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 690,16 EUR, v 15 dnevnem roku, potem pričnejo teči zakonske zamudne obresti do plačila.

Zoper sodbo se po pooblaščencih pravočasno pritožuje toženka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V primeru, ko bi pravdni stranki sklenili dogovor v prostorih tožnika in do naročila ne bi prišlo preko telefona, bi bil logičen zaključek, da bi bil dogovor sklenjen v pisni obliki. Tekom postopka nobena stranka ni zatrjevala, da je bila v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za legalizacijo bazena potrebna aktivnost toženke ali da je toženka sodelovala, zato je zaključek sodišča, da si je nemogoče predstavljati, da je bilo naročilo dano preko telefona, neutemeljen. Z ničemer niso izkazane trditve tožnika, ki je dolžan dokazati, da je bil sporazum sklenjen in kaj je bil predmet dogovora. Sodišče vsebine dogovora ni presojalo, ampak je nekritično sledilo navedbam tožnika, kljub dejstvu, da tožnik v svojih navedbah prihaja v nasprotje. Le-ta pojasnjuje, da je toženki ponudil izdelavo vodilne mape, pri čemer je bila projektna dokumentacija izvedena v sodelovanju z družbo C., d.o.o., ki naj bi ga izbrala toženka. To pa je v nasprotju s tem, da sta se stranki dogovorili za izdelavo celotne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Brez dokumentacije družbe C. d.o.o. projektna dokumentacija ne bi bila popolna, zato je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kaj je bil predmet dogovora. Sodišče je napačno presodilo pooblastilo z dne 18.8.2004, saj se nanaša na ureditev dokumentacije, ki je vezana samo na stanovanjsko hišo, ne pa tudi na druge objekte. Dogovorjeno je bilo, da bo tožnik v imenu toženke opravil vse storitve skupaj. Pooblastilo je bilo sprva dano ustno preko telefona, v skladu z navodili tožnika pa je toženka naknadno preko svojega moža tožniku dostavila podpisan prazen list papirja, na katerega je tožnik kasneje natisnil vsebino pooblastila. Glede na datum pooblastila (24.7.2005) je zaključiti, da je bilo pooblastilo natisnjeno kasneje, po že podani vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja (7.7.2005). Poziva upravne enote pa tožnik ni izkazal. Tožnik je izpovedal, da preden stranka podpiše pooblastilo, tožnik izdela ponudbo. Glede na to, da splošno pooblastilo nosi datum 18.8.2004, ponudba pa nosi datum 1.6.2005, tožnik v svojih navedbah prihaja v nasprotje in jim zato ni mogoče slediti. V skladu z dogovorom je bil tožnik dolžan urediti vse potrebno za izdajo gradbenega dovoljenja ter celotno dokumentacijo izročiti toženki. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik svoje obveznosti ni v celoti izpolnil, saj dokumentacija nikoli ni bila izročena toženki, tako je tožnik ravnal v nasprotju z določbo 771. člena OZ, zato do plačila ni upravičen. Stranki sta bili dogovorjeni, da tožnik vso dokumentacijo po pošti posreduje toženki. Sodišče tudi ni upoštevalo Ponudbe za izdelavo vodilne mape, kjer je v 5. točki zapisano, da je naročnik dolžan storitve plačati ob vročitvi gradbenega dovoljenja. V zvezi z opravljenimi storitvami toženka poudarja, da iz gradbenega dovoljenja izhaja, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja vsebuje načrte, ki med drugim vključuje vodilno mapo, št. projekta 10/2005, ki ga je izdelalo podjetje C., d.o.o.. Glede na to, da sodišče opira svojo odločitev na izpoved tožnika, ki je izpovedal da je sam izdelal vodilne mape, kar je v nasprotju z listinskimi dokazi, je podana kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Napačen pa je tudi zaključek, da do dvojnega obračunavanja ni prišlo. Toženki je bila odvzeta pravica biti zaslišana kot stranka, prav tako sodišče neupravičeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče, moža toženke. Oba sta sodišču predložila opravičila, iz katerih izhaja, da se narokov zaradi službenih obveznosti nista mogla udeležiti. Toženka je vložila tudi laično pritožbo, v kateri navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni postavilo predlaganega izvedenca, iz razloga, ker toženka ni založila stroškov za izvedbo tega dokaza. Sodišče je tudi napačno oprlo svojo odločitev na dejstvo, da je toženka strokovnjakinja iz obligacijskega področja in zato ne bi podpisala bianco pooblastila. Ni res, da toženka ni pristopila na narok, saj je bila prepričana, da bo sodišče izvedlo narok v oktobru 2008, ko je obvestila sodišče, da bo v Sloveniji, a ga je sodišče preložilo. Ostale pritožbene navedbe za konkretno zadevo niso pomembne, zato jih sodišče druge stopnje ne povzema.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica uvodoma izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bil dogovor med tožnikom in toženko sklenjen v pisarni tožnika. Toženka vztraja, da je bil dogovor sklenjen po telefonu – na daljavo. Sodišče druge stopnje opozarja, da je za predmetno zadevo nepomembno, kako je bila sklenjena pogodba/dogovor (ustno v pisarni tožnika ali ustno po telefonu), saj med strankama ni spora, da je pogodba bila veljavno sklenjena. Pogodba o naročilu (766. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 97/07; v nadaljevanju OZ), na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, namreč kot pogoj veljavnosti ne zahteva obličnosti pri sklepanju, tako je ustni dogovor dovolj za njeno veljavnost. Posledično je nepomembno ali bi stranki, če sta pogodbo sklepali v pisarni tožnika, le-to sklenili v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno sklepalo, da projekt pridobitve gradbenega dovoljenja terja veliko aktivnosti, pritožnica pa je v tem delu napačno povzela razloge sodišča prve stopnje. Res je, da nihče tekom postopka ni zatrjeval, da je toženka sodelovala pri aktivnostih v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, a to ni pomembno, glede na to, da sodišče prve stopnje niti ne omenja, da bi toženka sodelovala pri teh aktivnostih. Sodišče prve stopnje se namreč osredotoča na aktivnosti tožnika in podjetij, ki so pri projektu pridobitve gradbenega dovoljenja sodelovala.

