Jedro

Vsaka obveznost tožene stranke ne pomeni razpolaganja s premoženjem, še manj verjetne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Možnost razpolaganja s premoženjem obstoji vedno, ne pomeni pa to avtomatizma izpolnitve pogoja razpolaganja, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 14. 3. 2024. Iz strani 55 letnega poročila tožene stranke za leto 2022 je bil razviden samo obstoj nabave in terjatev tožene stranke za leto 2022 do A., ni pa razvidno nakazilo povezani družbi. Poslovanje med povezanimi družbami je nekaj običajnega v poslovni praksi. Obstoj terjatev, obveznosti ali posojil med njimi še ne pomeni premeščanja sredstev. Zgolj tožničino predvidevanje o razpolaganju s premoženjem ne zadošča za verjeten izkaz subjektivne nevarnosti. Iz strani 55 letnega poročila za leto 2022 je razbrati obstoj terjatev, obveznosti do B. d.o.o. in pridobljenih posojil na 31. 12. 2022, ne pa pretakanja sredstev. Slednje predstavlja hipotetično sklepanje tožnice, kar ne zadošča za izkaz utemeljenosti oziroma obstoja pogoja nevarnosti. Toženkino razpolaganje s sredstvi v okviru rednega poslovanja ne predstavlja utemeljenega razloga za izdajo začasne odredbe, saj ne predstavlja nevarnosti. Da tožena stranka obremenjuje nepremičnine s hipotekami z namenom, da bo poplačilo terjatve onemogočeno ali precej oteženo, saj naj bi pri poplačilu imeli prednost upniki iz kreditnih razmerij, predstavlja le tožničino subjektivno hipotetično predvidevanje, zato s temi trditvami ne more uspeti. Tožeča stranka ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala obstoja nevarnosti razpolaganja s premoženjem.

2.Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je tolmačenje letnega poročila za leto 2022 napačno. Iz postavke nabava izhaja, da je tožena stranka nekaj nabavila pri A. v zatrjevani višini, v letu 2021 za 149.710,00 EUR, v letu 2022 za 115.342,00 EUR. Kolikor tožena stranka ne bi nakazala sredstev v tujino A., bi imela obveznost do A., ki pa je nima, kot je razvidno pod postavko obveznosti na strani 55 letnega poročila. Tožena stranka je glede na podatke iz bilance plačala A. v letih 2021 in 2022 zatrjevane zneske. Na drug način zatrjevanega nakazila ni moč dokazati in na drug način iz bilance ni razvidno. S tem je tožeča stranka z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da je tožena stranka premeščala denar v tujino, seveda bo to morala knjigovodsko zavesti in utemeljiti plačilo, kar še ne pomeni, da ne gre za premeščanje sredstev z namenom onemogočanja poplačila tožeče stranke. Tožeča stranka ne more pojasniti subjektivne nevarnosti drugače kot z določenimi dejstvi. Če tožeča stranka pretirava, da tožena stranka v bilanci ne bo zapisala, da gre za premeščanje sredstev z namenom onemogočanja poplačila tožeče stranke. Ne gre za predvidevanje tožeče stranke o razpolaganju s premoženjem, temveč za dokazano razpolaganje s premoženjem, ki izhaja iz letnega poročila za leto 2022 v višini 149.710,00 EUR v letu 2021 in 115.342,00 EUR v letu 2022. Glede obstoja obveznosti do družbe B. d.o.o. tožeča stranka res ni ponudila nobenega dokaza razen letnega poročila za leto 2022, ki dokazuje obstoj obveznosti. Če sodišče ne sprejme logične in življenjske navedbe tožeče stranke kaj se s temi sredstvi dogaja, teh pa ne more podkrepiti z dokazi, potem naj navedeno upošteva kot zadolževanje oziroma razpolaganje s premoženjem s ciljem onemogočanja poplačila tožeče stranke. Skrajno nenavadno je, da bi si tožeča stranka sposojala sredstva ali bila dolžna na drugi podlagi družbi B. d.o.o., ki je v njeni 100 % lasti in katere zakoniti zastopnik je eden izmed zakonitih zastopnikov tožene stranke. Navedena obveznost z ostalimi dokazanimi trditvami tožeče stranke predstavlja dodatno možnost tožene stranke, da razpolaga s premoženjem v škodo tožeče stranke in ni izključena v prihodnje. Navedeno dejstvo je potrebno upoštevati pri presoji obstoja subjektivne nevarnosti, saj takšne obveznosti ni mogoče razložiti z življenjsko sprejemljivimi utemeljitvami ob pogledu na celotno poslovanje in postopanje tožene stranke ter predstavlja dodatno nevarnost razpolaganja s sredstvi, ki se je tožeča stranka najbolj boji. Ob upoštevanju statusa povezanih družb je možno kanalizirati sredstva na več načinov na dovoljen način, ne pomeni pa to, da takšni posli ne predstavljajo subjektivne nevarnosti na strani tožene stranke samo zato, ker so načeloma posli med povezanimi osebami nekaj običajnega. Ne prihaja tožeča stranka sama s seboj v nasprotje, ko trdi, da tožena stranka obremenjuje hipoteke z namenom, da bo poplačilo terjatev onemogočeno ali precej oteženo. Iz najetih kreditov kot prvo izhaja, da očitno tožena stranka ne zmore poslovati drugače kot, da najema visoke kredite tako pri bankah kot možno tudi pri družbi B. d.o.o., s čimer dodatno obremeni premoženje in poveča mesečne odlive. S tem je premoženje tožene stranke dodatno obremenjeno s hipotekami in bo zaradi tega morebitna hipoteka tožeče stranke po vrstnem redu za hipoteko bank, kar mora prepoznati sodišče. Vsako odtujevanje in obremenjevanje premoženja tožene stranke v tej fazi je moč spoznati kot beg pred obveznostjo in je potrebno tožečo stranko zaščititi ob dejstvu, da je s predlogom izkazala pretekla in obstoječa ravnanja tožene stranke v tej smeri.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da so trditve tožeče stranke o domnevnem financiranju iz tujine neresnične, pavšalne in nedokazane, da mejijo na teorijo zarote. Neutemeljeni so očitki o domnevnem protipravnem nakazovanju denarja A. Trditev, da naj bi dejstvo, da si je tožena stranka sposodila denar od banke, potrjevalo, da se bori za obstoj, je banalna, saj je poslovno običajno, da gospodarski subjekti za financiranje poslovanja najemajo posojila. Gre za razpolaganje s premoženjem v okviru rednega poslovanja gospodarskega subjekta, kar ne zadošča za izkaz nevarnosti oziroma subjektivnega pogoja (sklepa VSL I Cpg 119/2012, I Cp 454/2021).

