Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženih M.R. in B.Š. za varstvo zakonitosti se zavržeta.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenimi sklepi je bil zoper obdolžena M.R. in B.Š. odrejen pripor iz razloga po 2. odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornika obeh obdolžencev sta zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlagata razveljavitev sklepov.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP predlaga zavrženje zahtev. Razpravljajoči senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi določbe 2. odstavka 307. člena ZKP zoper oba obdolženca odredil pripor za zagotovitev njune navzočnosti v kazenskem postopku. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper sklep o odreditvi pripora za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi pa ni dovoljena. Gre namreč za samostojni ukrep, pri katerem gre za sankcijo zoper obdolženca zato, ker se ta očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo in je namenjen neoviranemu delu sodišča. Zahtevi zagovornikov za varstvo zakonitosti nista dovoljeni.

Po določbah 4. odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkov vložiti zoper: 1. sklep o odreditvi pripora; 2. sklep o podaljšanju pripora, če a. ga je izdalo vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 205. člena ZKP ali b. po vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP.

Odreditev pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP pa je le disciplinski ukrep, kakor na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec, izzvan z ravnanjem obdolženca, ki se izmika prihodu na glavno obravnavo in s tem onemogoča izvedbo postopka. V tem primeru je odvzem prostosti sankcija za ravnanje obdolženca z namenom, da se zagotovi neovirano delo sodišča in se odredi le, če ni nobenega pripornega razloga iz 201. člena ZKP za "redni" pripor. Pravna podlaga, razlogi za odreditev in namen tega ukrepa so vsebinsko drugačni kot pri priporu po 201. členu ZKP, kakor tudi postopek za odreditev in trajanje tega pripora. Bistveno za odreditev pripora iz pripornega razloga po 2. odstavku 307. člena je namreč obstrukcijsko ravnanje obdolženca, s katerim onemogoča izvedbo glavne obravnave, ne pa, kot je bilo že povedano, kateri od pripornih razlogov, naštetih v 1. odstavku 201. člena ZKP. Gre za podobno procesno situacijo, kot jo predstavlja obstrukcija priče in jo ureja 2. odstavek 244. člena ZKP ali 2. odstavek 241. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sankcijo zoper ravnanje obdolženca zakon imenuje pripor, sankcijo proti priči pa zapor, čeprav za takšno razliko v imenovanju ni videti utemeljenih razlogov, oziroma bi bilo sistematično pravilneje, če bi se oba ukrepa imenovala zapor kot vrsta disciplinske sankcije.

Glede na to, da so v 4. odstavku 420. člena ZKP taksativno našteti primeri, ki dovoljujejo vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, (ki predstavljajo izjemo od splošnega pravila, da se sme izredno pravno sredstvo vložiti šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku) ter ob upoštevanju vsebinskih razlik med priporom in ukrepom po tem členu, zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP ni mogoče vlagati.

Vrhovno sodišče je zato zahtevi zagovornikov obsojenih R. in Š. na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeni.