Jedro

Sodišče je po pridobitvi pisnih izvedenskih mnenj izvedenca pozvalo najprej k pisni, nato pa še ustni dopolnitvi mnenja ter tako poskrbelo za razjasnitev vseh v pritožničinih pripombah problematiziranih vprašanj, ki so se nanašala na vprašanje obsega škode. Predlog za postavitev novega izvedenca ni bil utemeljen.

Pri migrenskih glavobolih, ki so pri tožnici sicer potrjeni, ne gre za poškodbene glavobole. Kot je pojasnil izvedenec nevrolog, tožnica poškodb glave ni imela, niti ni bila nezavestna. Poleg tega je bil prvi migrenski glavobol dokumentiran že v času pred nezgodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se ta po spremembi glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15-tih dni povrniti stroške tožeče stranke v višini 1.806,98 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Celju št. SI56 ..., s sklicem ... (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 001/2018), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača 10.530,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (tč. I izreka). Višji zahtevek (za plačilo 12.469,70 EUR s pp) je zavrnilo (tč. II izreka) in toženki naložilo, da tožnici povrne 1.806,98 EUR stroškov postopka (tč. III izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del odločitve se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP.1 Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V bistvenem navaja, da se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine za pretrpele in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in zoper zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za skaženost. Sodišču očita bistveno kršitev določb ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni postavilo drugega izvedenca nevrologa. Sodišče je sledilo mnenju, ki je kljub dopolnitvi pomanjkljivo. Izvedenec je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo (potrdilo z dne 5. 5. 2017) zatrjeval, da tožnica ni utrpela poškodbe vratne hrbtenice in ni pojasnil, da ima tožnica migrenske glavobole, ki so posledica nesreče. V sodbi je zmotno navedeno, da tožnica ni predlagala dopolnitve mnenja. To je storila z vlogo 19. 11. 2021. Predlagala je tudi postavitev novega izvedenca travmatologa. Postavljeni izvedenec ni odpravil pomanjkljivosti svojega mnenja, saj ni opisal zunanjega izgleda roke in noge, čeprav tožnica trdi, da je na tem predelu nastala skaženost. Spremembe so na zunaj vidne. Zmoten je zaključek sodišča, da skaženosti v objektivnem smislu ni. Izvedenec je ugotovil trajno zatrdlino v predelu leve goleni, v velikosti 1 cm in v podkožju. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbo tožnice o tem, da jo moti drugačna barva kože na poškodovanih mestih po tuširanju ali kopanju. Ta estetska motnja ne more biti upoštevna pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Skaženost obstaja. Izkazana sta oba kriterija. Da so skaženi deli telesa vidni in da tožnico to moti, je ugotovil tudi izvedenec psihiatrične stroke.

Ker je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč, bi moralo sodišče toženki naložiti plačilo stroškov v proračun Okrožnega sodišča v Celju.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi pravni temelj škodnega dogodka ni bil sporen. Tožnica je bila telesno poškodovana v prometni nesreči 16. 8. 2016 kot voznica kolesa s pomožnim motorjem, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec in je zato podana njena odškodninska odgovornost. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica, takrat stara 15 let, utrpela udarnino leve nadlakti, udarnino leve goleni in gležnja, udarnino leve strani prsnega koša, odrgnine na levi strani pod rebri ter odrgnine po levem zgornjem in spodnjem udu. Prometna nesreča je pri tožnici povzročila tudi akutno stresno reakcijo, ki se je razvila v posttravmatsko stresno motnjo, verjetno pa se pri njej razvija tudi trajna osebnostna spremenjenost po katastrofični izkušnji. Dokazni postopek poškodbe vratne hrbtenice ni potrdil. 6. V 179. členu OZ2 so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V določbi sta izraženi dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Naloga sodišča je torej, da upošteva posebnosti konkretnega primera (posebnosti konkretnega oškodovanca), nato pa odškodnino, ki naj za oškodovanca predstavlja pravično zadoščenje, ki bo omililo njegove bolečine, umesti v okvir primerljive sodne prakse.3

7. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnica izpodbija ugotovljen obseg škode, saj trdi, da je utrpela poškodbo vratne hrbtenice, zaradi posledic nesreče pa je prišlo tudi do migrenskih glavobolov ter zunaj vidnih telesnih sprememb (skaženosti). Meni, da je bilo v tem pogledu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ob graji mnenja izvedenca travmatologa in mnenja nevrologa pa sodišču očita še bistveno kršitev postopka, ker ni sledilo njenemu predlogu za postavitev novih izvedencev.