Toženka se pritožuje tudi zoper v sodbi ugotovljeno vsebino dogovora med tožnikom in toženko z razlogom, da naj ta niti ne bi bila ugotovljena oziroma da naj bi sodišče nekritično sledilo izpovedbam tožnika. Sama pritožnica pa v nadaljevanju pritožbe navede, da je „v konkretnem primeru med pravdnima strankama nastalo pogodbeno razmerje, po katerem je bil tožnik dolžan in upravičen v imenu toženke urediti vse potrebno v zvezi s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja za zunanji bazen na nepremičnini toženke“. Iz citiranih pritožbenih navedb tako izhaja, da pritožnica natančno ve, kaj je bila vsebina dogovora. Tako je nepomembno, kaj je v zvezi s tem izpovedal sam tožnik, saj glede vsebine pogodbe v postopku očitno ni bilo spora. Nadalje je tako tudi nepomembno, kdo je izbral družbo C., d.o.o., ki je sodelovala pri pripravi celotne projektne dokumentacije, dejstvo je, da je bila vsebina dogovora realizirana.

Neutemeljena in nerazumljiva je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo vsebino pooblastila danega dne 18.8.2004, saj naj bi to bilo vezano zgolj na pridobitev potrebne dokumentacije za stanovanjsko hiši, ne pa tudi za druge objekte. V pripravljalni vlogi z dne 19.9.2008 in tudi v nadaljevanju obravnavane pritožbe toženka navaja nasprotno, torej da je bilo ustno pooblastilo dano tožniku že leta 2004, ko sta se stranki dogovarjali o vseh postopkih. Med strankama je bilo dogovorjeno, da bo tožnik v imenu toženke opravil vse storitve skupaj, in sicer storitve povezane s pridobitvijo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo ureditve vodotoka hudourniškega potoka, storitve v zvezi s spremembo gradbenega dovoljenja za stanovanjsko hišo in v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja za legalizacijo zunanjega bazena. Nepomembne so pritožbene navedbe, da je bilo pooblastilo sprva dano ustno preko telefona, kasneje pa naj bi toženka podpisala prazen papir, na katerega naj bi tožnik natisnil vsebino pooblastila. Toženka namreč vsebine tega pooblastila ne izpodbija, še več, z njegovo vsebino se izhajajoč iz navedb tekom postopka (in tudi v pritožbi) strinja. Z vidika notranjega razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem je tudi nepomembno, kdaj je bilo pooblastilo dano in ali je tožnik dokazal, da je pisni izvod pooblastila z dne 24.7.2005 priskrbel, ker ga je U. e. X. pozvala, da mora predložiti specialno pooblastilo. Zgolj dejstvo, da je tožnik na zaslišanju izpovedal, da vedno preden sopogodbenik podpiše pooblastilo, izdela ponudbo, v konkretni zadevi pa je bilo splošno pooblastilo dano 18.8.2004, ponudba pa izdelana 1.6.2005, še ne pomeni nasprotja, ki bi pomenilo neverodostojnost v izpovedbah tožnika. Ni namreč jasno, ali je tožnik govoril o pooblastilu z dne 18.8.2004 ali o specialnem pooblastilu z dne 24.7.2005, torej tistem, ki je bilo dano po predloženi ponudbi.

Pritožnica izpodbija v sodbi naloženo obveznost tudi iz razloga, ker tožnik vso dokumentacijo, t. j. gradbeno dovoljenje z vsemi prilogami ni izročil toženki, posledično pa le-ta na podlagi 771. člena OZ ni dolžna tožniku plačati vtoževanega zneska. Res je, da 771. člen OZ zahteva, da mora p revzemnik naročila dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. A je po drugi strani potrebno upoštevati tudi 779. člen OZ, ki pa obratno naročitelju nalaga, da mora, če ni drugače dogovorjeno, plačati prevzemniku naročila po opravljenem poslu. Očitno je torej, da je mandatna pogodba dvostranska pogodba (natančneje dvostranska obveznostna pogodba), v takšnem primeru pa se uporabljajo pravila o sočasnosti izpolnitve (101. člen OZ). V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Ugovor sočasnosti izpolnitve pa je vsebinski očitek, ki ga toženka zatrjuje skozi celoten postopek. Ob upoštevanju zgolj zakonskih norm, bi bil ugovor sočasne izpolnitve pri toženki utemeljen, glede na to, da je vsa dokumentacija še vedno v posesti tožnika, a se toženka sklicuje tudi na Ponudbo za izdelavo vodilne mape (A8), kjer je v 5. točki pod naslovom Plačilni pogoji zapisano: Ob vročitvi gradbenega dovoljenja. Omenjene določbe pa si toženka napačno razlaga. Tožnik namreč ni upravičen do plačila šele po vročitvi gradbenega dovoljenja toženki, ampak že po vročitvi gradbenega dovoljenja s strani upravne enote tožniku. Upravna enota je vročila gradbeno dovoljenje pooblaščencu toženke (torej tožniku), kar izhaja tako iz priloženega gradbenega dovoljenja, kot tudi iz nespornega dejstva, da je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno. Upravna enota je bila dolžna vročiti gradbeno dovoljenje zgolj pooblaščencu, ne pa tudi toženki (88. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Z vročitvijo gradbenega dovoljenja tožniku kot pooblaščencu pa je v skladu s 5. členom Ponudbe za izdelavo vodilne mape dospela obveznost plačila toženke za opravljeno delo tožnika. Tekom postopka zatrjevanega dogovora, da naj bi tožnik vso pridobljeno dokumentacijo po pošti posredoval toženki, pa toženka ni uspela dokazati.

Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko naj bi oprlo sodbo na trditev tožnika, ki pa je v nasprotju s priloženim gradbenim dovoljenjem (A5). Iz gradbenega dovoljenja dejansko izhaja, da je vodilno mapo izdelalo podjetje C. d.o.o., sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da je podjetje C. d.o.o. izdelalo zgolj naslovno stran vodilne mape, samo vodilno mapo pa je izdelal tožnik. S temi zaključki sodišča prve stopnje se sodišče druge stopnje strinja, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 8. člen ZPP, s tem da je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. V spisovnem gradivu je namreč tudi račun tožnika (A3) in račun, ki ga je toženki posredovalo podjetje C. d.o.o. (B5), iz katerega pa izhaja, da je podjetje C. d.o.o. toženki zaračunalo zgolj izdelavo naslovnih strani za vodilno mapo za IDZ in PGD. Ob dejstvu, da si listinski dokazi v spisu nasprotujejo, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tiste, ki so za spor med strankama pomembnejši, torej račune izvajalcev projektne dokumentacije in ne gradbenega dovoljenja za katerega ni jasno, kako je upravna enota prišla do zaključka, da je celotno vodilno mapo izdelalo podjetje C. d.o.o.. To podjetje v svojem računu ni upoštevalo storitev, ki ji ga priznava upravna enota v gradbenem dovoljenju. Posledično je neutemeljena tudi bojazen toženke, da je prišlo do dvojnega zaračunavanja istih storitev, saj računa tožnika in podjetja C. d.o.o. ne upoštevata istih storitev.

Prav tako pa v prvi sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko toženka ni bila zaslišana. Iz spisa izhaja, da je toženka predložila opravičilo za narok razpisan dne 23.9.2008. V tem opravičilu je toženka pojasnila, da je dosegljiva za prihod na narok od 6.10.2008 naprej. Sodišče je resda narok razpisan za 21.10.2008 preklicalo, a je ponovnega razpisalo že za dne 6.11.2008. Vabilo za omenjeni narok je toženka prejela, a se za ta narok ni opravičila, kljub temu, da je bil razpisan v okviru z njene strani predlaganega termina (po 6.10.2008). V laični pritožbi navedene trditve, da je mislila, da bo glavna obravnava v oktobru 2008 pa predstavljajo pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo glavno obravnavo brez zaslišanja toženke, hkrati pa iz enakih razlogov ni bilo dolžno zaslišati B. W., ki ga je sodišče prav tako neuspešno vabilo na zaslišanje, le-ta pa opravičila za izostanek ni predložil. V zvezi z laično pritožbo toženke pa je potrebno pojasniti, da sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca za operativo in inženiring, saj toženka v roku 15 dni ni založila predujma v znesku 700,00 EUR za izvedbo tega dokaza (prvi odstavek 153. člena ZPP). Pri tem je nepomembno ali stranka v pravdi nastopa kot toženka, bistveno je, da je ona predlagala izvedbo tega dokaza za potrditev njenih v pravdi zatrjevanih dejstev. Posledica opustitve plačila predujma za izvedbo dokaza pa je opustitev izvedbe tega dokaza, ne glede na to, kako bi to lahko vplivalo na ugotavljanje dejanskega stanja. Ostale navedbe tožnice za predmetni postopek niso bistvene, zato se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je toženka dolžna plačati tožniku v prvi sodbi prisojeni znesek. Ob povedanem je sodišče tudi pravilno uporabilo določbe ZPP. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.