Jedro

Z izgubo pravice do roka, določenega za izpolnitev dolžnikove obveznosti, iz 1006. člena ZOR je mišljena pravica zahtevati predčasno izpolnitev iz 317. člena ZOR.

Pravilo iz 1012. člena ZOR ureja položaj, ko izpolnitev upnikove terjatve poleg poroštva varuje še druga pravica oziroma zavarovanje. Glede na vsebino te določbe je sankcionirano le neskrbno ravnanje upnika v zvezi z že nastalo pravico oziroma obstoječim zavarovanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 I 2004/09515 z dne 20.10.2004 v celoti razveljavi in se pravdni postopek nadaljuje kot po tožbi (I. točka izreka); zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.826,62 EUR od 1.1.2002 dalje in za plačilo 333,83 EUR je v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka); toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) je naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 25.826,62 EUR in obračunane zakonske zamudne obresti v znesku 37.551,34 EUR (III. točka izreka); kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (IV. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 7.986,04 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep (1) sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14 in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le pavšalno in tako nezadostno se je opredelilo do toženčevih navedb, da so podani pogoji za uporabo 1011. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki poroka oprošča obveznosti zaradi upnikovega zavlačevanja. Pojasnilo je le, da listine tožnice izkazujejo njeno aktivnost glede izterjave dolga, pri tem pa listin ni konkretiziralo in vsebinsko ter časovno ocenilo. Iz listinskih dokazov izhaja, da je toženec je že z dopisom z dne 14.4.1995 (B28) obvestil tožnico o okoliščinah na strani glavnih dolžnikov in jo pozval, naj zavaruje svojo terjatev s tožbo, ter ji posredoval podatke o premoženju glavnih dolžnikov, vendar je tožnica vložila izvršbo zoper glavnega dolžnika šele po dveh letih od prejema tega obvestila (in šest let po tem, ko sta posojilojemalca prenehala z rednim plačevanjem obrokov). Ker tožnica ni odreagirala v zakonsko določenem roku, je v skladu z 1011. členom ZOR prost svoje obveznosti. Tožnica ni zanikala, da glavni dolžnik ni bil posebej obveščen o predčasni zapadlosti celotnega dolga v skladu s 12. členom posojilne pogodbe. Potrdila je, da o tem ni bil obveščen niti toženec kot porok. Na toženca naslovljeni dopisi niso obvestilo o predčasni zapadlosti dolga, temveč so zgolj obvestilo o neplačanih anuitetah in opozorilo, da bo tožnica v primeru neplačila uveljavila administrativno prepoved na plačo toženca. Sodišče prve stopnje je to povzelo in pojasnilo, da je bil toženec o tem seznanjen, ko je bila vložena izvršba zoper njega samega (v letu 2004), kar je sedem let po vložitvi predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika, o čemer toženec prav tako ni bil obveščen. Stališče sodišča prve stopnje, da za veljavno uveljavitev predčasne zapadlosti ni potrebno posebno obvestilo niti glavnemu dolžniku niti poroku, temveč se kot tako šteje izvršilni predlog, je v nasprotju s sodno prakso, oziroma se sodišče prve stopnje do navedenega vprašanja ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je nekritično sprejelo navedbe tožnice glede nemožnosti izvršbe na nepremičnini v solasti glavnega dolžnika, čeprav gre za materialnopravno vprašanje, do katerega bi se moralo opredeliti. Iz tožničinih navedb in zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da je bila pri nepremičnini, ki je bila vse do leta 2003 v solasti glavnega dolžnika, vpisana prepoved odtujitve in obremenitve le pri deležu drugega solastnika. Poleg tega vknjižena prepoved odtujitve in odsvojitve ni ovira za uvedbo izvršilnega postopka, saj velja le za pravnoposlovna razpolaganja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica opustila izpodbijanje pravnih dejanj glavnega dolžnika in da ni skušala doseči kakšnega zavarovanja, predlog za nepremičninsko izvršbo pa je vložila šele leta 2005. V primeru dejanske in pravilno usmerjene aktivnosti bi bila tožnica glede na vrednost nepremičnine poplačana v celoti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo toženčevih navedb, da je bila tožnica neskrbna, saj bi morala svojo terjatev zavarovati z zastavo nepremičnine, za katero je dala posojilo in ne zgolj s poroštvom. Gre za ustaljeno poslovno ravnanje bank, ki sicer ni zakonsko zapovedano, vendar ga zahteva skrbnost dobrega gospodarja. Njeno ravnanje je bilo nemoralno, nepošteno in škodljivo v odnosu do toženca kot šibkejše stranke. Prav tako se ni opredelilo do