Jedro

Obveznost nadzornega organa je, da s splošnim nadzorom nad izvajalcem in neposrednim nadzorom nad izvajanjem del zagotovi, da gradnja poteka v skladu s projektom, specifikacijami, v pravilnem zaporedju in v skladu z navodili za izvedbo del, ki jih vsebuje projekt ali jih odredi sam.

Odgovornost nadzornika pri izvedbi gradbenega nadzora nima narave odgovornosti za stvarne napake, za odločitev pa je bistveno, da nadzorni organ odgovarja investitorju za škodo, ki jo je le-ta utrpel, ker nadzorni organ svojega dela ni opravil z ustrezno strokovno skrbnostjo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijani 2. točki izreka za znesek 100.793,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.154.057,00 SIT za čas od 21.6.2002 do 31.12.2006 in od zneska 100.793,51 EUR za pas od 1.1.2007 dalje do plačila ter v 4. točki izreka za pravdne stroške, in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1.) zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo glede plačila zneska 3.259,21 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.580,21 EUR od 31. 07. 1999 do plačila in od zneska 679,00 EUR od 21. 06. 2002 do plačila, (2.) tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 136.430,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3.) zavrnilo tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 24.154.057,00 SIT od 01. 11. 2001 do 21. 06. 2002 ter (4.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper 2. in 4. točko izreka navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, predlagala spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na tožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (delno) ugodilo in sicer iz naslova škode zaradi odprave napak in izvedbe manjkajočih del, vračila dela plačane nagrade za racionalizacijo in plačila škode zaradi nezmožnosti trženja apartmajev (plačane obresti za posojilo).

6. Tožbeni zahtevek temelji delno na poslovni odškodninski odgovornosti tožene stranke, delno pa na neupravičeni obogatitvi. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilno ugotovljene odgovornosti tožene stranke pri izvajanju gradbenega nadzora, ki ga je le-ta opravila nezadostno in neskrbno, v posledici česar je tožeči stranki nastala škoda. Pritožnik se je s pogodbo (1. člen) zavezal (med drugim) opravljati strokovni nadzor nad izvajanjem gradbenih, gradbeno obrtniških in inštalacijskih del do izgradnje objekta do 3. podaljšane gradbene faze in zunanje ureditve z bazenom v skladu z določili 31. in 63. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), kar med strankama ni bilo sporno. Pritožnik v obširni pritožbi izhaja iz sicer pravilnih izhodišč, da njegova odgovornost pri izvedbi gradbenega nadzora nima narave odgovornosti za stvarne napake, za odločitev pa je bistveno, da nadzorni organ odgovarja investitorju za škodo, ki jo je le-ta utrpel, ker nadzorni organ svojega dela ni opravil z ustrezno strokovno skrbnostjo. Ta škoda se lahko kaže v tem, da ima zgradba napake, ki so posledica napak projekta ali napak v izvedbi del, v takšnem primeru pa nadzorni inženir v razmerju do naročnika odgovarja tudi za napake v projektu oziroma v izvedbi del (dr. Nina Plavšak, Odgovornost profesionalnih oseb za napake gradbe, GV 1998). Obveznost nadzornega organa je torej, da s splošnim nadzorom nad izvajalcem in neposrednim nadzorom nad izvajanjem del zagotovi, da gradnja poteka v skladu s projektom, specifikacijami, v pravilnem zaporedju in v skladu z navodili za izvedbo del, ki jih vsebuje projekt ali jih odredi sam. Drži, da nadzornemu organu ni potrebno nadzorovati opravljanja vseh del, temveč se od njega zahteva, da opravlja nadzor nad najpomembnejšimi deli, torej deli, od katerih je odvisen uspeh gradnje. Obseg in način nadzora, ki ga je nadzorni organ dolžan opraviti, je odvisen od narave del, ki jih nadzoruje, delno pa tudi od predmeta pogodbene obveznosti. Nadzorni organ odgovarja za tiste napake zgradbe, katerih vzrok je nestrokoven način opravljanja del, če bi takšno opravljanje del pri skrbnem nadzoru lahko preprečil (tako opredeljuje odgovornost nadzornega inženirja tudi drugi odstavek 647. člena ZOR). Ker odgovornost pritožnika ni odgovornost za stvarne napake, odgovarja po splošnih pravilih pogodbene odškodninske odgovornosti.