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Nekonkretne so pritožbene navedbe: (-) da je odločitev logična posledica morebitnega nedovoljenega vplivanja na sodišče oziroma s strani sodišča upoštevanega vplivanja tožene stranke, (-) da je potrebno računati na to opcijo pri presoji, (-) da so v sklopu razpleta dogodkov okoli začasne odredbe še večji pomisleki in dvomi tožeče stranke v neodvisno, nepristransko in zakonito delovanje sodišča, (-) da je sodnica celo zavrgla predmetno tožbo in je tožeča stranka šele s pritožbo uspela otvoriti pravdo, kar njene dvome še bolj potrjuje. Sodišče druge stopnje nanje ni moglo obrazloženo odgovoriti.

6.Nerelevantni za ta pritožbeni postopek sta navedbi: (-) da se tožeča stranka ne more znebiti občutka, da je sodišče vseskozi pomagalo toženi stranki, da se je postopek vlekel nenavadno dolgo, (-) da je sodnica zadevo prevzela proti koncu leta 2021 ter prvi narok razpisala v decembru 2023.

7.V uvodu pritožbe tožeča stranka sicer utemeljeno kritizira zaključke sodišča prve stopnje, da ni podala konkretnih trditev, da te ostajajo na pavšalni ravni (10. točka obrazložitve sklepa), vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanju obrazložitve ukvarjalo s posameznimi trditvami tožeče stranke glede razpolaganj tožene stranke in te ponavlja v pritožbi. Sporno vprašanje v tem pritožbenem postopku je pravilnost osrednjega zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, kot enega izmed dveh kumulativno določenih pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (19. točka obrazložitve sklepa).