toženčevih navedb, da je poroštvena izjava nična oziroma do nejasnosti v zvezi s poroštvenimi izjavami. Ni ocenilo nasprotja med izpovedmi prič in navedbami toženca z zatrjevanjem tožnice. Priče toženca so potrdile, da naj bi poroka podala poroštveno izjavo za premostitveni kredit za B.I.. Poroštvena izjava, ki jo je podpisala druga porokinja, kot posojilojemalca navaja B.I., kar je vpisano na roko, kasneje pa je bil s pisalnim strojem vpisan še R.I.. Sodišče prve stopnje ni ocenilo, komu dejansko je toženec šel za poroka in za katero posojilo. Zadovoljilo se je z zaključkom, da je glede na izvedensko mnenje toženec podpisal posojilno pogodbo. Zmotno je štelo, da je predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja prekludiran. Toženec je ob zaslišanju opozoril tudi na spornost naknadnih vpisov v sami poroštveni izjavi, zato njegov predlog ni prepozen. Višina tožbenega zahtevka ni obrazložena. Sodišče prve stopnje ne konkretizira medsebojne skladnosti listinskih dokazov tožnice v zvezi z višino vtoževane terjatve. Ne opredeli se do ugovora toženca, da se pravilnosti izračunov in obračunov obresti ne da preizkusiti, saj ni razvidno v kateri valuti so narejeni, po katerem tečaju se je izvedla pretvorba, katero obrestno mero je tožnica uporabila in kako so se zapirala posamezna delna plačila. Iz listinskih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo, je tudi razvidno, da so bila delna plačila s strani M.R. že v letu 1994, tožnica pa zatrjuje in pri izračunih upošteva, da so bila delna plačila šele od 7.7.1997, zato je glede odločilnih dejstev podano tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Podana je tudi kršitev 2. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje v IV. točki izreka delno zavrnilo tožbeni zahtevek, čeprav je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 22.12.2010 postavila utesnjeni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se do vprašanja zapadlosti celotnega dolga v razmerju do toženca kot poroka ni opredelilo. Sledilo je navedbi tožnice, da je celotna obveznost zapadla z dnem vložitve izvršilnega predloga zoper glavnega dolžnika in ni upoštevalo, da toženec o tem ni bil obveščen, da ni bil seznanjen s potekom pravde in da od tožnice ni prejel odpoklica posojila in obvestila o predčasni zapadlosti celotne obveznosti. Zaključilo je, da je bil o tem obveščen vsaj z dnem prejema izvršilnega predloga zoper njega samega, kar je bilo leta 2004 in ne 1997. Upoštevati bi moralo 1006. člen ZOR, saj ni bilo drugačnega dogovora, ki bi izključeval njegovo uporabo. Tožbeni zahtevek ni utemeljen v ugotovljeni višini, saj so izračuni in obračuni višine terjatve ter teka obresti izdelani ob upoštevanju zapadlosti celotnega dolga že z dnem 19.11.1997, ko je bila vložena izvršba zoper glavnega dolžnika. Stališče sodišča prve stopnje, da je tako tudi toženec kot porok v zamudi že vse od leta 1997, je zmotno. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določb 63., 1001., 1006., 1011., 1012. člena ZOR in temeljnih določb glede vestnosti, poštenja in morale ter zahteve po nepovzročanju škode drugemu, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Odločitve o stroških se ne da preizkusiti. Ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje uporabilo določbe Odvetniške tarife ali Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ter ali je upoštevalo, da je odvetnik vstopil kot pooblaščenec tožnice šele med postopkom, zato tožnica ni upravičena do odvetniških stroškov in nagrade. Odločitve o priznanem DDV ni mogoče preizkusiti. Enako velja glede podlage in višine posameznih pravdnih stroškov. Glede na navedeno so bile tožencu kršene ustavne pravice, saj je ob nekritičnem in protispisnemu povzemanju navedb tožnice podan dvom v nepristranskost, poštenost, nearbitrarnost in kontradiktornost sojenja.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se jo da preizkusiti, ne vsebuje nasprotujočih si ugotovitev o pravno odločilnih dejstvih niti nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Na tem mestu velja pojasniti, da neopredelitev do posameznih pravno relevantnih navedb pravdne stranke (če je podana), ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno šteje pritožba, temveč kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljen ni niti pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi. Iz navedb, s katerimi pritožba utemeljuje očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa izhaja, da toženka z navedenimi pritožbenimi očitki v resnici graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in na njeni podlagi ugotovljeno dejansko stanje.

6. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do toženčevih navedb o ničnosti poroštvene izjave. Razloge sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim ugovorom toženca vsebujejo 22., 23., 24., 25., zlasti strnjeno pa tudi 26. in 27. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se na razloge sodišča prve stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, saj so pravilni in obširni, temeljijo pa na dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče spričo popolnosti in celovitosti ter vsebinske prepričljivosti dokazne ocene, nima nobenega pomisleka. S pritožbenimi navedbami glede načina izpolnjevanja poroštvene izjave, ki jo je podpisala druga porokinja (M.R.), pritožba ne vzbuja dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s poroštveno izjavo, ki jo je podpisal toženec. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja zaradi razjasnitve vprašanja naknadnih vpisov v poroštveni izjavi ni bil prepozen, zato ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se toženec v pritožbi ne more več sklicevati na navedeno procesno kršitev (286.b člena ZPP). Razloge za zavrnitev toženčevega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pojasnilo že na naroku za glavno obravnavo z dne 23.9.2013, toženec pa jim tedaj ni nasprotoval in v zvezi s tem ni uveljavljal procesne kršitve. V skladu s 286.b členom ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni navedla. Ker v obravnavanem primeru ne obstajajo opravičljivi razlogi (ne navaja jih niti pritožba), jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi prič in toženca, iz katerih izhaja, da naj bi poroka podala poroštveno izjavo zgolj za premostitveni kredit za B.I.. Sodišče prve stopnje je navedeno upoštevalo, vendar je, glede na to, da je toženec podpisal poroštveno izjavo in posojilno pogodbo (te dejanske ugotovitve pritožba konkretizirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa glede njene pravilnosti nima nobenega pomisleka, saj temelji na izvedenskem mnenju v povezavi s prepričljivo izpovedjo priče M.H.), iz katerih izhaja drugače, pravilno zaključilo, da je s svojim podpisom izrazil strinjanje in soglasje k temu, kar je napisano. Če ni preveril kaj podpisuje, ni ravnal s potrebno skrbnostjo, zato se ne more sklicevati na to, da ni prišlo do soglasja volj (ker podpisano ni odražalo njegove prave in resnične volje) po 63. členu ZOR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je toženec kot porok in plačnik jamčil za vračilo posojila, ki ga je pri pravnem predniku tožnice najel I.R. v znesku 370.000,00 dinarjev po 14% letni obrestni meri, ki se spreminja, z dobo vračanja 30 let za nakup stanovanjske enote po posojilni pogodbi 436223/85 z dne 21.6.1990. 7. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih ugovorov, da celotni dolg v razmerju do poroka še ni zapadel, češ da izguba dolžnikove pravice do roka ne more iti v škodo poroku (1006. člen ZOR). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe posredno izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo takšen ugovor toženca za neutemeljen. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je pravilno. Toženec je sprejel poroštvo za posojilojemalca I.R. po posojilni pogodbi 436223/85 z dne 21.6.1990, zavezal se je kot porok in plačnik. Ta posojilna pogodba, katere podpisnik je bil tudi toženec kot porok, pa vsebuje tudi 12. člen, po katerem ima banka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec neredno odplačuje posojilo, do česar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo tudi v obravnavanem primeru. Ker se je toženec zavezal kot porok in plačnik, odgovarja tožnici za navedeno pogodbeno obveznost glavnega dolžnika. Dospelost toženčeve obveznosti je odvisna od dospelosti obveznosti glavnega dolžnika. Navedb, da 12. člen zanj ne velja, toženec ni konkretiziral drugače kot s sklicevanjem na 1006. člen ZOR, zato velja pojasniti, da je z izgubo pravice do roka, določenega za izpolnitev dolžnikove obveznosti, iz 1006. člena ZOR mišljena pravica zahtevati predčasno izpolnitev iz 317. člena ZOR.

8. Kot sankcija za kršitev notifikacijske dolžnosti iz 1010. člena ZOR je določena le odškodninska obveznost upnika. Na sam nastanek terjatve ne vpliva. Toženec je bil zavezan k plačilu kot solidarni porok. Sicer se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil toženec že vsaj dve leti pred saldiranjem kredita, ki ga je tožnica izvedla dne 30.6.1997, obveščen o neporavnavanju obveznosti s stranki kreditojemalcev in da je bil o stanju višine dolga na dan 31.3.1997 obveščen z obvestilom z dne 21.4.1997, zato se ne more sklicevati na to, da ni bil obveščen o stanju neplačanih zapadlih obveznosti.

