Jedro

ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo, v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo zaprositi za azil v najkrajšem času pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, azilnem domu ali policiji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.10.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena, v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka).

Prvostopno sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z razlogi izpodbijane odločbe in povzema ugotovitve tožene stranke. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik prijet 19.10.2006 v Sloveniji. Iz prošnje za azil je razvidno, da je tožnik kot datum vstopa v Republiko Slovenijo navedel približen datum 5.10.2006. Kot razlog zakaj je čakal 15 dni in šele nato zaprosil za azil je navedel, da je bival pri znancu v Mariboru, ki ni imel časa, da bi ga pripeljal v Ljubljano v azilni dom. V tožbi pa tožnik pojasnjuje, da je 17 dni bival pri prijatelju v Mariboru zaradi tega, ker mu je prevoznik povedal, da mora počakati, da se zberejo vsaj trije ali štirje interesenti za prevoz v Italijo, vsakega posebej pa ne bo vozil, kljub že plačanemu prevozu do Italije. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 8. člena ZAzil. Tožena stranka je pravilno zaključila, da ravnanje tožnika ni skladno z ravnanjem prosilca za azil, ki iz utemeljenih razlogov išče zaščito, saj bi bilo razumljivo, da v takšnem primeru zaprosi za zaščito oziroma za azil takoj, ko mu je to mogoče. Tožnik pa v tožbi tudi pojasnjuje, da je čakal, da se nabere več interesentov, da jih prevoznik pripelje v Italijo. Takšnega razloga pa tudi sodišče ne more šteti kot sprejemljivo pojasnitev, zakaj za azil ni zaprosil v najkrajšem času. Tudi Direktiva EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 določa, da se upošteva, da mora prosilec zaprositi za mednarodno zaščito, kakor hitro je to mogoče, razen če ne izkaže utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. Kot pravilno poudarja tožena stranka tožnik ni poiskal policijske postaje, prav tako bi lahko policijo poklical po telefonu, kot je poklical po telefonu prijatelja iz Maribora, ko je ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. Ker tožnik sam v tožbi potrjuje, da je čakal 17 dni v Mariboru in je vložil prošnjo za azil šele ob prijetju s strani policije, sodišče šteje takšno njegovo ravnanje za zavajanje oziroma zlorabo postopka s tem, da je tožnik s takšnim ravnanjem in z vložitvijo prošnje izkazal le namen, da odloži prisilno odstranitev iz države. Tožnik v tožbi ne zanika, da je zaprosil za azil šele na policijski postaji dne 19.10.2006, prav tako ne zatrjuje v tožbi, da je hotel za azil zaprositi v Italiji, ampak le zatrjuje, da je čakal na prevoz v Italijo. Tožnik je torej s svojim obnašanjem oziroma ravnanjem po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo potrdil navedbo v tožbi, da je 17 dni v Mariboru čakal na prevoz v Italijo, vse te okoliščine pa kažejo na to, da je vložil prošnjo za azil le z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. Tožena stranka je svoj odločitev pravilno oprla na 2. odstavek 35. člena ZAzil, ko je ugotovila obstoj enega izmed taksativno naštetih razlogov po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil razlog za zamudo, v tožbi zelo jasno naveden. Sodišče pa tega razloga bodisi ni razumelo, bodisi ga je v tožbi spregledalo, ko je navedlo kot razlog le "čakanje na prevoz v Italijo" in nato ta razlog zavrnilo kot nesprejemljiv. Da sodišče v tožbi navedenega razloga sploh ni registriralo je možno sklepati iz argumenta v sodbi, da bi tožnik v teh 17 dneh čakanja vendar lahko policijo poklical po telefonu. To je namreč logičen odgovor le na prvotno zatrjevanje tožnika, da ga prijatelj ni imel časa peljati v Ljubljano, ni pa to nikakršen odgovor na resnični, v tožbi navedeni razlog 17 dnevnega čakanja v Mariboru. Če sodišče na bistvene tožbene argumente ne odgovori, je to huda kršitev pravil postopka in s tem tudi ustavne pravice iz 22. člena Ustave. V tožbi je tožnik podal tudi jasno argumentacijo predloga za presojo ustavnosti 5. alinee 36. člena ZAzil. Sodišče pa je na ta bistveni tožbeni predlog odgovorilo samo, da "po presoji sodišča ta določba ni v nasprotju z Ustavo RS" brez vsake obrazložitve, zakaj nasprotnih stališč tožnika ne sprejema. Sodišče tudi ni odgovorilo na njegov predlog za presojo ustavnosti 3. odstavka 32. člena ZAzil. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Če je namreč podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 5. alinei 36. člena določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi se odložila prisilna odstranitev.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo. Pravilna je presoja prvostopnega sodišča, da je tožena stranka v obravnavanem primeru utemeljeno odločala v tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil) in da je za svojo odločitev navedla pravilno pravno podlago (1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil). Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo prvostopno sodišče, se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim sodiščem, da je iz ravnanja tožnika sklepati, da zlorablja oziroma zavaja azilni postopek s tem, da je prošnjo za azil v Republiki Sloveniji vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih namreč izhaja, da je tožnik nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo. V tožnikovi prošnji za azil je to datum 5.10.2006, prošnjo za azil pa je vložil šele 20.10.2006, po tem, ko je bil dne 19.10.2006 prijet s strani policije zaradi ilegalnega bivanja v Sloveniji. ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo, kot je bilo tudi v tem primeru, v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo zaprositi za azil v najkrajšem času pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, azilnem domu ali policiji. V obravnavanem primeru, ko je tožnik svojo prošnjo za azil vložil dne 20.10.2006, to je šele po 15-ih oziroma kot sam navaja v tožbi 17-ih dneh bivanja v Republiki Sloveniji, možnost pa je imel zaprositi za azil že pri policiji takoj pri vstopu v Republiko Slovenijo (8. člen v povezavi z 2. odstavkom 25. člena ZAzil), je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, kar je okoliščina, ki se šteje za zlorabo oziroma zavajanje azilnega postopka.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor v zvezi s tožnikovim predlogom v tožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje Ustavnemu sodišču RS predlagati presojo ustavnosti in zakonitosti 5. alinee 36. člena in 3. odstavka 32. člena Zazil. Sodišče namreč samo odloča, ali bo v posameznem primeru prekinilo postopek in začelo postopek za oceno ustavnosti, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven (156. člen Ustave RS). V tem primeru je prvostopno sodišče presodilo, da določbe navedenih členov niso v nasprotju z Ustavo RS, da pa lahko tožnik sam vloži pobudo za začetek navedenega postopka in je to v izpodbijani sodbi tudi navedlo.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena, v zvezi z 2. odstavkom 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.