Jedro

Nedopustno je voditi zoper eno in isto osebo dva ločena postopka za prisilno hospitalizacijo iz istih razlogov v istem časovnem obdobju.

Če si oseba škoduje z izražanjem pravnoposlovne volje, je treba varstvo (koristi take osebe) usmeriti v veljavnost takšne izjave volje, ne pa v omejitev svobode gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pri A. A., ki je bil pripeljan na P. v L. in tam zadržan, ni pogojev, da se ga zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve, in z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ga s tega oddelka odpusti.

2. Proti sklepu se pritožujeta sin in hči kot najbližji osebi pridržanega (2. odst. 50. čl. v zvezi z 10. tč. 2. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Predlagata spremembo sklepa tako, da bi se očeta prisilno hospitaliziralo za dva meseca, podrejeno pa razveljavitev in nov postopek. Izpostavljata, da je sodišče odločilo, kot je, le zaradi ocene, da je možno škodo, ki si jo njun oče povzroča, odvrniti z drugimi oblikami pomoči, sicer pa je ocenilo, da so ostali pogoji, torej povzročanje hude si škode zaradi duševne bolezni, podani. Navajata, da je izvedenec R. v tem postopku podal o zdravstvenem stanju očeta povsem enako mnenje kot izvedenec K. v drugem postopku. Oba sta menila, da se očeta dá zdraviti ambulantno, ker je sam zagotavljal, da ne bo več pošiljal denarja, vendar naj bi po njunem že samo drugo, kasnejše mnenje, to prognozo demantiralo, saj se oče ambulantnega zdravljenja ne udeležuje. Pravita, da še naprej pošilja denar prevarantom v B. in da niti tritedenska hospitalizacija ni pomagala, zato je to še tem manj pričakovati od ambulantnega zdravljenja. Menita, da je zato je dr. K. v tej drugi zadevi na obravnavi 5. 3. 2015 že izrazil mnenje, da je edina možnost prisilna hospitalizacija. Res je, pravita, očetu postavljen skrbnik, to pa le do konca postopka zaradi odvzema poslovne sposobnosti, katerega izid je negotov. Tako pa, navajata, še naprej „prosto hodi naokoli in išče posameznike, ki bi mu posodili denar“, napoveduje pa tudi prodajo hiše. Skleneta, da oče s svojim početjem bližnje spravlja v obup, februarja mu je za rakom umrla žena, sama pa sta z njim neuspešno opravila že „nešteto pogovorov“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru v celoti pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine ter pravilno presodilo, da pri A. A. ni podanih vseh zakonsko zahtevanih pogojev po določbi 39. čl. ZDZdr, da se za določen čas prisilno zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom.

5. Po določbi po 1. odst. 39. čl. ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (i) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (ii) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (iii) če navedenih vzrokov in ogrožanja [...] ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6. Najprej je treba povedati, da je popolnoma nedopustno voditi zoper eno in isto osebo dva ločena postopka za prisilno hospitalizacijo iz istih razlogov v istem časovnem obdobju. Tu namreč ne gre za „zahtevek“, ali za „terjatev“, pač pa za zdravljenje človeka z imenom in priimkom v točno določenem času in prostoru, kar je lahko predmet samo ene oz. enovite sodne presoje in odločitve. Da tečeta pred istim sodiščem dva ločena postopka pred dvema različnima sodnikoma za zadržanje na zdravljenju g. A. A., je zloraba procesnih pravic, ki jo je treba preprečiti z ustreznimi ukrepi procesnega vodstva oz. procesnimi sklepi pred sodiščem prve stopnje. Že zato se pritožbeno sodišče ne bo oziralo na pritožbene trditve, da je drug izvedenec v pravzaprav isti zadevi na naroku 5. 3. 2015 pritožnikoma v prizadevanju za prisilno hospitalizacijo njunega očeta pritrdil. 7. V tej zadevi (!) je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. V. F. R. ugotovilo, da je g. A. blodnjav, kar je bolezenska motnja prepričanja. Gre za mnenje neodvisnega strokovnjaka, ki je zaradi specifičnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga, njegov pomočnik pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev. To mnenje niti ni sporno, s pritožbo tudi ni izpodbijano.

8. Nadalje je očitno nesporno, da si je g. A. s svoji ravnanjem povzročil finančno škodo. Iz sklepa sodišča njegova konkretna dejanja v tej smeri sicer niso razvidna, očitno pa ni niti sporno, da je večje vsote denarja „investiral“ v posle, v katerih je ta denar izgubil oz. iz katerih ima do različnih oseb na področju B. terjatve iz naslova trgovanja z lesom.

9. Iz navedenega je mogoče pritrditi pritožbi, da so „vsi drugi pogoji razen tega, da je škodo mogoče odvrniti tudi kako drugače, kot pa s prisilno hospitalizacijo“, podani. Vendar pa je ravno ta pogoj bistven; v tej zadevi je ključnega, odločilnega pomena. Ne izostane ta pogoj že samo zato, ker bi bilo možno na odločitve g. A. vplivati že z ambulantnim zdravljenjem, kot je o tem menil izvedenec (tudi glede tega njegovo mnenje sicer ni nič manj zanesljivo, strokovno, temeljito in jasno, kot je povedano že v točki 7 zgoraj), pač pa zato, ker so za odvračanje tovrstne nevarnosti po pravu možna in predvidena druga sredstva, načini in postopki, kot pa je prisilna hospitalizacija.

10. To pa je odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti; s tem se prepreči sklepanje veljavnih poslov (in večinoma tudi njihovo izvrševanje!), če so predvidljivo škodljivi, pa gre za posledico bolezni. Okoliščina namreč je, da naj bi si bil g. A. škodoval z nespametnimi, nesmotrnimi, neracionalnimi poslovnimi odločitvami, ne pa nemara s fizičnim uničenjem ali poškodovanjem premoženja, zaradi česar bi ga bilo treba fizično omejiti pri njegovem gibanju. Prisilna hospitalizacija je namreč hud poseg v temeljni človekovi pravici, zajamčeni z Ustavo RS – v varstvo osebne svobode (19. čl. Ustave), in v svobodo gibanja (32. čl. Ustave). Če si oseba škoduje z izražanjem pravnoposlovne volje, je treba varstvo (koristi take osebe) usmeriti v veljavnost takšne izjave volje, ne pa v omejitev svobode gibanja, kar je lahko res le skrajni, nujni in sorazmerni ukrep.

11. Kot navajata že pritožnika sama, ima njun oče že sedaj skrbnika in tudi postopek za odvzem poslovne sposobnosti že teče, le da je „negotovega izida“. Te negotovosti pa se pritožnika preprosto ne moreta rešiti z očetovo prisilno hospitalizacijo. Težavo na praktični ravni zaznata tudi sama, ko pravita, da niti hospitalizacija ne pomaga. Izražanje volje se namreč (vsaj v tretjem tisočletju) ne da zapreti za zidove, treba ji je vzeti veljavnost, če je ugotovljeno hibava.

12. Ostale pritožbene navedbe niso pravno relevantne (spravljanje najbližjih oseb v obup, neuspešni pogovori ...). Ker se torej po obrazloženem izkaže, da pritožba ni utemeljena, jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku), saj uradni preizkus sklepa sicer ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.