Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je tožnica lastnica dela nepremičnine (stanovanjske stavbe), v kateri ne živi. V zvezi z ugotavljanjem tožničinega solastništva in vrednosti predmetne nepremičnine ter možnosti razpolaganja s to nepremičnino, gre za okoliščino, ki je pomembna oziroma odločilna za izdajo izpodbijanega odločbe. Okoliščine, ki jih navaja tožnica, jasno nakazujejo na to, da zapustitev stanovanjske hiše tožnice skupaj z otroci, ni bilo prostovoljno, temveč posledica nasilnega ravnanja bivšega tožničinega partnerja in očeta njunih dveh otrok, tako da se bo morala tožena stranka do teh okoliščin v ponovnem postopku opredeliti. Gre za namreč za zakonsko pravno praznino, ki takšnih razmer ne predvideva, ki pa jih mora sodišče oziroma tožena stranka tudi zaradi varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri presoji upoštevati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Delovnega sodišča v Celju, številka Bpp 32/2016 z dne 3. 3. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je prosilka (tožnica v tem sporu) dne 17. 2. 2016 vložila za pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji po odvetniku ter za oprostitev stroškov postopka zoper nekdanjega delodajalca zaradi neizplačevanja plač. V obrazložitvi tožena stranka navaja 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v zvezi s prvim odstavkom 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), v zvezi s šestim odstavkom 36. člena tega zakona, po katerem se brezplačna pravna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega 13.862,88 EUR. Ugotovljeno je, da ima prosilka premoženje, ki dosega oziroma presega 13.780 EUR. Del stavbe na parceli številka 1358-1 k.o. ..., katerega dela je lastnica, je njegova vrednost ocenjena na 40.170,92 EUR. Prosilka s 3 otroki na tem naslovu ne prebiva. Pojasnila je, da tu ne biva zaradi nasilnega obnašanja bivšega partnerja in solastnika navedene nepremičnine in sklenjenega notarskega zapisa. Navaja določbo 5. točke prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanja pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), v zvezi s 14. členom ZBPP, po katerem se v premoženje ne upošteva stanovanja hiša ali stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče do vrednosti primernega stanovanja. Iz notarskega zapisa, ki ga je predložila, številka 607/2014-SV z dne 19. 5. 2014 izhaja, da ima stanovanjsko hišo v času do prodaje, v skladu z dogovorom med strankama in v izključni posesti in uporabi A.A. Ker to ni stanovanje oziroma hiša, v kateri živi, pomeni „umik“ prosilke iz stanovanja prostovoljno dejanje, ki se v celoti upošteva kot premoženje pri ugotavljanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. 2. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določbo postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Izrecno izjavlja, da tega prebivališča v stanovanjski hiši skupaj z otroci ni zapustila prostovoljno, kot je to v odločbi navedeno, ampak ker je bila to prisiljena storiti zaradi fizičnega kot tudi psihičnega nasilja bivšega partnerja, vse z namenom, da bi zavarovala svoje življenje in življenje otrok. Notarski zapis sklenjen z dne 19. 5. 2014 je bil sklenjen natanko mesec dni po tistem, torej po 19. 4. 2014, ko je skupaj z otroci zapustila prebivališče na tem naslovu. Kot izhaja iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe (priloga), kot tudi iz odredbe Policijske postaje Šentjur (priloga, ki vsebuje prepoved približevanja od 19. 4. 2014 do 21. 4. 2014) ter iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju (priloga, iz katerega izhaja, da je sodišče potrdilo in podaljšalo odredbo o prepovedi približevanju do 29. 4. 2014), je tožnica skupno bivališče zapustila v sili, prisiljena v to zaradi reševanja lastnega življenja in življenja otrok. Ker je tožena stranka vsebinsko presojala podano vlogo, bi lahko pridobila vse priložene dokaze, iz katerih bi razbrala, da ji nekdanji delodajalec, ki je tudi izvajal nasilje nad njo, ni izplačeval plač, temveč je plačeval samo prispevke. Ker izpolnjuje tako subjektivne kot objektivne pogoje tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se ji brezplačna pravna pomoč dodeli oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je tožena stranka premoženje tožnice ugotavljala na podlagi 13. in 14. člena ZBPP. Slednji določa, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženje prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo relevantne določbe ZSVarPre.

