Jedro

Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno socialno - ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 11. 3. 2024 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142- 154/2024/5 (1222-15) z dne 28. 2. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena (1. točka izreka). Nadalje mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod iz območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Poleg tega je bila tožniku za obdobje enega leta določena prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V tožbi navaja, da toži iz razloga, ker meni, da je tožena stranka v predhodnem postopku nepravilno zaključila, da so dejstva, ki jih je navedel, nepomembna. Maroka ni zapustil po lastni volji, ampak ker je bil v to prisiljen, saj se tam ni mogel dostojno preživljati z delom, ki ga je uspel pridobiti. Njegova družina je zelo revna, mama je umrla. Šolanje je opustil po prvem razredu. Ko je bil star 10 let je začel delati kot pastir. Nato je delal v kmetijstvu, s čimer je zaslužil le za hrano in pijačo. Delal je na tržnici, v gradbeništvu, pri nakladanju in razkladanju, delodajalci so ga izkoriščali in mu za opravljeno delo niso plačevali. Imel je tudi zdravstvene težave, in sicer si je zlomil roko in imel težave s sinusi. Ker ni imel denarja, si ni mogel plačati zdravljenja. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi padel v depresijo in obup. Tožnik zato sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo zavrne. Navedla je, da je v postopku ugotovila, da so bili razlogi, iz katerih je tožnik zapustil Maroko, izključno ekonomske in osebne narave. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak so do zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini oziroma bi ob vrnitvi utrpele resno škodo. Tožnik je v postopku jasno izpovedal, da v izvorni državi ni imel nobenih težav oz. da se mu tam ni zgodilo nič konkretnega. Maroko je zapustil zaradi brezposelnosti oz. slabe finančne situacije oz. družinskih težav. Razlogi, ki jih je tožnik v postopku navedel, ne dajejo podlage za mednarodno zaščito.

4. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo vse listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

5. Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Zato sodišče sledi njeni utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

6. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi svojo odločitev obrazložila z ugotovitvijo, da je tožnik svojo prošnjo utemeljeval z ekonomskimi težavami (brezposelnost, slabo plačano delo) in osebnimi težavami (zdravstvene težave: zlom roke in težave s sinusi, trpljenje), zaradi katerih pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev katerekoli od oblik mednarodne zaščite. Nobene od podanih izjav in drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Iz tožnikovih izjav tudi ne izhaja, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik tudi ni trdil, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ali da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Tožnik je v Maroku delal kot pastir, v kmetijstvu, na tržnici, v gradbeništvu, pri nakladanju in razkladanju tovornih vozil, a po svoji subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega je navedel, da se mu v Maroku ni nič konkretnega zgodilo, z države ga je gnala želja po boljšem življenju. Po oceni tožene stranke ni mogoče skleniti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih oz. osebnih stisk posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi določenimi v Ženevski konvenciji. Ker je po oceni tožene stranke tožnik v postopku navajal le dejstva, ki so v skladu z določbami ZMZ-1 nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločitev o določitvi 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod je tožena stranka oprla na deseti odstavek 49. člena ZMZ-1, odločitev o odstranitvi in enoletni prepovedi vstopa v primeru neprostovoljnega odhoda pa na trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1 v zvezi s 67. členom ZTuj-2. 7. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

8. V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da je 9. 1. 2024 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 19. 2. 2024 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, je bilo, da je izvorno državo zapustil zato, ker z deli, ki jih je opravljal, ni zaslužil dovolj za dostojno življenje.

9. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna.

10. Mednarodna zaščita po ZMZ-1 pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (2. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem1 iz razloga2 pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče, uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

11. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

12. Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu ZMZ-1, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu ZMZ-1, so: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik v postopku ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala njegov strah pred preganjanjem iz razlogov navedenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, niti dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala resno škodo v smislu tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 28. členom ZMZ-1. Tožnik ne v prošnji ne na osebnem razgovoru ni trdil, da se v Maroko ne more vrniti zaradi strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, niti da se v Maroko ne more vrniti zato, ker bi bil tam soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v eni izmed oblik, ki je predvidena v 28. členu ZMZ-1. Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno socialno - ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji.

14. Ob tem sodišče poudarja, da tožnikovih navedb o tem, da se zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in slabega zaslužka v Maroku ne da dostojno živeti, tudi smiselno ni mogoče obravnavati kot resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat zavzelo stališče, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživetja v njegovi izvorni državi.3 Gre za vprašanje potreb po humanitarni pomoči, ne pa za razloge, ki utemeljujejo potrebo po mednarodni zaščiti.4 Manjši obseg ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami posameznikov v zaprošeni državi, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.5 Za priznanje mednarodne zaščite tudi ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tovrstno tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.6 Navedeno je v skladu z določbo 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja in resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tožnik v tej zadevi takih dejavnikov ni zatrjeval, kar pomeni, da razlogi, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, ne sodijo na področje mednarodne zaščite.

15. Drugače povedano, tudi če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ne more dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih ekonomskih in socialnih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.7

16. Upoštevaje vse zgoraj navedeno je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik s podanimi izjavami, tj. z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja (in s tem povezane nezmožnosti dostojnega življenja v Maroku) navajal dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pravno pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.8 Glede na to je tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. Odločitvi tožene stranke sprejete v drugi, tretji in četrti točki izreka izpodbijane odločbe tožnik v tožbi ni v ničemer obrazloženo nasprotoval, zato sodišče njene pravilnosti ni posebej presojalo.

17. Ker je sodišče iz zgoraj predstavljenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke v tej zadevi zakonita in pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Lastnosti dejanj preganjanja opredeljuje 26. člen ZMZ-1. 2 Razloge preganjanja podrobneje opredeljuje 27. člen ZMZ-1. 3 Prim. odločbe VSRS I Up 60/2023, I Up 204/2023. 4 Prim. sodbo VSRS I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016. 5 Prim. sklep VSRS I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, sodbo VSRS I Up 260/2023 z dne 10. 11. 2023. 6 Prav tam. 7 Prim. odločbe VSRS I Up 233/2023, I Up 223/2023, I Up 206/2023, I Up 178/2023, I Up 163/2023, I Up 115/2023, I Up 67/2023 ... 8 Prim. odločbe VSRS I Up 206/2023, I Up 187/2023, I Up 178/2023, I Up 164/2023, I Up 49/2023, I Up 29/2023, I Up 205/2022, I Up 13/2015.