8.Drugi odstavek 270. člena ZIZ določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

9.Pravno neodločilne so pritožbene navedbe glede finančnega stanja tožene stranke, zlasti za leto 2023, 2024: (-) da tožeči stranki to ni znano, ker bilance za leto 2023 še niso javne objavljene niti pripravljene, (-) da ko bo objavljeno naslednje letno poročilo, bo tega proučila in si ustvarila sliko finančnega ter premoženjskega stanja tožene stranke, (-) da je v tem trenutku lahko merodajno samo stanje iz preteklih obstoječih bilanc, (-) da sodišče od nje zahteva, da predloži nekaj kar ne obstoji in ji ne more biti znano, (-) da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, (-) da je iz sodne prakse sklep VSL I Cpg 514/2022 razvidno, da je zadoščala predložitev bilanc za leto 2019, 2021, čeprav je bila zadeva predmet odločanja v letu 2022 in je očitno že obstajala bilanca za leto 2021, (-) da drugih podatkov za leto 2023 ali 2024 ne more podati. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora biti v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ verjetno izkazano aktivno delovanje dolžnika, njegovo konkretno ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za upnikovo uspešno uveljavljanje denarne terjatve, da mora biti nevarnost subjektivna, da objektivna nevarnost ne zadošča, zato (samo po sebi) zatrjevano slabo premoženjsko stanje tožene stranke v letu 2022 in 2021 ne zadošča za verjeten izkaz subjektivne nevarnosti (10. točka obrazložitve sklepa). Enako velja za navedbe tožeče stranke v zaključku pritožbe o stanju denarnih sredstev.

10.Tožeča stranka se v večjem delu pritožbe sklicuje na ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji predhodne odredbe Z 20/2024 z dne 8. 3. 2024, ki naj bi ga tožeča stranka prejela 18. 3. 2023. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep 26. 3. 2024, je med prejemom ugovora v postopku za izdajo predhodne odredbe do izdaje izpodbijanega sklepa preteklo 8 dni. Tožeča stranka sicer navaja, da teh dejstev ni mogla navesti v predlogu brez svoje krivde, vendar to ne drži, kajti, kot ugotovljeno, je imela 8 dni časa do izdaje izpodbijanega sklepa in bi lahko v tem času dopolnila predlog za izdajo začasne odredbe. Ne glede na to so pritožbene navedbe: (-) o prirejanju stanja na računu za potrebe tamkajšnjega postopka Z 20/2024, (-) o očitno prirejenih prilivih 5. 3. 2024, (-) da nekdo skrbi iz ozadja, da lahko dolžnik v tovrstnih postopkih zatrjuje ustrezna dejstva, (-) da je bil priliv zrežiran za potrebe postopka in da bistveno odstopa od ostalih prilivov, stvar postopka zavarovanja s predhodno odredbo Z 20/2024, ne obravnavanega postopka zavarovanja z začasno odredbo. Poleg tega se nanašajo na premoženjsko stanje, kar je objektivno dejstvo in ne ustrezajo subjektivni nevarnosti. Še dodatno prilivi na račun sami po sebi ne morejo biti sporni, kajti z njimi se izboljšuje premoženjsko stanje tožene stranke. Tudi pritožbena navedba, da obstojijo druge poti kako kanalizirati denar (zgolj začasno) na dolžnika, je v korist tožeče stranke, saj se z nakazilom povečuje jamstvena masa za poplačilo njene terjatve. Tožeča stranka še navaja, da bo po vsej logiki morala tožena stranka te prilive vrniti oziroma jih bo morala povrniti viru, kot naj bi izhajalo iz sklepa VSL I Cpg 514/2022, vendar tožeča stranka tega ni konkretizirala.

11.Tožeča stranka se sklicuje na sklep VSL I Cpg 514/2022, vendar se ta ne prilega dejanskim okoliščinam obravnavane zadeve. Omenjeni sklep je bil izdan, kot je v njemu poudarjeno, v izjemnem primeru, v specifičnih okoliščinah, ko je bila tožena stranka ne samo brez sredstev, ampak brez prihodkov iz poslovanja, ni imela prilivov iz tekočih poslov, bila je ustanovljena zgolj za izvršitev enega projekta, ki ga ni financirala z lastnimi sredstvi, ampak od neznanih financerjev iz tujine, kar je kazalo na poslovanje po skritih, netransparentnih, finančnih kanalih. Teh elementov specifičnosti v primeru tožene stranke tožeča stranka ni dokazala.

