Jedro

1. ZDR ne predvideva sodnega varstva zoper pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in možnost odpovedi PZ v primeru ponovne kršitve. Šele v sporu o nezakonitosti odpovedi PZ iz krivdnega razloga je mogoče uveljavljati nezakonitost opozorila. Tako tožbo je zato potrebno zavreči. 2. Stroške postopka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi se odmeri skladno z 2. odst. 22. člena ZDSS in ne na podlagi

154. člena ZPP, zato delodajalec sam trpi stroške postopka, čeprav je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka." V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 16.830,00 SIT, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika za razveljavitev pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini

42.635,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa do plačila (2. točka izreka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zahtevku tožnika v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik se s pravnim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, saj meni, da je šlo v konkretni zadevi za kršitev tožnikovih pravic iz delovnega razmerja, zaradi česar je na podlagi 204. člena ZDR tudi vložil zahtevo za odpravo kršitev. Ker tožena stranka kršitev ni odpravila, je tožnik moral vložiti predmetno tožbo in z njo zahtevati razveljavitev tega opozorila. Tožena stranka ne sme izdati pisnega opozorila, če delavec ni kršil nobenih svojih delovnih obveznosti. Opozorilo ima učinek tudi za naprej in je pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zato pravno varstvo mora obstajati. Sodišče je tudi kršilo 25. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam, s katerimi se odloča o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Priglasil je tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo in je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, je pa nepravilno odločilo o stroških postopka.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) ne predvideva posebnega sodnega varstva zoper pisno opozorilo delavca na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnosti odpovedi v primeru ponovne kršitve. Pisno opozorilo že po gramatikalni razlagi ne pomeni dejstva, s katerim bi delodajalec kršil katero od pravic delavca iz delovnega razmerja in nima neposrednih pravnih posledic in predstavlja le predpostavko za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi delavec lahko uveljavljal neutemeljenost takšnega opozorila. Opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni kazen, tako da tožnik ni bil dvakrat kaznovan za isto dejanje, pač pa je bil le opozorjen na to, da mu bo v primeru ponovnih kršitev delovnih obveznosti tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala. Pravna podlaga za izdajo takšnega opozorila je podana v 1. odst. 83. člena ZDR, ki določa, da pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve.

Pritožbeni ugovor kršitve 25. člena Ustave RS ni utemeljen.

Ustava RS v 22. členu ureja pravico do enakega varstva pravic in določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 25. člen Ustave RS pa ureja pravico do pravnega sredstva in sicer določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesov. Kot že navedeno s pisnim opozorilom delodajalec ni kršil katero od pravic delavca iz delovnega razmerja in tako nima neposrednih pravnih posledic in predstavlja le predpostavko za morebitno kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V eventualnem sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga bo delavec lahko uveljavljal neutemeljenost takšnega opozorila in tako je zagotovljena tudi pravica iz 22. člena in

25. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške postopka upoštevaje 154. člen ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni po določilih 155. člena ZPP. V navedenem primeru gre za postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, tako da po določilih 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS) delodajalec - tožena stranka trpi svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi. Tako tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnik v pravdi ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka.

Tožnik je s pritožbo delno uspel tako, da mu je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del stroškov za pritožbo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS št. 67/2003). Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške priznalo 125 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 15; 18), 2 % za materialne stroške ter 20 % DDV, to je 153 točk, kar po vrednosti točke 110,00 SIT znaša

16.830,00 SIT. Priglašeni stroški za poročilo stranki so vključeni v nagrado za sestavo pritožbe in ne spadajo med potrebne stroške. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbenih stroških postopka na podlagi 165. člena ZPP.