Jedro

Vsebine dogovora „bom plačal, ko dobim plačano“ ni mogoče razumeti v smislu „bom plačal, če dobim plačano.“, t.j. kot dogovor, v katerem je izvajalec prenesel vse rizike neplačila iz svojega pogodbenega razmerja z investitorjem na podizvajalce. Izjema bi bila mogoča le v primerih, če bi podizvajalci izrecno privolili v takšen prenos rizika, oz. če bi se nedvoumno dogovorili za skupni prevzem rizika v razmerju do investitorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 239,39 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. 3 Ig 2005/00925 z dne 06. 01. 2006 v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 984,26 EUR.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožeča stranka stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev, da ugodi tožbenemu zahtevku, oprlo na ugotovitve: da je bila med strankama sklenjena ustna podjemna pogodba, na podlagi katere se je tožeča stranka kot podizvajalec tožene stranke zavezala opraviti keramičarska dela; da je tožeča stranka dela opravila brez napak; da je tožeča stranka ponudila nižjo ceno 1.600 SIT/ m2 le pod pogojem plačila 100% avansa, ki ga tožena stranka ni plačala in da je zato dolžna plačati opravljena dela po običajni tržni ceni 2.200,00 SIT/ m2. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja izvedlo vse potrebne dokaze, ki jih je tudi prepričljivo in zadovoljivo ocenilo. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in med seboj skladni. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno oceno izpovedbe zaslišane priče I. S., ki naj bi potrdil, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da se bodo plačila izvajala sproti, ko bo tožena stranka od investitorja prejela plačilo. Navedena priča, ki je bil tudi podizvajalec tožene stranke, o vsebini dogovora med pravdnima strankama ni vedela ničesar, pač pa je izpovedovala le o vsebini svojega razmerja s toženo stranko. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je za presojo vsebine dogovora med pravdnima strankama povsem irelevantno, kakšen dogovor je imel toženec z I. S. Sicer pa pritožbeno sodišče še opozarja, da uveljavljena sodna praksa dogovoru „bom plačal, ko bom dobil plačano“ na način, kot ga razume tožena stranka, ne nudi pravnega varstva. Celo izrecno pogodbeno določilo, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, se šteje kot določitev zapadlosti terjatve, z njim se določa rok plačila, ki je vezan na izpolnitev odložnega pogoja. Vendar pa neizpolnitev tako določenega pogoja (neplačilo investitorja) ne more pomeniti, da naročnik svojega dela obveznosti sploh ni dolžan izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen, zaradi česar upnik-izvajalec pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 80/2007).

Vsebine dogovora „bom plačal, ko dobim plačano“ zato ni mogoče razumeti v smislu „bom plačal, če dobim plačano“, t.j. kot dogovor, v katerem je izvajalec prenesel vse rizike neplačila iz svojega pogodbenega razmerja z investitorjem na podizvajalce. Izjema bi bila mogoča le v primerih, če bi podizvajalci izrecno privolili v takšen prenos rizika, oz. če bi se nedvoumno dogovorili za skupni prevzem rizika v razmerju do investitorja. Takšne privolitve tožeče stranke v skupen rizik pa dokazni postopek ni pokazal. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ceno v višini 2.200,00 SIT na m2, po kateri je tožeča stranka obračunala izvedena keramičarska dela, ugotovilo kot nesporno. Navedena cena je bila sporna, sodišče prve stopnje pa jo je sprejelo kot pravilno po oceni izvedenih dokazov, pri čemer je sledilo zlasti izpovedbi tožnika, da je bila nižja cena 1.600,00 SIT na m2 dogovorjena le pod pogojem, da prejme 100% avans, kar je očitno štelo za logično in smiselno argumentacijo. Temu se pridružuje tudi višje sodišče, saj pritožba ne pojasni, zakaj se ji zdi ponudba nižje cene za 100% avans tako skrajno nenavadna. Žal živimo in delujemo v času, ki ga zaznamuje razširjena finančna nedisciplina, v katerem je že pravočasno plačilo zapadle obveznosti redkost. Uveljavljen in široko sprejet običaj v poslovni in tudi potrošniški praksi je, da se vnaprejšnje plačilo nagrajuje s popusti, rabati, bonusi ipd., kar je tudi razumljivo, saj izvajalcu zagotavlja brezplačna sredstva za financiranje lastne bodoče izpolnitve, ki bi si jih sicer moral sposoditi na trgu. Da avans tudi v gradbenih poslih ne predstavlja nikakršne nenavadnosti, je razvidno iz pogodbe, ki jo je tožena stranka sklenila z naročnikom, v kateri je bil dogovorjen 90% avans plačila celotne pogodbene vrednosti del. Trditvam tožeče stranke, da cena 2.200,00 SIT na m2 predstavlja tržno ceno, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala, zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov izvajati dokaze v navedeni smeri. Končno pa pritožba prezre, da dokazni postopek ni potrdil njene (nasprotne) trditve, da je bila cena v višini 1.600,00 SIT na m2 določena v soglasju z investitorjem S. d.o.o., saj je v postopku zaslišani predstavnik investitorja slednje izrecno zanikal. Zato ni nikakršnih razlogov za začudenje tožene stranke nad tem, da je sodišče prve stopnje izpovedbo tožeče stranke o dogovorjeni ceni ocenilo kot prepričljivejšo od nasprotnih trditev tožene stranke.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je odmerilo v višini sestave odgovora po Odvetniški tarifi in plačane takse za odgovor.