8. Sodišče prve stopnje se je do mnenja izvedenca travmatologa in izvedenca nevrologa opredelilo v razlogih pod tč. 9. Obe mnenji je po njuni pisni in ustni dopolnitvi ocenilo kot strokovni in popolni. Predlog pritožnice, da v postopku postavi nova izvedenca, je zato zavrnilo.

9. Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke pride v poštev: 1. kadar sodišče (ne pa morda katera od strank) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (2. odst. 254. čl. ZPP); in 2. kadar so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (3. odst. 254. čl. ZPP).

10. V tej zadevi je sodišče prve stopnje po pridobitvi pisnih izvedenskih mnenj, ko je prejelo pripombe tožnice,4 tako izvedenca travmatologa kot izvedenca nevrologa, pozvalo najprej k pisni, nato pa še ustni dopolnitvi mnenja ter tako tudi po presoji pritožbenega sodišča poskrbelo za razjasnitev vseh v pritožničinih pripombah problematiziranih vprašanj, ki so se nanašala na vprašanje obsega škode. Odločitev, s katero je bil predlog za postavitev novih izvedencev zavrnjen, je zato pravilna, neutemeljen pa je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

11. S pisno dopolnitvijo in zaslišanjem je bilo v celoti razjasnjeno vprašanje, ali je tožnica v nesreči utrpela poškodbo vratne hrbtenice. Nastanek te poškodbe sta zanikala tako izvedenec travmatolog kot izvedenec nevrolog. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v tč. 11 izpodbijane sodbe, medicinska dokumentacija poškodbe, čeprav je bila tožnica po nesreči večkrat pregledana pri kirurgu in osebni zdravnici, ne izkazuje. Tožnica ob pregledih težav v vratom ni navajala, ob pregledu po nesreči je v njej celo zapis „vrat -b. p.“ Ker se bolečina pri poškodbi hrbtenice in vratu razvije v nekaj urah, največ težav pa povzroči v prvih dneh in tednih, navajanje bolečin v skrajnih legah že po končanem zdravljenju5 (pritožnica se tudi v pritožbi sklicuje na zdravniško potrdilo z dne 5. 5. 2017), ne daje podlage za sklepanje, da je ob nesreči prišlo tudi do te poškodbe. Mnenji obeh izvedencev (pritožnica pri tem posebej izpostavlja le mnenje nevrologa) zato nista v nasprotju z medicinsko dokumentacijo.

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da pri migrenskih glavobolih, ki so pri tožnici sicer potrjeni, ne gre za poškodbene glavobole. Kot je pojasnil izvedenec nevrolog, tožnica poškodb glave ni imela, niti ni bila nezavestna. Poleg tega je bil prvi migrenski glavobol dokumentiran že v času pred nezgodo. Je pa sodišče prve stopnje ne glede na to glavobole upoštevalo pri odmeri odškodnine, saj je na podlagi mnenja nevrologa in mnenja psihiatra ugotovilo, da so ti posledica stresne situacije ob nezgodi (glej razloge v tč. 17 in 18).

