Jedro

Osebni dohodek, ki ga je delavec prejel za delo v času, ko je bil po zakonu dolžan delati dalj kot poln delovni čas in se tako delo šteje po samoupravnem splošnem aktu kot poseben deloven pogoj, se za ugotovitev pokojninske osnove upošteva v celoti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo zahtevek tožnika (predlagatelja), da bi se mu na novo odmerila pokojnina z upoštevanjem osebnega dohodka, prejetega za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1980 do 1989. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik preko polnega delovnega časa ni opravljal dela, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodišče ni pravilno uporabilo določb 81. člena zakona o delovnih razmerjih, ker ni poznalo zahtev praktičnega pouka v srednji šoli. V skladu s samoupravnim sporazumom mu, kljub določbam zakona o usmerjenem izobraževanju, ni bil plačevan niti dohodek za redno delo niti za delo preko polnega delovnega časa. Krivdo za to nosijo uprava šole, ki ni upoštevala določb samoupravnega sporazuma in sklepa zbora delavcev delovne skupnosti, prav tako pa tudi sindikat, ki ni kontroliral izvajanja sporazuma in tožena stranka, ki ni pobrala vseh prispevkov za pokojnino. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

V reviziji je sicer uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da revident v reviziji dejansko uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga predstavlja vprašanje, ali je preko polnega delovnega časa opravljal tako delo, ki se lahko šteje kot posebni delovni pogoj. V delu, kjer revident navaja, da njegov delodajalec pri izplačilih plač v spornih obdobjih ni upošteval takrat veljavnih kriterijev in naj bi bil zato prikrajšan, pa revizija celo posega v problematiko, ki sploh ne more biti predmet postopka odmere pokojnine, tako da v tem delu sploh ne gre za socialni, ampak bi lahko šlo (če bi ga revident pravi čas sprožil) za delovni spor. Pri tem je treba posebej poudariti, da lahko revizijsko sodišče presoja samo pravilno uporabo materialnega prava, uporabljenega na podlagi dejanskega stanja, ki ga je na prvi stopnji ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nato pa na drugi stopnji preizkusilo pritožbeno sodišče. Ne more pa revizijsko sodišče preizkušati popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v svojih odločbah pravilno uporabili določbo prvega odstavka 293. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), ki določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se je začel do 31.3.1992, uporabljajo predpisi, ki so veljali do navedenaga dne. Na podlagi te določbe pa so bile nato uporabljene določbe prvega odstavka 20. člena v zvezi s tretjim odstavkom spremenjenega in dopolnjenega 21. člena statuta SPIZ (statut - Uradni list SRS, št. 40/83 in 10/86), v katerih je bilo določeno, da se osebni dohodek, ki ga je delavec prejel za delo v času, ko je bil po zakonu dolžan delati dalj kot poln delovni čas in se tako delo šteje po samoupravnem splošnem aktu kot poseben deloven pogoj, za ugotovitev pokojninske osnove upošteva v celoti. Zato je sodišče, ko je prišlo do zaključka, da revidentovo delo preko polnega delovnega časa ni bilo tako, da bi se lahko štelo kot poseben delovni pogoj, pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo v skladu z veljavnimi predpisi. Pri tem sodišče še dodaja, da tudi 312. člen ZPIZ vsebuje glede vštevanja plače, prejete za delo preko polnega delovnega časa, prejete do uveljavitve tega zakona, podobno določbo. Zato tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč, sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).