Jedro

Čas izstavitve računa je lahko pomemben le za davčno gledanje, ne vpliva pa na dolžnost izpolnitve pogodbe.

Nesporno je, da je bilo dodatno naročilo s strešnimi okni ter kleparskimi deli opravljeno in izpolnjeno. Ni bilo torej ugotovljeno, da bi šlo za dogovorjeno fiksno plačilo, zato je sodišče s pomočjo izvedenca presojalo, ali je zato zaračunani znesek pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 1 2004/03345, z dne 14.2.2005 in sicer glede glavnice 2.365,15 EUR s pripadki. Razveljavilo pa je sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 666,55 EUR s pripadki. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Med strankama je obstajal dogovor, da bo tožnik celotno storitev opravil za 1.000.000,00 SIT. Nato se je toženec odločil, da bo vgradil še dve strešni okni, tako da je to 1.100.000,00 SIT in to je toženec v celoti poravnal (račun št. 108 za 799.999,20 SIT in del računa št. 138 v višini 301.000,00 SIT). To priča tudi specifikacija krovskih del tožnika za 110.843,00 SIT. Tožnik je v točki 6 tožbe potrdil, da sta se dogovorila za 1.000.000,00 SIT, nato pa je zaslišan kot stranka izpovedal, da sta se dogovorila za 1.000.000,00 SIT za kritino in njeno montažo. Četudi bi se postavili na stališče, da mora poravnati račun 108 in 138 (skupno 1.280.991,67 SIT), pa nikakor ne računa št. 6. Ta je izstavljen po dveh letih po končanem delu. To pomeni, da se je tožnik zavedal, da nima pravice izstaviti teh zneskov. Tožnik ni pojasnil, katera dela je s prejetimi plačili toženca zapiral. Na računu št. 138 je zapisano, da gre za končni račun. Iz opomina pred tožbo izhaja, da naj bi dolg toženca znašal 179.992,00 SIT (torej le po računu št. 138) in ker tožnik na objektu ni opravil več del, bi bil kvečjemu toženec dolžan ta znesek. Po sodbi je toženec dolžan plačati več, kot je izračunal izvedenec. Ta je izračunal skupaj 1.460.838,60 SIT in ne višjega. Tožnik pa je na računu št. 6 zaračunal kleparska dela za 546.526,80 SIT z obrestmi, ki jih sodišče ni priznalo, pač pa je izvedenec vrednost kleparskih del ocenil na 285.684,83 SIT in ne bi sodišče smelo priznati višjega zneska.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana pristojnost Višjega sodišča v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2009, z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Pravilno je sodišče prve stopnje presojalo sporno razmerje med pravdnima strankama po določbah 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (uporabljen na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ), saj gre za delo, ki je bilo opravljeno pred uveljavitvijo OZ. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bilo delo opravljeno, sporno je, koliko je bilo plačilo in ali so plačila toženca pomenila, da je izpolnil svoj del pogodbe, to je, da je plačal tožnikovo delo ter material. Tožeča stranka trdi, da mu toženec dolguje še zneske po dveh računih, tožena stranka pa se brani, da je plačal vse dogovorjeno, ker je bila dogovorjena fiksna cena za posel, to je 1.000.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenih zaslišanj in prečitanja listinskih dokazov ter izvedeniškega mnenja z dopolnitvijo ugotovilo, da je pravna podlaga za rešitev tega spora določba 623. člena ZOR. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je pogodba sklenjena ustno. Ni spora o tem, da sta se najprej dogovorila za prekrivanje strehe stanovanjske hiše na B., Š., in da je toženec nato naročil še dodatna dela. Toženec je zatrjeval, da je bila fiksna cena skupno 1.000.000,00 SIT, tožnik pa, da je bilo za osnovno prekrivanje in kritino res najprej dogovorjena cena 1.000.000,00 SIT, vendar pa je kasneje toženec naročil še dvoje strešnih oken, opravo kleparskih del ter snegolovce, kar ni bilo zajeto v prvem dogovoru. Sodišče je sledilo tožniku na podlagi tožnikove izpovedbe, prič Z. in S.. Izpovedali so, da je tožnik povedal tožencu, da bo dodatno naročena dela in material dodatno zaračunal. Tega ni potrdil toženčev oče. Delno to priznava tudi v pritožbi pritožnik, ko bi pristal še na ceno 1.100.000,00 SIT. Ko je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja treba ugotavljati ceno za opravljeno delo po določbi 623. člena ZOR, je sodišče prve stopnje pravilno v zvezi s tem postavilo izvedenca. Na podlagi izvedeniškega mnenja pa je sodišče nato ugotovilo, da je pravilna vrednost kleparskih del 285.684,83 SIT in tožnik je tako prilagodil tudi tožbeni zahtevek. Med pravdnima strankama ni spora, da je utemeljen račun za strešno kritino v vrednosti 799.999,20 SIT, vendar je sporno, ali je tožnik pravilno izračunal za dela 480.992,00 SIT (račun št. 138). Ker sodišče tožencu ni sledilo, saj ni dokazal, da bi za celotno delo na strehi (tudi za dodatno opravljeno kleparska dela ter snegolovce) bil dogovorjen znesek 1.000.000,00 SIT, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožeči stranki, ter ji priznalo po računu št. 138 še manjkajoči oziroma neplačani del v višini 179.992,00 SIT. Res je, da je tožnik izstavil račun št. 6 šele 9.2.2004, vendar to na dolžnost plačil ne vpliva. Čas izstavitve računa je lahko le pomembna za davčno gledanje, ne vpliva pa na dolžnost izpolnitve pogodbe. Nesporno je, da je bilo dodatno naročilo s strešnimi okni ter kleparskimi deli opravljeno in izpolnjeno. Ni bilo torej ugotovljeno, da bi šlo za dogovorjeno fiksno plačilo, zato je sodišče s pomočjo izvedenca presojalo, ali je zato zaračunani znesek pravilen. Izvedenec je ocenil vrednost krovskih del in nato še kleparska dela. Sodišče pa je sledilo ugotovitvam izvedenca (obrazložitev sodbe na strani 5 in 6). Pri tem pritožba ne upošteva celotnega izvedeniškega mnenja oziroma obrazložitve sodbe in šteje le ugotovljene vrednosti za delo, ne prišteje pa priznanega materiala. Zato pritožbi ni mogoče pritrditi. Zaradi neupoštevanja teh zneskov, za pritožnika nastaja razlika, ki pa nima podlage v opravljanem dokaznem postopku. Na toženčevo dolžnost izpolniti svoj del pogodbe pa ne vpliva zaporedje plačila, zato te pritožbene navedbe niso pomembne.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).