Jedro

Ne omejitev iz določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ne finančna nezmožnost za plačilo odvetnika sami po sebi ne moreta utemeljevati dodelitve BPP, če ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, tj., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti pravno sredstvo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS št. I U 17/2025-6(k) z dne 3. 4. 2025.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil vlogo, naslovljeno kot "prošnja za NUJNO", v kateri je zaprosil za dodelitev brezplačnega odvetnika, ki bi vložil pritožbo zoper sklep Upravnega sodišče RS št. I U 17/2025-6(k) z dne 3. 4. 2025.

3.Tožena stranka je iz prošnje razbrala, da tožnik prosi za nujno in izjemno BPP, in navedla, da je do obeh oblik pomoči prosilec upravičen le ob izpolnjevanju objektivnega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožena stranka je ugotovila, da je sodišče s sklepom I U 17/2025-6(k) z dne 3. 4. 2025 zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu I U 17/2025. Sodišče je ugotovilo, da tožnik že s pokojnino, ki je v relevantnem obdobju (oktober - december 2024) znašala 1.176,98 EUR mesečno, presega dohodkovni cenzus (ki je v relevantnem obdobju znašal 969,76 EUR) in zato skladno s 13. členom ZBPP ne more biti oproščen plačila sodne takse. V prošnji je tožnik navedel, da zaradi nezakonitih sodb in sodnih ter upravnih izvršb na njegovo pokojnino, izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev, zato je izpodbijani sklep z dne 3. 4. 2025 nezakonit.

4.Tožena stranka je ocenila, da je zadeva očitno nerazumna. Pravi, da tožnik napačno šteje, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju višine dohodka upoštevati izvršbe, ki mu ta dohodek zmanjšujejo. Skladno z Zakonom o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) je edini odhodek, ki se upošteva pri izračunu dohodka prosilca, preživnina (14. člen ZSVarPre). Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse višjih sodišč. Ker upoštevajoč določila ZSVarPre in ustaljeno sodno prakso sodišče ni imelo podlage, na kateri bi lahko prosilca oprostilo plačila sodne takse, tožnik po presoji tožene stranke ne more uspeti s pritožbo zoper izpodbijani sklep z dne 3. 4. 2025, zato ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP.

Tožba

5.V tožbi, ki jo je tožnik vložil po skrbnici, tožnik navaja, da so mu kršene pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave in da je naslovnemu sodišču splošno znano, da zaradi "ekonomskega in psihičnega nasilništva" organov že od leta 1995 dalje nima sredstev za odvetnika. Trdil je, da izpolnjuje pogoje za redno in izjemno BPP in da mu tožena stranka krši pravico do pritožbe, ker ta po drugem odstavku 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni dovoljena. Tožnikova skrbnica je še navedla, da že več kot dve leti prosi CSD Domžale, da jo razreši kot tožnikovo skrbnico in za skrbnika postavi osebo z opravljenim pravosodnim izpitom.

6.Sodišče je tožnika z dopisom I U 1267/2025-8 z dne 4. 9. 2025 pozvalo na odpravo nekaterih pomanjkljivosti tožbe. Na navedeni poziv je sprva odgovoril le tožnik, ne po skrbnici, in zahteval izločitev sodnika. O tem je odločila predsednica sodišča s sklepom Su 300/2025-8 z dne 20. 8. 2025, v katerem je ugotovila, da vloga tožnika nima pravnega učinka zahteve za izločitev sodnika, ker vloge, ki jo vloži procesno nesposobna oseba, ni mogoče obravnavati. Navedeni sklep je bil vročen tako skrbnici kot tožniku.

7.Po tem je tožnik po skrbnici tožbo dopolnil tako, da je bila sposobna za obravnavo, skrbnica pa je navedla, da razume željo varovanca po izločitvi sodnika, ker je ta prepričan, da za to obstajajo razlogi. Hkrati je skrbnica zatrjevala, da ni pravna strokovnjakinja, zato je tožnik zaprosil za BPP. Ta prošnja je bila pravnomočno zavrnjena z odločbo Upravnega sodišča Bpp 158/2025-2 z dne 16. 9. 2025 (v zvezi s sodbo Upravnega sodišča I U 1792/2025 z dne 18. 11. 2025). V dopolnitvi tožbe je tožnik še izrecno predlagal opravo glavne obravnave ter navedel, da zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in da se njegovi prošnji za nujno BPP ugodi.

8.Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

9.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik s tožbo izpodbijal dve upravni odločbi, poleg odločbe Upravnega sodišča Bpp 83/2024 z dne 24. 6. 2025 še odločbo istega sodišča Bpp 106/2024 z dne 16. 6. 2025, vendar ker po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za kumulacijo zahtevkov iz 35. člena ZUS-1, je sodišče po uradni dolžnosti postopka razdružilo s sklepom I U 1267/2025-17 z dne 19. 9. 2025, in sicer tako, da se v tem upravnem sporu obravnava tožba zoper odločbo Upravnega sodišča RS št. Bpp 83/2025 z dne 24. 6. 2025, v upravnem sporu I U 1614/2025 pa tožba zoper določbo Upravnega sodišča RS št. Bpp 106/2024 z dne 16. 6. 2025.

Sodna presoja

10.Tožba ni utemeljena.

11.ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

12.Sodišče v tem upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP, pri čemer je trditveno in dokazno breme, da tožena stranka ni pravilno uporabila pogojev iz 24. člena ZBPP za zavrnitev prošnje, na tožniku.

13.Ta v tožbi le navaja, da so mu bile kršene pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave, vendar tega očitka z ničemer ne konkretizira, zato ga sodišče ne more preizkusiti. Le glede pravice do pritožbe je tožnik navedel, da mu tožena stranka "krati pravico do pritožb, katero mu zakonodaja oz. 2. odstavek 22. člena ZUS-1 ne dovoljuje" in da nima sredstev za odvetnika. Sodišče pojasnjuje, da ne omejitev iz določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ne finančna nezmožnost za plačilo odvetnika sami po sebi ne moreta utemeljevati dodelitve BPP, če ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, tj., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti pravno sredstvo.

14.Slednjega pa tožnik v tožbi niti ne trdi. Z vidika pravice do enakega dostopa do učinkovitega sodnega varstva pravic ne glede na premoženjsko stanje posameznika je sicer ustavno problematično stališče tožene stranke, da se pri presoji materialnega položaja prosilca v nobenem primeru ne more upoštevati dejstvo, da so dejanski prihodki zaradi izvršb nižji. Vendar je v obravnavani zadevi odločilno to, da tožnik v tožbi niti ne trdi, da bi v prošnji za oprostitev plačila sodne takse ali pa vsaj v prošnji za BPP kar koli določnega navedel, na primer, kolikšen znesek mu je zarubljen, in ni kakor koli argumentiral, da so podani upravičeni razlogi, zaradi katerih je razpolaganje z dohodki omejeno in da ne gre za razloge, ki jih ni zakrivil po lastni volji. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v prošnji za BPP navedel le, da zaradi splošno znanega dejstva, tj., zaradi nezakonitih sodb in sodnih ter upravnih izvršb na njegovo pokojnino, izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit. Do tovrstnih sicer zelo pavšalnih ugovorov, se je tožena stranka dovolj določno opredelila, sklicujoč se na konkretno navedeno sodno prakso splošnih višjih sodišč, tožnik pa v tožbi le na splošno in nekonkretizirano zatrjuje kršitev ustavnih pravic in da "zaradi ekonomskega in psihičnega nasilništva organov že od leta 1995 dalje nima denarnih sredstev za odvetnika". S tovrstnimi pavšalnimi ugovori tožnik ne more uspeti.

15.Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

16.V zvezi z navedbami tožnikove skrbnice, da že več kot dve leti prosi CSD Domžale za razrešitev, sodišče skrbnici pojasnjuje, da Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje o razrešitvi skrbnika, temveč je to v pristojnosti okrajnega sodišča.

17.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ni sporno, ker tožnik povsem pavšalno ugovarja dejanskim ugotovitvam tožene stranke. Sodišče ni izvedlo tožnikovih dokaznih predlogov - ogled sodno zapečatene delavnice, zaslišanje sodnikov, ki so odločali v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 1014/98 in Višjim sodiščem v Ljubljani II Cp 2040/2012 ter zaslišanje predsednice Upravnega sodišča in strokovne sodelavke organa za BPP Upravnega sodišča - ker so ti dokazni predlogi podani za dokazovanje nerelevantnih dejstev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je pri tem upoštevalo tudi kriterije za ustno javno obravnavo, ki veljajo v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v upravnih zadevah, po katerih takšna ustna obravnava ni potrebna, če v zadevi ni nobenih relevantnih dejanskih ali pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.

------------------------------- 1 Ta določa: V postopku v upravnem sporu se ne uporablja določba tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku. V postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. 2 To velja tudi za izjemno BPP, na katero se sklicuje tožnik, in sicer na podlagi prvega odstavka 22. člena ZBPP, ki določa: Brezplačna pravna pomoč se lahko, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli tudi, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (izjemna brezplačna pravna pomoč). 3 Gl. tretji odstavek 12.a člena ZST-1. 4 Ramos Nunes de Carvalho e Sá v. Portugal, app no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.