Jedro

Odsotnost določenih vrst objektov (in s tem pogojev za njihovo umestitev v prostor) v prostorskih izvedbenih pogojih ne pomeni, da je take objekte mogoče graditi brez omejitev, temveč nasprotno – če normodajalec te vrste objektov ni navedel med posegi v prostor, predvidenimi v posamezni enoti urejanja, to lahko pomeni le, da njihove gradnje sploh ni imel namena dovoliti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt – kmečko lopo velikosti 100 m2, največje višine 6 m, na zemljišču parc. št. 1477/8, k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je obravnavani objekt po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) nezahteven objekt (pomožni kmetijsko-gozdarski objekt), zemljišče gradnje pa se po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN) nahaja na območju namenske rabe zemljišča K1 – najboljša kmetijska zemljišča. Vrste nezahtevnih in enostavnih objektov so glede na namen in dopustno lokacijo v posameznih namenskih rabah določene v Prilogi 4 OPN, kjer pa na območju z namensko rabo K1 ni dovoljena gradnja kmečkih lop. Nameravana gradnja zato ni v skladu s prostorskim aktom, kar je po 74.c členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) eden izmed pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt. 2. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da prvi odstavek 26. člena OPN določa, da se za gradnjo nezahtevnih in enostavnih objektov upoštevajo predpisi s področja graditve objektov, če OPN ne določa drugače, po drugem odstavku tega člena pa so vrste in namen nezahtevnih objektov glede na namen in dopustno lokacijo v posameznih namenskih rabah določene v Prilogi 4. Ker ta priloga ureja samo dopustnost gradnje enostavnih objektov, tožnik meni, da je treba na podlagi prvega odstavka 26. člena OPN pri odločanju o gradnji nezahtevnih objektov upoštevati izključno veljavne predpise s področja gradenj, torej ZGO-1 in Uredbo, ne pa Priloge 4. Nameravana gradnja kot kmečka lopa po Uredbi izpolnjuje pogoje za nezahtevne objekte, zato bi morala toženka izdati zahtevano gradbeno dovoljenje. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da je predmet tožnikove zahteve objekt, ki ga Uredba uvršča med nezahtevne objekte (5. člen Uredbe v zvezi s točko 18 Priloge 2 Uredbe). Pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za tak objekt so predpisani v prvem odstavku 74.c člena ZGO-1, ki med drugim določa, da mora biti nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, v obravnavanem primeru torej z OPN.

7. Slednji v 26. členu pod naslovom „Skupne določbe“ določa, da če ni določeno drugače, se za dimenzioniranje in za druge pogoje gradnje nezahtevnih in enostavnih objektov upoštevajo predpisi s področja graditve objektov (prvi odstavek), vrste nezahtevnih in enostavnih objektov glede na namen in dopustno lokacijo v posameznih namenskih rabah pa so določene v Prilogi 4 OPN (drugi odstavek). Pomen teh določb je po presoji sodišča jasen: prvi odstavek se nanaša na splošne pogoje za gradnjo nezahtevnih in enostavnih objektov („Dimenzioniranje in drugi pogoji gradnje“) in v tem pogledu odkazuje na predpise s področja graditve objektov, drugi odstavek pa se nanaša na umestitev teh objektov v prostor („Namen in dopustna lokacija v posameznih namenskih rabah“) in v tem pogledu odkazuje na Prilogo 4 OPN.

8. Drugačna razlaga bi bila tudi neskladna z veljavno zakonsko ureditvijo, saj predpisi s področja graditve objektov, na katere se sklicuje prvi odstavek (v kontekstu obravnavane zadeve predvsem ZGO-1 in Uredba), ne vsebujejo določb o umeščanju objektov v prostor, na katere se očitno nanašajo pojmi, uporabljeni v drugem odstavku („Namen in dopustna lokacija v posameznih namenskih rabah“). Ta vprašanja se po tretjem odstavku 39. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) urejajo v izvedbenem delu občinskega prostorskega načrta, ki po posameznih enotah urejanja določa območja namenske rabe prostora in prostorske izvedbene pogoje (slednji so s prostorskim aktom določena merila in pogoji za umeščanje posegov v prostor, skladno s katerimi se pripravljajo projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov; 17. točka prvega odstavka 2. člena ZPNačrt). Določbe o umestitvi objektov v prostor torej po ZPNačrt spadajo v izvedbeni del občinskega prostorskega načrta, izključno v tem smislu pa je zato mogoče razlagati tudi morda nejasne določbe prostorskega akta.

9. Tudi sicer okoliščine, da nekatere vrste objektov v Prilogi 4 sploh niso navedene, ni mogoče razlagati tako, da je gradnja teh objektov dovoljena brez omejitev. To izhaja že iz besedila drugega odstavka 26. člena OPN, ki govori o „dopustni lokaciji“ objektov v posameznih prostorskih rabah, kar očitno pomeni, da lokacija objektov, ki niso našteti, tam ni dopustna. Na zakonski ravni to posredno izhaja iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZPNačrt, po kateri prostorski izvedbeni pogoji (med drugim) določajo podrobne pogoje glede namembnosti posegov v prostor, njihove lege, velikosti in oblikovanja. Taka ureditev po presoji sodišča onemogoča razlago, da odsotnost določenih vrst objektov (in s tem pogojev za njihovo umestitev v prostor) v prostorskih izvedbenih pogojih pomeni, da je take objekte mogoče graditi brez omejitev, temveč nasprotno – če normodajalec te vrste objektov ni navedel med posegi v prostor, predvidenimi v posamezni enoti urejanja, to lahko pomeni le, da njihove gradnje sploh ni imel namena dovoliti.

10. Tega ne more spremeniti niti naslov Priloge 4, na katerega se sklicuje tožnik in ki bi po njegovih navedbah utegnil pomeniti, da se ta priloga nanaša izključno na enostavne objekte. V skladu s povedanim bi to namreč pomenilo le, da je v skladu z drugim odstavkom 26. člena OPN dovoljena izključno gradnja enostavnih (ne pa tudi nezahtevnih) objektov, kar pa je v očitnem nasprotju z vsebino priloge. Tam je namreč naštetih več objektov, ki so po Uredbi uvrščeni med nezahtevne (objekti za kmetijske proizvode in dopolnilno dejavnost, objekti za rejo živali in nekatere vrste majhnih stavb). Ne z vidika OPN, ne zakonodaje in niti na podlagi naslova Priloge 4 torej ni mogoče sklepati, da bi bila s 26. členom OPN v zvezi s to prilogo dovoljena gradnja katerihkoli zahtevnih ali enostavnih objektov, ki v tej prilogi niso izrecno označeni kot dovoljeni v posamezni enoti urejanja prostora.

11. Toženka je zato ravnala pravilno in v skladu z zakonom, ko je po ugotovitvi, da nameravana gradnja ne spada med objekte, ki so v Prilogi 4 k OPN navedeni kot dovoljeni v enoti urejanja z oznako K1, zavrnila izdajo gradbenega dovoljenja, ker ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 74.c člena ZGO-1. To pomeni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer pripominja, da lahko preizkus zakonitosti upravnega akta temelji le na pravnem in dejanskem stanju v času izdaje izpodbijanega akta. Naknadna sprememba enega ali drugega (v obravnavani zadevi OPN) lahko pomeni razlog za ponovno vložitev zahteve (4. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

12. Med strankama je bilo sporno izključno vprašanje razlage 26. člena OPN oziroma 74.c člena ZGO-1, torej pravno vprašanje, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.