9. V zvezi pritožbenimi navedbami, da toženec kot porok ni bil obveščen o predčasni zapadlosti celotnega dolga, ki jo je določal 12. člen posojilne pogodbe, velja pojasniti, da navedeno nima vpliva na zapadlost toženčeve obveznosti in na tek zamudnih obresti. Toženec odgovarja ne glede na to, ali je prejel obvestilo. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. V skladu s sodno prakso ima vložitev tožbe zoper glavnega dolžnika pomen zahteve za izpolnitev obveznosti, od tedaj dalje sme upnik zahtevati izpolnitev obveznosti tudi od poroka (2). Porok praviloma jamči za celotno obveznost glavnega dolžnika. Pri tem gre za jamčevanje za tujo obveznost. V skladu z drugim odstavkom 1002. člena ZOR namreč porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo (drugi odstavek 1002. člena ZOR), če njegova obveznost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje. Na podlagi četrtega odstavka 1002. člena ZOR odgovarja porok tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega. Obveznost poroka je torej mogoče s pogodbo omejiti, česar pa toženec ne zatrjuje. Če takšnega pogodbenega dogovora ni, odgovarja porok za izpolnitev celotne obveznosti in pod enakimi pogoji. V konkretnem primeru toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal, da tožnica ni obvestila glavnega dolžnika o predčasni zapadlosti celotnega dolga in da od glavnega dolžnika ni zahtevala izpolnitve obveznosti. Tovrstne pritožbene navedbe so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zamudne obresti tečejo od dne, ko je prišel v zamudo glavni dolžnik. Obveznost toženca je namreč, da plača tudi zamudne obresti zaradi neizpolnitve obveznosti glavnega dolžnika. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da toženec dolguje zamudne obresti šele od takrat, ko je bila zoper njega vložen predlog za izvršbo (v letu 2004).

10. Iz 1012. člena ZOR izhaja, da je v primeru, če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka, porok prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. Navedeno velja tako v primeru, ko je pravica nastala pred sklenitvijo poroštvene pogodbe, kot tudi v primeru, ko je nastala potem. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v obravnavanem primeru posojilo zavarovala (le) s solidarnim poroštvom. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku in razlogom sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker posojila ni zavarovala s hipoteko. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tovrstnih toženčevih navedb, tako očitno niso utemeljene. Če je tožnica vložila predlog za nepremičninsko izvršbo šele 2005, ko nepremičnina ni bila več v lasti glavnega dolžnika, če je opustila izpodbijanje njegovih pravnih dejanj in če ni poskušala doseči kakšnega zavarovanja (vse navedeno izpostavlja pritožba), toženec na podlagi navedene določbe ZOR ne more biti prost svoje odgovornosti, saj ta določba ne sankcionira takšnega ravnanja, kot ga opisuje toženec v pritožbi. Pravilo ureja položaj, ko izpolnitev upnikove terjatve poleg poroštva varuje še druga pravica oziroma zavarovanje (3). Glede na vsebino te določbe je sankcionirano le neskrbno ravnanje upnika v zvezi z že nastalo pravico oziroma obstoječim zavarovanjem. Poleg tega je za presojo posledic ravnanja tožnice, ki po mnenju toženca utemeljuje oprostitev oziroma zmanjšanje njegove odgovornosti, bistveno, da v obravnavanem primeru obveznost toženca kot poroka ni subsidiarna, temveč je solidarna. To pa pomeni, da bi tožnica smela uveljavljati plačilo spornega zneska tudi samo od toženca. Ker je že leta 1997 vložila predlog za izvršbo zoper glavnega dolžnika in tako poskušala priti do poplačila iz njegovega premoženja, četudi neuspešno, je s tem ravnala v korist toženca.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica dovolj časovno usklajeno in skrbno poskušala izterjati dolg od obeh glavnih dolžnikov. Dejanske ugotovitve, ki po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo ta sklep, so preverljive, saj iz razlogov sodbe dovolj jasno izhaja, kateri listinski dokazi predstavljajo njihovo dokazno podlago.

