Jedro

Glede na ugotovitve, (1) da je tožnica s plačilom stroškov vzdrževanja imela izdatek, ki predstavlja prikrajšanje v njenem premoženju, (2) da je zaradi tega izdatka nastala korist za toženca, tj. možnost uporabe vode iz zajetja Izvir, ki jo je tudi izkoristil, (3) da za ta prehod premoženjske koristi ni obstajala pravna podlaga (tožnica ni bila na drugi podlagi upravičena do povrnitve stroškov) in (4) da tožnica ni privolila v opisano prikrajšanje (tožnica je želela doseči dogovor s tožencem, sprejela je sklep o načinu zaračunavanja stroškov uporabnikom, tožencu je letno izstavljala račune za povrnitev stroškov), je podlaga terjatve, katere plačilo tožnica uveljavlja v tej pravdi, podana.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2379/2011 z dne 13. 1. 2011 v prvem in v četrtem odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je toženec kljub možnosti in dolžnosti, da se priključi na nov javni vodovod, priključen na stari vodovod, da je bila sama na podlagi 73. člena Statuta Občine Brežice dolžna upravljati vaški vodovod, na katerega je bil priključen toženec, da trasa vodovoda poteka prek cest in zemljišč fizičnih oseb in je zato ravnanje toženca in enajstih drugih vaščanov, ki se niso priključili na javni vodovod, povzročila potrebo po njenem vzdrževanju, in da je bilo tako ukrepanje nujno, da se prepreči večja škoda, ki bi nastala, če vzdrževanja in popravil ne bi bilo. Sodba je prezrla 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženec je nedvomno obogaten, te ugotovitve pa v izpodbijani sodbi ni. V zadevi P 82/2010 je bilo na enaki dejanski in pravni podlagi razsojeno, da je podana podlaga za plačilo računa, izstavljenega za stroške popravila v letu 2008. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sklep, sprejet 2006, sprejemljiv, sklep iz leta 2010 pa ne. Ker niso podani razlogi o odločilnih dejstvih oziroma ti niso jasni, je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v drugi pravdni zadevi, ki je tekla med istima strankama glede obstoja terjatve iz naslova popravil vodovoda v letu 2008, (istega dne) izdalo sodbo, s katero je ugodilo zahtevku in torej ugotovilo obstoj temelja toženčeve obveznosti. V obravnavani zadevi, v kateri je bil sporen obstoj terjatve iz naslova popravil vodovoda, izvedenih v letu 2009, je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Iz nobene od sodb ni razvidno, katera od okoliščin primera je tista, po kateri se obe zadevi v taki meri razlikujeta, da je to narekovalo različni odločitvi. Taka pomanjkljivost sama po sebi sicer ne narekuje zaključka, da je izpodbijana sodba nepravilna oziroma nezakonita, a je ob upoštevanju namena obrazložitve sodne odločbe nesprejemljiva. V strankah namreč vzbuja razumen dvom, ali se je sodišče seznanilo z vsemi njunimi argumenti in se do njih opredelilo (1).

6. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Odločilne ugotovitve izpodbijane sodbe so, - da se toženec oskrbuje s pitno vodo iz javnega vodovoda, ki se napaja iz vodnega zajetja Izvir in s katerim je do vzpostavitve novega vodovodnega omrežja upravljala tožnica, - da je toženec že nekaj let pred letom 2009, na katerega se nanaša sporna terjatev, imel možnost, da se priključi na novo vodovodno omrežje v upravljanju izvajalca javne službe v Občini Brežice, vendar tega ni storil, ampak je vztrajal pri porabi vode iz zajetja Izvir, - da tožnica zaradi nasprotovanja več uporabnikov, med katerimi je bil tudi toženec, ni zaprla vodovodnega omrežja, povezanega z zajetjem Izvir, in da tega ni storila niti Občina Brežice, - da je zaradi visokih stroškov popravil tožnica v letu 2006 sklicala sejo sveta Krajevne skupnosti, na katerem je bil prisoten tudi toženec in na katerem je bil sprejet sklep o načinu zaračunavanja vzdrževanja vodovoda uporabnikom, ki so imeli možnost priključitve na novo vodovodno omrežje, a so vztrajali pri porabi vode iz zajetja Izvir, - da je tožnica več let in tudi v letu 2009 poskrbela za izvajanje popravil vodovodnega omrežja iz zajetja Izvir, potrebnih za njegovo uporabo, - da sporna terjatev predstavlja sorazmerni delež stroškov, ki jih je imela tožnica z vzdrževanjem vodovodnega omrežja iz zajetja Izvir v letu 2009, - da je toženec v letu 2006 in 2007 plačal na opisan način zaračunane stroške, od leta 2007 pa ni pristajal na tak način plačevanja in je zahteval, da se mu zaračunava vodarina glede na porabo vode, ki vključuje tudi stroške popravil, - da v letu 2009 ni nihče odčitaval števcev in zaračunaval povračila za porabo vode iz zajetja Izvir.

8. Četudi odločitve, sprejete 2006, ni mogoče šteti za pogodbeni dogovor med tožnico na eni strani in tožencem (ter drugimi, ki so še uporabljali vodo iz zajetja Izvir) na drugi strani, kakršno je stališče izpodbijane sodbe, je podana podlaga tožničine terjatve v splošnih pravilih o neupravičeni obogatitvi. V skladu s 190. členom OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi, pri čemer je z obogatitvijo mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo.

9. Iz navedenih ugotovitev izhaja, [1] da je tožnica s plačilom stroškov vzdrževanja imela izdatek, ki predstavlja prikrajšanje v njenem premoženju, [2] da je zaradi tega izdatka nastala korist za toženca, tj. možnost uporabe vode iz zajetja Izvir, ki jo je tudi izkoristil (2), [3] da za ta prehod premoženjske koristi ni obstajala pravna podlaga (tožnica ni bila na drugi podlagi (3) upravičena do povrnitve stroškov) in [4] da tožnica ni privolila v opisano prikrajšanje (tožnica je želela doseči dogovor s tožencem, sprejela je sklep o načinu zaračunavanja stroškov uporabnikom, tožencu je letno izstavljala račune za povrnitev stroškov). Te ugotovitve narekujejo sklep o obstoju podlage terjatve, katere plačilo tožnica uveljavlja v tej pravdi.

10. Toženčev pomislek v odgovoru na pritožbo, da tožnica ni uveljavljala zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve, marveč na podlagi izdanega računa, ne nasprotuje zavzetemu stališču. Tožnica je zatrjevala vsa dejstva, potrebna za ugoditev zahtevku na podlagi 190. člena OZ. Okoliščina, da se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa sama za sebe tožnici ni preprečevala, da ne bi dopolnila trditev tako, da so omogočale ugoditev zahtevku ne le na podlagi pogodbe, ampak tudi na podlagi neupravičene obogatitve.

11. Ker se izpodbijana sodba zaradi zmotnega materialnopravnega gledišča ni opredelila do trditev in dokazov, podanih glede višine zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V nasprotnem primeru bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Glede zahteve po obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje glej več npr. v odločbi US RS Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/2010) in v sklepu VS RS II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010. (2) Koriščenju te vode se je tudi imel možnost izogniti.

(3) Kot izhaja že iz izpodbijane sodbe, tožnica po vzpostavitvi novega javnega vodovodnega omrežja, na katero se je imel možnost (in se je bil prejkone tudi dolžan) priključiti tudi toženec, ni bila upravičena zahtevati povrnitve stroškov iz proračunskih sredstev občine in v spornem obdobju tudi ni bila več pristojni upravljavec vodovodnega zajetja Izvir.