Jedro

S selektivnim navajanjem dejstev, s katerimi poskuša utemeljiti svojo tezo iz zahteve za varstvo zakonitosti, obdolženčev zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Predsednik razpravnega senata Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 19.5.2008 odločil o zahtevku zagovornika obdolženega A.E., zoper katerega je bila na podlagi 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožba za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ zavrnjena, tako da je odmeril nagrado in potrebne izdatke zagovornikov, ni pa priznal povrnitve stroškov (potnih stroškov in dnevnic) v zvezi s potovanji obdolženčevih zagovornikov iz Celja in Maribora v Koper in nazaj. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnil. 2. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega A.E. iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, predvsem pa je v popolnem nasprotju z vsebino listin in zapisnikom v postopku. Svoje stališče utemeljuje s sklicevanjem na izjemno negativno delovanje okrožne državne tožilke N.V., ki ga je obramba dokazala, in je razvidno iz dopisa Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije z dne 27.6.2005. Poudarja, da je okrožna državna tožilka eklatantno zlorabila svoje pravice in storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ter da je bila za istovrstno kaznivo dejanje že pravnomočno obsojena. V obravnavani zadevi naj bi zavestno zadržala oba zaznamka o razgovorih z dvema razbremenilnima pričama in s tem kršila vsaj četrti odstavek 168. člena ZKP. Zato po vložnikovem mnenju ni sprejemljiva navedba zunajobravnavnega senata, da v spisu ni nobenih dokazov ali argumentov, ki bi kazali na zlorabe tožilstva v Kopru in nujnost zastopanja po odvetniku, ki ni izpostavljen lokalnim vplivom. Vložnik tudi navaja vrednostne ocene poteka postopka, ki so onkraj dostojnega izražanja med procesnimi udeleženci v postopku, ko pravi, da celotno dogajanje kaže na klavrno sliko pravosodja v tej državi, da je vse, kar se je dogajalo po vložitvi ovadbe, prva (pra(v)na) beda, ki se je kot človek in pravnik, čeprav brez kakršnegakoli svojega prispevka, sramuje. Opozarja tudi, da je zaradi takega načina vodenja postopka, ki ga ne bi smelo biti, propadlo obdolženčevo psihofizično zdravje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se obrambi priznajo vsi stroški in izdatki, povezani z udeležbo obdolženčevih zagovornikov izven Kopra, skupaj z zamudnimi obrestmi, kakor tudi stroški, povezani z zahtevo za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru navaja, da razen posplošenega očitka, s katerim zahteva uveljavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ta ni obrazložena, zato na trditve zahteve tudi ni mogoče odgovoriti. Po njegovem mnenju sklepoma sodišč prve in druge stopnje ni mogoče očitati, da nimata zadostnih oziroma, da imata nejasne in nasprotujoče razloge ter da so bile zato storjene zatrjevane kršitve postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Zagovornik obdolženega A.E. v odgovoru vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve. Poudarja, da je bistvo zahteve v tem, da obsojenec nesporno ni mogel najti zagovornika v Kopru oziroma na območju koprskega okrožnega sodišča, kar je vendar iz spisa jasno razbrati in je to dejstvo dokazano.

5. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Iz določb, ki urejajo postopek odločanja o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, je razvidno, da velja v tem postopku načelo dispozitivnosti. To pa pomeni, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti uveljavljanih kršitev ni mogoče preizkusiti. Tega izrednega pravnega sredstva zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Vložnik izhaja iz podmene, da je bilo v zahtevi zatrjevano ravnanje okrožne državne tožilke take narave, da obdolženec na območju koprskega okrožnega sodišča ni mogel najti zagovornika. V zahtevku za odmero in povrnitev nagrad in potrebnih izdatkov zagovornikov (kilometrin, cestnin in dnevnic), podlage za povrnitev teh izdatkov ni posebej utemeljeval, v pritožbi pa le na kratko opozoril na opustitve okrožne državne tožilke in navedel, da je bila v ravnanju tožilstva očitno prisotna osebna nota nasprotovanja obdolžencu. Sodišče druge stopnje je v razlogih sklepa, s katerim je zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika, navedlo, da navedba pritožnika, da je bilo obdolžencu svetovano, naj zaradi pričakovanih konfrontacij poišče pravno pomoč nekoga, ki je čim dalj od Kopra in lokalnih vplivov, ni podkrepljena z nobenim dokazom ali argumentom, ki bi kazal na njegovo utemeljenost. Sodišče je tudi ugotovilo in se pri tem sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v vsebinsko podobnih (primerljivih) zadevah, da pritegnitev zagovornika iz oddaljenega kraja za obrambo ni bila nujna, da obdolženčeva pravica do svobodne izbire zagovornika ni bila kršena in da zato zatrjevana kršitev ustavnih in konvencijskih pravic ni podana. Glede na vsebino zahtevka in vložnikove pritožbe zoper prvostopenjski sklep o odmeri stroškov, se je sodišče argumentirano opredelilo do vseh relevantnih dejanskih in pravnih vprašanj. Vložnik v zahtevi navaja le nekatere okoliščine, ki se nanašajo na ravnanje okrožne državne tožilke N.V., s katerimi utemeljuje stališče, da je bila njena senca tako dolga in njen vpliv tako močan, da obdolženec na območju navedenega sodišča med odvetniki, ki so pri poklicnem delu neodvisni, ni mogel najti zagovornika, ki bi mu zagotovil učinkovito formalno obrambo. Pri tem pa ne pove, da je potem, ko je bila v preiskovalnem postopku okrožna državna tožilka zaslišana kot priča, na tožilski strani postopek vodil okrožni državni tožilec J.L., na glavni obravnavi pa obtožbo zastopal in jo nato tudi umaknil okrožni državni tožilec B.P. Dalje, da je obdolženca v začetni fazi preiskave zagovarjal odvetnik N.V. iz P, torej z območja koprskega okrožnega sodišča, da je bil ta navzoč pri zaslišanjih prič v preiskavi, jim postavljal vprašanja, tudi N.V., bil navzoč pri zaslišanju priče pred zaprošenim Okrožnim sodiščem v Celju, da je trikrat pregledal sodni spis in da je do takrat, ko mu je obdolženec odpovedal pooblastilo, tega učinkovito zagovarjal. S selektivnim navajanjem dejstev, s katerimi poskuša utemeljiti svojo tezo iz zahteve, zato obdolženčev zagovornik po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik obdolženega A.E., niso podane, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Glede na tak izid postopka je obdolženec po 98.a členu ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.