5. Po prvem odstavku 27. člena ZSVarPre se, ne glede na določbe tega poglavja, denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Zakon o uveljavljanja javnih financ v petem odstavku 152. člena določa, da se ne glede na prvi odstavek 27. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona (31. 5. 2012) do 31. 12. 2014 denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega vrednost 13.780 EUR.

6. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je tožnica lastnica dela nepremičnine (stanovanjske stavbe), v kateri ne živi. Vrednost njenega deleža je ocenjen na 40.170,92 EUR. Na podlagi take ocene vrednost te predmetne nepremičnine, je tožena stranka ob upoštevanju tožničinega solastniškega deleža in prostovoljnega „umika“ iz stanovanjske hiše ugotovila, da tožnica, v skladu z določbo 27. člena ZSVarPre, v zvezi s 14. členom ZBPP, ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 7. V zvezi z ugotavljanjem tožničinega solastništva in vrednosti predmetne nepremičnine ter možnosti razpolaganja s to nepremičnino, gre za okoliščino, ki je pomembna oziroma odločilna za izdajo izpodbijanega odločbe. V zvezi s to okoliščino je tožena stranka tožnico pozvala, da predloži notarski zapis o ureditvi premoženjskih odnosov med zakoncema, kar je tožnica tudi storila. Tožena stranka pa ni pri presoji upoštevala izjave tožnice, ki jo je priložila prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri navaja, da je bila skupaj z otroci prisiljena zaradi nasilnega obnašanja bivšega partnerja, ki je dobil celo prepoved približevanja (opr. št. I Kpd 16865/2014) in posledično sklenjenega notarskega zapisa, zapustiti skupni dom in si poiskati novo začasno prebivališče, za katerega plačuje najemnino. Vsled tega in šoloobveznih otrok je njihovo premoženjsko in s tem socialno stanje zelo slabo. Tožena stranka je, kot je že prej navedeno od tožnice pridobila samo notarski zapis, ni pa tudi razjasnila okoliščin, ki so bile pomembne za zapustitev te stanovanjske hiše, ter jih dokazno presodila. Ker tožnica k nadaljnji razjasnitvi teh okoliščin ni bila pozvana, je šele v tožbi priložila zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predlog za pregon z dne 19. 4. 2014, odredbo Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave Celje z dne 19. 4. 2014, iz katere izhaja prepoved približevanja bivšega zakonskega partnerja tožnici in otrokom, iz katerega izhaja nasilno vedenje njenega zakonskega partnerja. Kot je razvidno iz sosledja dogodkov, sta navedeni notarski zapis tožnica in njen bivši zakonski partner sklenila 19. 5. 2014, to je en mesec kasneje od tega nasilnega dejanja zaradi katerega je bila izrečena prepoved približevanja. Vse te okoliščine jasno nakazujejo na to, da zapustitev stanovanjske hiše tožnice skupaj z otroci, ni bilo prostovoljno, temveč posledica nasilnega ravnanja bivšega tožničinega partnerja in očeta njunih dveh otrok, tako da se bo morala tožena stranka do teh okoliščin v ponovnem postopku opredeliti. Gre za namreč za zakonsko pravno praznino, ki takšnih razmer ne predvideva, ki pa jih mora sodišče oziroma tožena stranka tudi zaradi varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin (35. in 53. člen Ustave) pri presoji upoštevati.

8. Iz razlogov, ker dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, posledično pa ni pravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

9. Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v priglašeni višini. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Plačana sodna taksa bo vrnjena po uradni dolžnosti.