12.Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi lahko dolžnik položil varščino skladno z 264. členom ZIZ1 in da bi to že storil, če bi resnično razpolagal s sredstvi ter jih ne bi nakazal na račune zgolj zaradi potreb postopka. V skladu z omenjenim členom lahko dolžnik v postopku zavarovanja s predhodno odredbo položi zavarovano terjatev z obrestmi in stroški, ne varščine. Ta je sicer možna v postopku zavarovanja z začasno odredbo na predlog dolžnika v skladu z drugim in tretjim odstavkom 274. člena ZIZ.2 Vendar nekoriščenje zakonske možnosti ne pomeni razpolaganja s premoženjem.

13.Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe: (-) da se tožena stranka trudi storiti vse, da njeno premoženje ne bi bilo blokirano, kar je edino moč razložiti z dejstvom, da ne želi, da bi tožeča stranka uspela zavarovati terjatev, (-) da beži pred tem, da bo poplačala tožečo stranko, (-) da je vsako odtujevanje in obremenjevanje premoženja v tej fazi moč spoznati kot beg pred obveznostjo in je potrebno tožečo stranko zaščititi. Tožena stranka ima ustavno pravico, da se brani zoper zahtevke tožeče stranke in zgolj zaradi uveljavljanja te pravice more trpeti škodljivih posledic.

14.Glede zatrjevanega razpolaganja tožene stranke v korist A. tožeča stranka neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ne drži: (-) da gre glede na podatke iz bilance za premeščanje sredstev z namenom onemogočanja poplačila tožeče stranke in (-) da ne gre za njeno predvidevanje v razpolaganju s premoženjem, temveč za dokazano razpolaganje s premoženjem, ki izhaja iz letnega poročila za leto 2022. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je iz letnega poročila za leto 2022 razvidno, da je tožena stranka nabavila (nekaj) pri povezani organizaciji A. v letih 2022 in 2021 za 115.342,00 ter 149.710,00 EUR, ni pa razvidno nakazilo (13. točka obrazložitve sklepa).

15.Neupoštevne pritožbene novote so navedbe: (-) da kolikor tožena stranka ne bi nakazala sredstev v tujino A., bi imela obveznosti do A., ki je nima pod postavko obveznosti v letnem poročilu in (-) da bi morala tožena stranka to knjigovodsko zavesti in utemeljiti plačilo, (-) da je nenavadno, da bi tožena stranka karkoli nabavljala pri A., saj gre za družbo, katere dejavnost je poslovodno svetovanje, kar izhaja iz izpiska iz registra na spletni strani, (-) da se A. ne ukvarja s prodajo materiala, (-) če bi tožena stranka z nabavo mislila nabavo storitev, potem je logičen zaključek, da gre za načrtno vzpostavitev transakcije z namenom, da tožena stranka upravičeno nakaže sredstva v tujino, (-) da je ob tričlanskem poslovodstvu tako poslovodsko svetovanje lastniku v dveh letih absurdno, nenavadno, neživljenjsko in očitno zrežirano za potrebe upravičenja prenosa sredstev v tujino, (-) da gre za lastnike, ki imajo skladno s svojimi interesi določene pravice, ki jim gredo na podlagi imetništva poslovnega deleža v toženi stranki in je neživljenjsko pričakovati, da bi podajali več kot neko intenzivno poslovodsko svetovanje, ker v letih 2021 in 2022 nihče od predstavnikov A. ni bil poslovodja tožene stranke, (-) da glede na ugotovitve revizorjev o premoženjskem stanju tožene stranke takšno razpolaganje z visokimi denarnimi sredstvi za potrebe poslovodskega svetovanja s strani lastnikov ni življenjsko in logično. Ker tožeča stranka ni pojasnila zakaj teh navedb ni mogla podati pravočasno v predlogu, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

16.Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da na drug način ni moč dokazati nakazila A. iz bilance in da tožena stranka v bilance ne bo zapisala, da gre za premeščanje sredstev z namenom onemogočanja poplačila terjatve. Dokazno breme razpolaganja s premoženjem je na tožeči stranki, sicer ostane na nivoju predvidevanj.

