Jedro

Tožnik je postal invalid III. kategorije invalidnosti s spremenjeno delazmožnostjo, zato mu je tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na podlagi 4. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ob upoštevanju določbe 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Tožena stranka je podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in ta komisija je podala negativno mnenje za odpoved pogodbe o zaposlitve tožniku. Ker pa je mnenje komisije zgolj procesna predpostavka in delodajalec nanj ni vezan, to pomeni, da lahko kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka, glede na spremenjeno dela zmožnost, za tožnika nima ustreznega delovnega mesta, prav tako tudi pri drugih delodajalcih ni našla ustrezne zaposlitve. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala skladno s 4. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1, pravilna,

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pisna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2015 nezakonita in se razveljavi in da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo na isto delovno mesto kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2007 ter mu za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračunati plače, kakor če bi delal, od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varnost, razliko v neto znesku pa mu izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za izpodbijanje tega dela sodbe nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je že Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe. Enako je zatrjeval tudi tožnik v postopku. Tožena stranka je namreč pred potekom odpovednega roka odprla novo linijo za briketiranje in zaradi tega zaposlila dva delavca. Kljub temu, da je priča A.A., ki pa ni usposobljen za presojo zdravstvene ustreznosti zaposlitve tožnika na liniji briketiranja, izpovedal, da po njegovem mnenju to delo zanj ni primerno, tožnik še vedno vztraja pri trditvah, da za opravljanje tega dela ni ovir po odločbi ZPIZ. Sodišče tudi ni navedlo razlogov, zakaj je štelo, da zaposlitev tožnika na tem delovnem mestu ni mogoča. S tem je kršilo 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi dejansko stanje je nepopolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik poleg svojega dela mojstra opravljal tudi druga dela in ta dela bi lahko opravljal tudi še naprej, saj je ta dela opravljal v dopoldanski izmeni. Vse to pa dokazuje, da je pri toženi stranki obstajala možnost zaposlitve na drugem delovnem mestu. Ker je A.A. izpovedal, da lastniki določajo število zaposlenih in da je on kot tehnični direktor odgovoren, da se to število ne preseže, je mogoče zaključiti, da bi se tožnika dalo zaposliti tudi na kakšnem drugem, tudi na nesistemiziranem delovnem mestu. Tako je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku poslovni razlog. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naj toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi bilo zanj ustrezno delovno mesto na liniji briketiranja, ampak le, da bi bilo zanj ustrezno delovno mesto kontrolor. Na naroku za glavno obravnavo dne 21. 1. 2016 je pričo A.A. vprašal, ali so v maju 2015 planirali uvedbo nove linije briketiranje in ali je tožena stranka preučevala možnost, da bi se na to delo zaposlil tožnik. Ker torej tožnik ni trdil, da je delovno mesto posluževalec linije briketiranja zanj ustrezno, se sodišču prve stopnje do ustreznosti tega delovnega mesta ni bilo potrebno opredeliti in zato tudi kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni storilo.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji, saj je ugotovilo: - da je bil tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu mojster, z odločbo ZPIZ z dne 24. 2. 2015 spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z delom le v dopoldanski izmeni, brez dela preko polnega delovnega časa s polnim delovnim časom od 17. 2. 2015 dalje; - da tožena stranka ni imela možnosti, da bi tožnika, glede na priznane zdravstvene omejitve, zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, zato je podala predlog Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, ki je dne 25. 5. 2015 podala mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo), ki se skladno s 3. odstavkom 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12) uporabljajo do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo, in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 16/07 - uradno prečiščeno besedilo in naslednji); - da delodajalec na negativno mnenje komisije ni vezan; - da se tožena stranka ukvarja s proizvodnjo jeklenih abrazivov in proizvodnjo nerjavnih abrazivov jeklenih granulatov, da se v proizvodnji opravljajo težka fizična dela v neugodni mikroklimi, da tožena stranka tožniku, glede na preostalo delovno zmožnost ne more zagotoviti ustreznega dela, saj mora delo potekati neprekinjeno in ne le v dopoldanski izmeni; - da delovno mesto kontrolor v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo prosto, to delovno mesto pa zanj ni ustrezno, ker se zanj zahteva izobrazba kemijske smeri, ki je tožnik nima, zaposlitev tožnika na tem delovnem mestu pa zanj tudi ne bi bila ustrezna, saj gre za zaposlitev za določen čas (nadomeščanje delavke v času njene odsotnosti).

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, zato skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

9. Tožnik je postal invalid III. kategorije invalidnosti s spremenjeno delazmožnostjo, zato mu je tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na podlagi 4. alineje 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/03) ob upoštevanju določbe 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Tožena stranka je podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in ta komisija je podala negativno mnenje za odpoved pogodbe o zaposlitve tožniku. Ker pa je mnenje komisije zgolj procesna predpostavka in delodajalec nanj ni vezan, to pomeni, da lahko kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je preverilo, ali tožena stranka tožniku v skladu z določbo 40. člena ZZRZI utemeljeno ni mogla ponuditi zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu oziroma pri drugem delodajalcu, pri tem pa se je oprlo na izpoved priče A.A., ki je pri toženi stranki tehnični direktor, in na podlagi njegove izpovedi ugotovilo, da tožena stranka, glede na spremenjeno dela zmožnost, za tožnika nima ustreznega delovnega mesta. Opredelilo se je tudi do primernosti delovnega mesta kontrolor, na katerega se je v svoji izpovedi skliceval tožnik in ugotovilo, da to zanj ni primerno. Kot izhaja iz listin v prilogah pod B 7, pa tožena stranka tožniku tudi pri drugih delodajalcih ni našla ustrezne zaposlitve.

11. Kot je že navedeno v točki 6 obrazložitve te sodbe, tožeča stranka v postopku pred sodišče prve stopnje ni nikoli zatrjevala, da za tožnika ni ovir po določbi ZPIZ za opravljanje dela na liniji briketiranja, zato na te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče skladno z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP ne odgovarja.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bil dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog, saj tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik poleg svojega dela mojstra opravljal tudi druga dela, saj iz točke 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je kot mojster poleg vodenja in nadziranja dela v proizvodnji jeklenega granulata, bil odgovoren za skladnost procesov ter proizvodov in izvajanje varstva in zdravja delavcev, opravljal pa je tudi druga dela, kot so bila opredeljena v opisu njegovega delovnega mesta.

13. Iz navedenega izhaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala skladno s 4. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1, pravilna, zato je utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se lahko sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP), tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.