13. Neutemeljen je nadalje očitek o nepopolnosti mnenja izvedenca travmatologa, ki ga tožnica opira na trditev, da izvedenec ni opisal zunanjega izgleda roke in noge, čeprav je trdila, da je na tem predelu prišlo do skaženosti. Kot izhaja iz mnenja z dne 21. 8. 2020 (list. št. 68, odg. 9) ter dopolnitve z dne 21. 10. 2020 (list. št. 87, str. 4), izvedenec na zunaj vidnih telesnih sprememb ni ugotovil, zato ni bilo nobene potrebe po opisovanju zunanjega izgleda roke in noge. Ob zaslišanju na naroku 15. 2. 2021 je dodatno pojasnil, da se zatrdlina v predelu leve goleni in v velikosti 1 cm nahaja v podkožju in se ne vidi. Tožnica je v nasprotju s tako ugotovitvijo sicer izpovedovala o drugačni barvi kože po kopanju in tuširanju, a tega ni z ničemer dodatno izkazala (na primer s predložitvijo fotografij). Sodišče je zato utemeljeno sledilo (objektivnim) ugotovitvam izvedenca, da do sprememb tožničine zunanjosti ni prišlo. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da ob pregledu 21. 6. 2021 tudi izvedenec nevrolog na zadnji strani leve nadlahti in zunanji strani leve goleni ni opazil vidnih sprememb (glej ugotovitve v mnenju z dne 2. 7. 2021, list. št. 169, str.2). O vidnih spremembah ne govori niti mnenje izvedenke psihiatrične stroke, saj so tudi v tem mnenju omenjene le nesanirane poškodbe v podkožju.

14. Ker tožničina zunanjost ni v ničemer spremenjena, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da do skaženosti (ob upoštevanju objektivnih meril6) ni prišlo. Ker morajo biti za skaženost izpolnjeni tako objektivni kot subjektivni kriteriji, zgolj neprijetni občutki ob stikih z ljudmi, o katerih je tožnica ob zaslišanju izpovedala, ne morejo biti podlaga za drugačno presojo. Je pa, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tožničine občutke, ki jih je pripisalo posttravmatski stresni motnji (in ne skaženosti), upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

15. Ker tožnica v pritožbi višine prisojene odškodnine za nematerialno škodo ni konkretizirano izpodbijala, je pritožbeno sodišče v tem pogledu opravilo le uraden preizkus (2. odst. 350. čl. ZPP) in ugotovilo, da je bila odmerjena v ustreznem znesku.

16. Pritožba glede odločitve o glavni stvari je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP sodbo v izpodbijanem delu (to je tč. II izreka) potrdilo.

17. Pritožnica pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno stroškovno odločitev. Pri odločitvi je spregledalo, da je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 001/2018 z dne 6. 8. 2018 (priloga A2) dodeljena redna brezplačna pravna pomoč ne le v obliki oprostitve plačila stroškov postopka, ampak tudi v obliki pravnega zastopanja in svetovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer od 12. 7. 2018 dalje. Ob upoštevanju 3. odst. 46. čl. ZBPP,7 bi zato moralo odločiti, da toženka stroške, ki bi jih bila sicer dolžna povrniti tožnici, povrne v korist proračuna RS. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP odločitev ustrezno spremenilo.

18. V pritožbenem postopku tožnica stroškov ni priglasila. Glede na to, da ji je bila tudi za ta postopek dodeljena brezplačna pravna pomoč, je o njih pritožbeno sodišče odločilo po uradni dolžnosti (2. odst. 46. čl. ZBPP). Ob upoštevanju, da je bila tožnica uspešna le glede stroškovne odločitve, je odločilo, da do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena in jih nosi sama (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 3 Gre za izraz načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije). 4 Zapis sodišča prve stopnje v tč. 9 izpodbijane sodbe, da tožnica ni predlagala dopolnitve mnenja izvedenca nevrologa, se nanaša na mnenje, ki ga je izdelal 22. 6. 2021 (list. št. 169) in je pravilen. Dopolnitev je zahtevala šele, ko je prejela dopolnitev njegovega mnenja, izdelano zaradi pripomb toženke (glej vlogo z dne 22. 11. 2021). Tudi to je v razlogih pravilno navedeno. 5 Zdravljenje je po ugotovitvah sodišča trajalo pet mesecev in pol in se je zaključilo 31. 1. 2017. 6 Objektivna merila povedo, ali je oškodovančeva zunanjost (sploh) spremenjena, na kakšen način se ta sprememba odraža (opaznost, zmožnost za zakrivanje) in kako jo okolje doživlja (ali oziroma sploh vzbuja pozornost in če jo, v kakšni meri). 7 Zakon o brezplačni pravni pomoči.