Odškodninska odgovornost

7. Tožeča stranka je odškodninsko odgovornost tožene stranke v postopku na prvi stopnji utemeljevala z očitki, ki jih izpodbijana sodba navaja v alinejah na strani 7 in 8. Sodbo je potrebno brati kot celoto in ne zgolj po posameznih in iz konteksta celotne sodbe iztrganih navedbah, kot to počne pritožnik, ki tožeči stranki neutemeljeno očita posplošena tožbena navajanja, brez navedbe konkretnih trditev v zvezi s hidroizolacijo, sodišču prve stopnje pa, da se je spustilo v ugotavljanje dejanskega stanja kljub nezadostni trditveni in dokazni podlagi, kar pa ne drži. Tožeči stranki, ki nima strokovnega znanja, ni mogoče postaviti tako visokih zahtev pri konkretizaciji dejstev, kot to meni pritožnik: ni namreč mogoče pričakovati, da bo tožeča stranka sama natančno opredelila vzroke zamakanja, zaradi česar je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje rešitev spora glede odškodninske odgovornosti zaradi napak hidroizolacije prevalilo na izvedenca. Ne drži niti pritožbena navedba, da je tožeča stranka relevantne navedbe podala prepozno (izven prvega naroka za glavno obravnavo). 286. člen ZPP se nanaša na nova dejstva in nove dokaze, že iz pritožbenih navedb pa izhaja, da v konkretnem primeru sploh ni šlo za (nedovoljene) novote, pač pa za konkretizacijo tožbenih navedb. S katerimi konkretnimi navedbami in dokazi naj bi bila tožeča stranka prekludirana, pritožnik tudi sicer ne pove.

8. Za odločitev o odškodninski odgovornosti je bistveno, ali je tožena stranka pri izvedbi gradbenega nadzora ravnala z zadostno skrbnostjo in ne ugotovitve o tem, kakšna sestava hidroizolacije je bila predvidena v projektni dokumentaciji in kakšna je bila izvedena (če sploh). Nezadostna skrbnost se je pokazala pri izvajanju nadzora nad izvajanjem hidroizolacije in izvedbe odvodnjavanja kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Dokazni postopek je pokazal (1.) da je bila skrbnost tožene stranke pri izvajanju gradbenega nadzora nezadostna, s čemer je tožena stranka kršila pogodbo z dne 08. 04. 1998, (2.) da je bila kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke vzrok za nastanek škode in (3) da je tožeči stranki škoda nastala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka svojega dela ni opravila v skladu s pravili stroke in kot se je s pogodbo zavezala (v skladu z določbami 61. člena ZGO), kar je potrdil tudi izvedenec. Tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji, niti s pritožbenimi ponavljanji teh ugotovitev ni izpodbila.

9. Izpodbijana sodba pravilno navaja, da zamenjava hidroizolacijskega materiala sama po sebi ne predstavlja napake; za odločitev je relevantno, da je izvedba hidroizolacije v gradbenem dnevniku potrjena (in plačana), pri čemer se v računu 10/1999 (ki je zajemal IV. začasno situacijo) pod št. 4. in 5 v obračunu zidarskih del navaja izvedba hidroizolacije, kot jo je predvidevala projektna dokumentacija, to situacijo pa je tožena stranka potrdila kot pravilno in skladno s projektom ter izvedenimi deli. V kolikor je prišlo do zamenjave hidroizolacijskega materiala, bi morala biti tožeča stranka o tem obveščena. Potrditev del, ki niso bila izvedena ali so bila izvedena z drugačnimi materiali, pomeni hudo obliko kršitev strokovnih pravil in opustitev pogodbeno prevzetih obveznosti, saj strokovni nadzor (61. člen ZGO) obsega tudi kontrolo izvedbe po kvaliteti in količini. Sklicevanje sodišča prve stopnje na gradbene uzance, za odločitev ni relevantna, tudi sicer pa pritožnik niti ne trdi, da bi njihovo uporabo pogodbeni stranki izključili (prim. drugi odstavek 2. člena PGU).

10. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je do zamakanja prišlo zaradi nezadostne skrbnosti tožene stranke pri nadzoru nad izvedbo hidroizolacije, glede na to, da je objekt postavljen na s stališča prisotnosti vlage problematičnem terenu (hribu), česar pritožnik niti ne izpodbija. Pritožnik tudi v pritožbi neutemeljeno ponavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo zgolj preverjati trditve, da hidroizolacija sploh ni bila izvedena, kar ne drži. Pritožnik niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni navajal, da je kontroliral vrsto in način izvedbe hidroizolacije. Prav tako ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer, da je kot nadzorni organ potrdil, da so bile vse pomanjkljivosti odpravljene in, da so vsa dela izvedena v skladu s pravili stroke, pri čemer je D.M. sam povedal, da „drugačna“ izvedba hidroizolacije (od projektne) v garaži v gradbenem dnevniku verjetno res ni zavedena; da tožeča stranka ni dala soglasja za odstop od projekta za hidroizolacijo pa med strankama niti ni bilo sporno.

11. Tožena stranka je bila dolžna nadzirati pravilno izvedbo hidroizolacije, ki je kritična faza vsake gradnje, česar pa ni storila kot ji to utemeljeno očita izpodbijana sodba. Gre za dela, ki so po dokončanju objekta navzven neopazna in jih pri tehničnem pregledu niti ni mogoče preverjati, temveč se lahko preveri le projekt in gradbeni dnevnik. Sama pravilnost izvedbe hidroizolacije se pokaže šele z uporabo objekta ob deževju in drugih vplivih vode in vlage na objekt. Prav zaradi navedenega je prisotnost nadzora in njegova skrbnost pri izdelavi hidroizolacije še toliko bolj pomembna. Očitno pa je tožena stranka mislila, da izvedba hidroizolacije v konkretnem primeru ni zahtevna in njena prisotnost pri izvedbi del ni potrebna, kar izhaja iz izpovedi direktorja tožene stranke ki je povedal, da je „šlo za povsem normalno in nezahtevno izvedbo hidroizolacije“. Povsem nasprotnega mnenja je bil izvedenec in ostale priče – gradbeni objekt namreč stoji na zelo kompliciranem hribovitem terenu (kar se vlage tiče), saj je prisotna talna voda in ob nalivih priteče iz hriba ogromna količina vode, kar se je nenazadnje izkazalo kot resnično ob prvih večjih nalivih. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno sledilo izvedeniškemu mnenju, na katerega je tožena stranka sicer imela pripombe, ker pa je izvedenec svoje mnenje dopolnil tako pisno kot tudi ustno, in odgovoril na vse pripombe tožene stranke, ni bilo nobenega razloga, da sodišče prve stopnje v postopku angažira novega izvedenca. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ni razumen razlog, ki bi opravičeval potrebno, da sodišče angažira novega izvedenca (prim. II Ips 724/06).

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni pojasnilo, zakaj so ugovori tožene stranke (v zvezi z izvedenskim mnenjem) neutemeljeni. Izvedenec je izčrpno odgovoril na vse pripombe tožene stranke, zato ponovno odgovarjanje na pritožnikove ugovore s strani sodišča ni potrebno. Izvedensko mnenje je konsistentno, logično in v njem nič ne manjka. Tožena stranka tudi sicer ni pojasnila, kateri njeni odločilni ugovori niso bili upoštevani in zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi bili upoštevani. Sodišču se ni treba opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, pač pa se mora do dokaza opredeliti celostno ter težiti k sintezi, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje dovolilo predložitev projekta tehnične dokumentacije šele s strani izvedenca med izdelavo izvedenskega mnenja. Tožeča stranka je kot dokaz predlagala PGD že v prvi pripravljalni vlogi, izvedenec pa je zahteval predložitev še dodatne dokumentacije, kar je v skladu z določbo drugega odstavka 252. člena ZPP.