12. V skladu s 1011. členom ZOR je porok prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega dolžnika. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje res ne izhaja, da bi med obvestilom toženca z dne 14.4.1995 in vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi overjenega izpiska iz poslovnih knjig zoper glavnega dolžnika I.R. dne 19.11.1997 tožnica terjala izpolnitev obveznosti od navedenega glavnega dolžnika. Ne glede na navedeno pa se toženec ne more sklicevati, da je v skladu s prvim odstavkom 1011. člena ZOR prost odgovornosti. Glede na njegovo vsebino, kot ta izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, navedeno obvestilo z dne 14.4.1995 nima narave zahteve poroka iz 1011. člena ZOR, kot to zmotno meni pritožba. Tudi če bi toženec podal takšno zahtevo, bi se na njeni podlagi v primeru nepravočasnega ukrepanja upnika, lahko oprostil le odgovornosti za že zapadle obveznosti, ne pa tudi za tiste, ki takrat še niso zapadle. V obravnavanem primeru je tožnica šele v letu 1997 uveljavila pogodbeno predvideno pravico do pravico do vračila celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom.

13. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 1001. člena ZOR, ki določa, da se sme poroštvo za bodočo obveznost preklicati, preden obveznost nastane, če ni določen rok, v katerem naj bi nastala. V obvestilu banki z dne 14.4.1995, na katerega je toženec opiral svoje trditve, da je poroštvo za bodočo obveznost preklical, namreč toženec ni zavrnil svoje poroštvene obveznosti po kreditni pogodbi, kot to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija.

14. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo višine tožbenega zahtevka. V zvezi z višino tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje navedlo zadostne razloge v 29. in 32. točki obrazložitve. S slednjimi je ustrezno odgovorjeno na vse ugovore toženca glede nezmožnosti preizkusa višine vtoževanega dolga ter njegove nepravilnosti, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je konkretno navedlo listinske dokaze tožnice (izračuni zamudnih obresti na A17, celovit pregled odprtih terjatev in plačilna A22, tabela izračunanega dolga na A13 in kartica prometa na A29), na podlagi katerih je zaključilo, da so medsebojno skladni in da omogočajo celovit preizkus izračuna dolga, ki ga tožnica vtožuje v obravnavanem primeru, ni pa bilo dolžno posebej pojasnjevati posameznih postavk teh izračunov zaradi relativno pavšalnih ugovorov toženca v tej smeri. O odločilnih dejstvih, to je o višini dolga in upoštevanju delnih plačil, tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listinskih dokazov tožnice in med samimi listinskimi dokazi tožnice. V nasprotju s pritožbenimi navedbami iz listinskih dokazov tožnice izhaja, da je tožnica pri izračunu dolga upoštevala tudi delna plačila, ki so bila izvedena s strani M.R že v letu 1994. 15. Sodišče prve stopnje je štelo, da v pripravljalni vlogi z dne 22.12.2010 tožnica ni izrecno umaknila tožbe za razliko do prvotno vtoževanega zneska 105.965,15 EUR (od izrecno umaknjenega in od dosojenega zneska v skupnem znesku 63.377,96 EUR), zato je v IV. točki izreka višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Če se šteje, da postavitev utesnjenega tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo, predstavlja delni umik tožbe, za kar se zavzema pritožba, velja pojasniti, da v obravnavanem primeru toženec nima pravnega interesa za zatrjevanje kršitve 2. člena ZPP. Odločitev iz IV. točke izreka, da se višji tožbeni zahtevek od dosojenega zavrne, je tožencu celo v korist, kar v pritožbi priznava tudi sam.

15. Stroškovna odločitev ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodni praksi in pravni teoriji je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že v stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno naveden pristop je izbralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru in odmero na pregleden način opravilo na stroškovniku tožnice. Iz slednjega je razvidna podlaga in višina priznanih stroškov ter DDV. Iz navedenega stroškovnika je jasno razvidno tudi, da je stroške tožnice sodišče prve stopnje odmerilo ob upoštevanju Odvetniške tarife, pri čemer je upoštevalo tudi, da je odvetnik kot pooblaščenec zastopal tožnico šele od 13.1.2012 dalje. Stališče pritožbe, da tožnica ni upravičena do odvetniških stroškov in nagrade, ker jo je pooblaščenec začel zastopati med postopkom, nima pravne podlage.

16. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Toženec v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje tudi zoper sklepa, vsebovana v I. in II. točki izreka, vendar v nadaljevanju ne navaja nobenih vsebinskih razlogov, zato je pritožbeno sodišče štelo, da se toženec pritožuje le zoper sodbo

(2) Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 61/2010 z dne 14.6.2012. (3) Primerjaj VS RS sodba II Ips 183/2012 z dne 15.4.2013

(4) Janez Vlaj, stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9