Jedro

Zahtevki iz desetih pogodb, sklenjenih na različne dni v obdobju med 3.6. in 25.11.1992, z različnimi zneski, nimajo enake dejanske podlage. Čeprav je bilo vseh deset terjatev odstopljenih z eno pogodbo o odstopu, se zaradi tega terjatve niso spojile v eno samo. Terjatve so ostale še naprej enake, saj cesija načeloma spremeni zgolj upnikovo osebo, v ostalem pa terjatev načeloma ni spremenjena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. P. d.d. kot posojilodajalec in G. G., kot posojilojemalec sta med 3.6. in 25.11.1992 sklenila deset posojilnih pogodb: eno v višini 2.700.000,00 SIT, pet v višini po 500.000,00 SIT, tri v višini po 1.000.000,00 SIT in eno v višini 350.000,00 SIT. Vsota teh glavnic je znašala 8.550.000,00 SIT. Terjatve iz navedenih posojilnih pogodb naj bi prešle na tožečo stranko s pogodbo o odstopu terjatev z dne 4.6.1996, ki sta jo sklenila P. d.d. kot odstopnik in tožeča stranka kot prevzemnik. Tožeča stranke je postavila deset različnih tožbenih zahtevkov in z njimi zahtevala plačilo navedenih desetih glavnic iz posojilnih pogodb in zamudne obresti od vsake posamezne glavnice.

2. Dovoljenost revizije ni posebej urejena za primer objektivnega kopičenja zahtevkov (drugi odstavek 182. člena ZPP). Vendar 41. člen ZPP določa, kako se določi stvarna pristojnost sodišča v takšnem primeru. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi pristojnost sodišča po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ta določba hkrati ureja vrednost spornega predmeta, saj je 41. člen ZPP uvrščen v poglavje z naslovom "Ugotovitev vrednosti spornega predmeta". Vsebinsko dopolnjuje 39. člen kot temeljno določbo tega poglavja, ki se poleg tega izrecno nanaša na pravico do revizije. Drugi odstavek 41. člena ZPP se zato po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije. Če sta pri zahtevkih različna bodisi dejanska bodisi pravna podlaga, je za odločitev o revizibilnosti odločilna vrednost vsakega zahtevka. Revizija glede posameznega zahtevka je glede na povedano pri objektivni kumulaciji zahtevkov dovoljena le, če vrednost posameznega zahtevka presega 5.000.000,00 SIT (490. člen ZPP). Pri določitvi vrednosti spornega predmeta se upošteva le vrednost glavnega zahtevka, to je glavnice brez obresti (prvi odstavek 39. člena ZPP).

3. Ker tožeča stranka uveljavlja zahtevke iz desetih pogodb, sklenjenih na različne dni v obdobju med 3.6. in 25.11.1992, z različnimi zneski, zahtevki nimajo enake dejanske podlage. Cesija je bila sicer le ena sama in je zaobsegala vseh deset terjatev iz posojilnih pogodb, vendar se zaradi tega terjatve niso spojile v eno samo. Terjatve so ostale še naprej enake, saj cesija načeloma spremeni zgolj upnikovo osebo, v ostalem pa terjatev načeloma ni spremenjena. To ne izhajale le že iz prvega odstavka 436. - člena ZOR, temveč tudi iz okoliščine, da se zaradi odstopa dolžnikova obveznost v ničemer ne spremeni (prvi odstavek 440. člena ZOR).

4. Tožeča stranka je torej uveljavljala deset terjatev zoper toženo stranko. Prav to je odločilno za presojo dovoljenosti revizije. O njeni dovoljenosti se zato ob smiselni uporabi 41. člena ZPP odloča za vsak zahtevek posebej. Ker vrednost spornega predmeta nobenega od uveljavljenih zahtevkov ne presega 5.000.000,00 SIT, revizija glede na 490. člen ZPP ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).