17.Glede obveznosti tožene stranke do povezane družbe B. d.o.o. tožeča stranka pritrjuje sodišču prve stopnje, da res ni ponudila dokaza za obstoj obveznosti, razen letnega poročila iz leta 2022 (14. točka obrazložitve sklepa). Neutemeljeno navaja, da če sodišče ne sprejeme logične in življenjske navedbe tožeče stranke kaj se s temi sredstvi dogaja in da teh ne more podkrepiti z dokazi, naj to upošteva kot zadolževanje oziroma razpolaganje s premoženjem s ciljem onemogočanja poplačila tožeče stranke. Vsaka obveznost tožene stranke ne pomeni razpolaganja s premoženjem, še manj verjetne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena.

18.Prav tako tožeča stranka neutemeljeno navaja: (-) da je nenavadno, da bi si tožeča stranka sposojala sredstva ali bila dolžna na drugi podlagi družbi B. d.o.o., ki je v njeni 100 % lasti in katere zakoniti zastopnik je eden izmed zakonitih zastopnikov tožene stranke, (-) da obveznost do družbe B. d.o.o. skupaj z ostalimi trditvami predstavlja dodatno možnost tožene stranke, da razpolaga s premoženjem v škodo tožeče stranke in ni izključena v prihodnje, (-) da takšne obveznosti ni mogoče razložiti z življenjsko sprejemljivimi utemeljitvami ob pogledu na celotno poslovanje in postopanje tožene stranke in (-) da predstavlja nevarnost razpolaganja s sredstvi, ki se je tožeča stranka najbolj boji. Možnost razpolaganja s premoženjem obstoji vedno, ne pomeni pa to avtomatizma izpolnitve pogoja razpolaganja, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Enako velja za možnost kanaliziranja sredstev. Sodišče prve stopnje je glede obveznosti tožene stranke do družbe B. d.o.o., ki je v njeni 100 % lasti, v višini 2,314.464,00 EUR pravilno ugotovilo, da je iz letnega poročila za leto 2022 mogoče razbrati zgolj obstoj terjatev, obveznosti iz poslovanja in pridobljenih posojil do povezane organizacije B. d.o.o., ne pa pretakanja sredstev ter da trditve tožeče stranke predstavljajo le hipotetično sklepanje, kar ne zadošča (14. točka obrazložitve sklepa).

19.Glede najetih kreditov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da to predstavlja razpolaganje s sredstvi v okviru rednega poslovanja (15. točka obrazložitve sklepa in tožeča stranka mu dejansko pritrjuje, ko navaja, da tožena stranka ne zmore drugače poslovati, kot da najema visoke kredite pri bankah. Ne gre za več bank, kajti iz zemljiškoknjižnih izpiskov za nepremičnine v lasti tožene stranke, ki jih je s predlogom za zavarovanje predložila tožeča stranka (priloga A44 do A47), izhaja, da je tožena stranka najela kredite le pri eni banki C. d.d. Neutemeljena je pritožbena navedba, da če bo hipoteka tožeče stranke po vrstnem redu za hipoteko banke in kolikor sodišče ne bo sledilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, se lahko pojavi nov upnik, ki bo pred tožečo stranko ter da mora sodišče zato izdati začasno odredbo. Za hipoteko (na podlagi sklepa o izvršbi) potrebuje tožeča stranka pravnomočno sodbo, ki je v tej fazi postopka še nima. Če jo bo do tedaj prehitel še kakšen drug upnik, je to rizik tožeče stranke.

20.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke, ker ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, verjetnosti obstoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ (19. točka obrazložitve sklepa).

21.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

22.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) in 15. členom ZIZ.

-------------------------------

1Sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja: 1. če dolžnik položi pri sodišču zavarovano terjatev z obrestmi in stroški; 2. če dolžnik izkaže za verjetno, da je bila terjatev takrat, ko je bil izdan sklep o predhodni odredbi, že plačana ali dovolj zavarovana; 3. če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala. Sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če v petnajstih dneh od dneva, ko izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. V primerih iz 2. in 3. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka tega člena mora upnik povrniti dolžniku stroške, ki mu jih je povzročil s tem, da je bila dovoljena in izvršena predhodna odredba. V teh primerih ima dolžnik pravico od upnika zahtevati tudi povrnitev prizadejane škode.

2Sodišče lahko dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe tudi na predlog dolžnika. Če dolžnik položi varščino, ustavi sodišče postopek in razveljavi že opravljena dejanja.