13. Povsem enako velja za nepravilno izvedbo odvodnjavanja teras in dvorišča okoli objekta, ki je bilo izvedeno tako, da se je voda namesto od objekta stekala v objekt in nato po prezračevalnih jaških tekla v objekt, kar je povzročilo zamakanje v apartmajih in kleti. Neutemeljeno je pritožbeno ponavljanje, da v spisu ni fotografij, niti ni bilo izvedeno zavarovanje dokazov, ki bi dokazoval stanje na objektu v spornem času, to pa velja tudi za (nedokazane) pritožbene trditve, da upravnik objekta po prevzemu objekta jaškov ni redno čistil in vzdrževal. Nedokazane so tudi navedbe v zvezi s projektom zunanje ureditve in kanalizacije ter soglasjem lokalnega komunalnega podjetja, ki ga tožena stranka ni predložila. Izvedenec je ugotovil, da odvodnjavanje ni bilo pravilno izvedeno in, da je prav nepravilno izvedeno odvodnjavanje temeljni vzrok zamakanja in vdora vode. Teh ugotovitev pritožbene navedbe ne izpodbijajo. Tožena stranka bi nepravilno odvodnjavanje morala opaziti in od izvajalca zahtevati odpravo te napake, česar pa ni storila - nasprotno - potrdila je, da so bila vsa dela izvedena v skladu s pravili stroke.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in obrazložilo vse elemente odškodninske odgovornosti in sicer, da je tožena stranka z opustitvijo dolžnega nadzora nad izvedbo hidroizolacije prekršila standard dobrega strokovnjaka oziroma pogodbeno prevzeto obveznost, saj ni (dovolj) skrbno nadzirala izvedbe gradbenih del, zlasti v fazi izvedbe hidroizolacije. Nepravilna izvedba le-te je imela za posledico nastanek škode. Poleg tega je kot nadzorni organ potrdila (s podpisom primopredajnega zapisnika), da so bila vsa dela na gradbenem objektu izvedena po pogodbi, predpisih in pravilih stroke, da so bile vse ugotovljene napake odpravljene in pogodbeni rok dosežen. Tožena stranka je kot nadzorni organ torej potrdila kvaliteto dokončanja gradbenih del na objektu, čeprav vse pomanjkljivosti ob podpisu primopredajnega zapisnika niso bile odpravljene (kot to izhaja iz dopisov tožene stranke izvajalcu N. d.d., izpovedbe prič in poročila o stanju objekta z dne 18. 01. 2002). Hidroizolacija ni bila izvedena po projektu (saj je bila izvedena z drugačnimi materiali), za kar tožeča stranka ni dala soglasja, izvedena pa je bila tudi pomanjkljivo, kar izhaja iz izvedeniškega menja. Ker tožena stranka kot nadzorni organ ni ravnala v skladu z zahtevami, navedenimi v 6. točki te sodne odločbe, je podana njena odškodninska odgovornost kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Višina:

15. Škoda v zvezi s sanacijskimi deli je listinsko izkazana, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo na strani 16 izpodbijane sodbe. Pritožba nobene izmed dokaznih listin ne izpodbija, pač pa zgolj posplošeno navaja, da je temu delu zahtevka ugovarjala z „več ugovori“, ki jih sodišče ni obravnavalo. Višje sodišče pritrjuje pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe, da tožena stranka obsegu izvedenih del ni konkretizirano ugovarjala, poleg tega pa je kot nadzorni organ sodelovala pri izvedbi dela te sanacije ter izvedbo sanacijskih del H. d.o.o. potrdila.

16. Pritožba je neutemeljena tudi glede zneska racionalizacije. Pritožnik je tožeči stranki izstavil račun za racionalizacijo, pri čemer pogodbena vrednost in dejansko plačana vrednost del med strankama nista bili sporni (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji temu delu zahtevka ugovarjala povsem na splošno, tako da ne drži pritožbena navedba, da je ugovarjala višini plačanega stroška gradnje. Zaključki sodišča prve stopnje so pravilni, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

17. Pač pa je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na škodo v obliki preprečitve povečanja premoženja zaradi nezmožnosti trženja štirih apartmajev v višini 100.793,51 EUR, ki so imeli take pomanjkljivosti in napake (zaradi zamakanja), da jih tožeča stranka ni mogla ponuditi v prodajo takrat kot ostale apartmaje. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da je tožeča stranka najela posojilo, za katerega je plačevala obresti, ter se pri tem sklicevalo na obračun obresti, ki pa tega sam zase ne dokazuje. Pri nezmožnosti prodaje štirih apartmajev in s tem povezani stroški posojila se je sodišče prve stopnje neobrazloženo sklicevalo na določbo prvega odstavka 189. člena ZOR, ne da bi navedlo razloge, zaradi katerih je ugodilo odškodninskemu zahtevku na podlagi navedenega določila. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa. Ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je s tem podana absolutno bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. čl. ZPP. Višje sodišče je moralo zato izpodbijano sodbo v 2. točki izreka delno razveljaviti, v ponovljenem postopku pa bo potrebno opisano pomanjkljivost odpraviti.

18. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).