Jedro

Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o 3. točki tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje pred ustanovitvijo tožene stranke, na 12-mesečno sodelovanje tožnika in direktorja tožene stranke ter izplačilo zneska v višini 10.000,00 EUR. Navedeno sodelovanje ni povezano z delovnim razmerjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja in za ugotovitev nezakonitega prenehanja. Posledično sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o 3. točki tožbenega zahtevka (I. točka izreka). Sklenilo je, da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik. Ne strinja se s 4. točko obrazložitve sklepa, iz katere izhaja, da bo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sklepa zadevo v 3. točki tožbenega zahtevka odstopilo pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Navaja, da umika 3. točko tožbenega zahtevka, ker ne želi, da se vodita dva vzporedna postopka. Želi, da se najprej konča postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem. Dodatne odškodninske zahtevke zoper direktorja tožene stranke bo morda vložil kasneje na stvarno pristojnem sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o 3. točki tožnikovega tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek se je namreč v 3. točki nanašal na obdobje pred ustanovitvijo tožene stranke, na 12-mesečno sodelovanje tožnika in direktorja tožene stranke ter izplačilo zneska v višini 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navedeno sodelovanje ni povezano z delovnim razmerjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja in za ugotovitev nezakonitega prenehanja. Posledično sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka.

6. Tožnik pritožbe ne vlaga zoper izrek sklepa, tj. odločitev o stvarni nepristojnosti, temveč iz njegove pritožbe smiselno izhaja, da po vsebini umika 3. točko tožbenega zahtevka, ter se ne strinja s tem, da bo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sklepa zadevo v 3. točki tožbenega zahtevka odstopilo pristojnemu okrajnemu sodišču. Zgolj tožnikovo nestrinjanje z odločitvijo o odstopu zadeve pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani, (za kar je sodišče prve stopnje imelo podlago v prvem odstavku 23. člena ZPP), ne vpliva na odločitev v izreku sklepa, tj. odločitev o stvarni nepristojnosti prvostopenjskega sodišča. 7. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere je bilo treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).