Jedro

Če delovno razmerje preneha nezakonito in delavec zahteva vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, je upravičen do vseh pravic, ki bi jih pri delodajalcu imel, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo in ne sme biti v slabšem položaju, kot če bi delal. To pomeni, da pripada takemu delavcu poleg plače tudi dodatek na pogoje dela, če se ugotovi, da bi ta delavec v spornem obdobju opravljal bodisi izmensko delo, bodisi delo v posebnih delovnih razmerah (nočno delo, delo ob sobotah in nedeljah, ...) in če bi bil do posebnega plačila za tovrstno delo na podlagi veljavnega predpisa upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožniku znesek 241.395,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1994 dalje do poplačila in mu povrne stroške postopka v višini 132.032,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške sodnih taks v višini 10.500,00 SIT, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na 22. čl. Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, čeprav je za toženo stranko veljala Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa. Poleg tega tožniku za čas, ko ni delal, dodatki za pogoje dela niso pripadali. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo delavke tožene stranke, ki bi pojasnila obračun, katerega je pripravila tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, vendar pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku, v okviru katerega je pribavilo in vpogledalo tudi izvedeniško mnenje izvedenca finančne stroke, ugotovilo, da tožniku tožena stranka na podlagi pravnomočne odločbe takratnega Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 1004/92 z dne 10.3.1993 ni izplačala vseh pripadajočih zneskov. Z navedeno odločbo je bilo med drugim toženi stranki naloženo, da tožniku plača razliko v osebnem dohodku za čas suspenza v višini ene polovice akontacije OD mesečno, osebni dohodek za neizplačane nadure za december 1989 ter za leto 1990 in 1991 v skupnem seštevku 379 ur po vsakokratni vrednosti nadur na dan, ko bi morale biti izplačane, nadomestilo za 32 dni letnega dopusta za leto 1991, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do nastopa dela. Z navedeno odločbo sta bila namreč razveljavljena sklepa disciplinskih organov tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, disciplinski postopek zoper njega pa je bil ustavljen.

Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, zaradi česar zahteva delavec vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, je delavec upravičen do priznanja vseh pravic, ki bi jih pri delodajalcu imel, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. To pomeni, da pripada takemu delavcu poleg plače tudi dodatek na pogoje dela, če se ugotovi, da bi ta delavec v spornem obdobju opravljal bodisi izmensko delo, bodisi delo v posebnih delovnih razmerah (nočno delo, delo ob sobotah in nedeljah, ...) in če bi bil do posebnega plačila za tovrstno delo na podlagi veljavnega predpisa upravičen. Delavec, kateremu delovno razmerje preneha nezakonito, namreč ne more biti v slabšem položaju oz. prikrajšan, kot če bi delal, saj je dolžan delodajalec vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Ker za prenehanje delovnega razmerja tožnika ni bilo zakonite podlage, je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožniku zaradi tega nastala. To škodo mu mora tožena stranka poravnati v obliki ustrezne odškodnine (185. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS - v nadaljevanju ZOR), tako da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če škodnega dejanja ne bi bilo (190. čl. ZOR). Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem postopku pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala celotnega zneska, do katerega bi bil tožnik pri toženi stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen, če bi delal (torej tudi upoštevaje dodatke na pogoje dela) je utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in mu priznalo vtoževani znesek, ki je temeljil na izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer utemeljena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na določbo 22. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, čeprav je za toženo stranko veljala Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS št. 1/92). Ker pa je tudi Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa določala dodatke k osnovni plači in plačila za posebne delovne razmere (čl. 139-142) in ker je navedeno kolektivno pogodbo pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval oz. uporabil tudi izvedenec finančne stroke, ta zmotna uporaba materialnega prava sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča na pravilno odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ni imela odločilnega vpliva.

Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala vseh pripadajočih prejemkov za vtoževano obdobje, je po stališču pritožbenega sodišča pravilno opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem delavke, ki je pripravila obračun tožene stranke, na podlagi katerega je bil tožniku izplačan del pripadajočega zneska v višini 1.267.540,40 SIT. Že iz samih navedb tožene stranke je namreč razvidno, da navedeni izračun ni vseboval dodatkov na pogoje dela, ki so tožniku, kot je bilo že ugotovljeno, pripadali.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.