Jedro

Zgolj navedba v PGD, da bo stanovanjski objekt priključen na sledečo komunalno omrežje /.../, ni zadostna podlaga za sklep, da gre v obravnavanem primeru za objekt, ki še ni bil priključen in se zato na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Domžale št. ... z dne 10. 4. 2009 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka je tožnici dolžna povrniti 80 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek v višini 9.613,67 EUR na podlagi njene vloge za odmero zaradi rekonstrukcije in spremembe namembnosti obstoječega objekta na zemljišču parc. št. 194/2 k.o. ... v stanovanjski objekt. Iz obrazložitve je razvidno, da je komunalni prispevek odmerjen na podlagi Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Domžale (v nadaljevanju Odlok). Pri izračunu komunalnega prispevka je bila upoštevana parcela objekta površine 375 m2, površina objekta v izmeri 118 m2, prispevek pa obračunan za primarno omrežje cest (C1), za sekundarno omrežje cest v osrednjem delu občine (C2), za primarno in sekundarno omrežje kanalizacije (K1 in K2), za primarno in sekundarno omrežje vodovoda (V1 in V2), za omrežje javne razsvetljave (JR), za ravnanje z odpadki (KOM) in za javne površine (JP).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da iz projektne dokumentacije, ki jo je tožnica priložila svoji vlogi, izhaja, da se bo objekt na novo priključil na tam našteto komunalno opremo. Ker gre v tem primeru za objekt, ki ni priključen na komunalno infrastrukturo in za katerega ni bil nikoli plačan komunalni prispevek, se v skladu s 14. členom Odloka šteje, da gre za objekt, ki se na novo priključuje na komunalno infrastrukturo. Zavrnil je stališče, da bi bilo treba v zadevi upoštevati 13. člen Odloka, saj njegove določbe veljajo le za primere, ko je objekt že priključen na komunalno infrastrukturo, komunalni prispevek pa je bil že poravnan. Dejstvo, da je tožnica poravnala komunalni prispevek za drug objekt, ki sicer stoji na isti parceli, ne vpliva na odmero komunalnega prispevka za objekt, ki je predmet tega postopka. Pri tožnici bi se lahko upoštevala vlaganja le v primeru, če bi že plačala komunalni prispevek za gospodarsko poslopje, za katerega sedaj pridobiva gradbeno dovoljenje zaradi spremembe namembnosti in rekonstrukcije.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil za rekonstrukcijo obstoječega gospodarskega poslopja izdelan projekt, iz katerega je razvidno, da bo izvršena rekonstrukcija strehe, namesto lesenih bodo izdelane betonske stopnice, delno bo izvedena betonska armirana plošča namesto lesene in spremenjen del fasade, zamenjane pa bodo tudi stare kanalizacijske cevi. Iz projekta je nadalje razvidno, da je parcela komunalno urejena in da projekt (verjetno mišljeno objekt – opomba sodišča) ne potrebuje nikakršnega priklopa na javna primarna omrežja v lasti Občine Domžale. Ker je neto tlorisna površina v izmeri 118 m2 ostala nespremenjena, tudi komunalne kapacitete niso bistveno spremenjene. Sklicuje se na določbo 13. člena Odloka. Predlaga, da sodišče sprejme drugačno odločitev, kot je izpodbijana s tožbo.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je iz listinske dokumentacije, ki jo je tožnica predložila v upravnem postopku, razvidno, da je predviden nov in neodvisen priklop objekta na javno komunalno opremo. V takem primeru pa obveznost plačila komunalnega prispevka določa 80. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Tudi iz PGD izhaja, da bo stanovanjski objekt priključen na tam navedeno komunalno omrežje, na podlagi česar toženka meni, da gre za novo priključitev objekta na komunalno opremo. Nadalje toženka meni, da so brezpredmetne navedbe o vsebini rekonstrukcije in dosedanje rabe ter o nepotrebnosti priklopa na javna omrežja. Ker gre v obravnavanem primeru za nov priklop, v zadevi ni mogoče uporabiti določb 9. in 13. člena Odloka. Prav tako je neutemeljen ugovor glede površine parcele, saj izmera 375 m2 izhaja iz listin tožnice (izsek iz vodilne mape PGD str. 2, opis arhitekture in gradbene konstrukcije – zemljiška parcela). Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

K 1. točki izreka Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo 80. člena ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji) je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. V zadevi torej ni relevantna okoliščina, da bo sporni objekt stal na parceli, ki je v celoti komunalno opremljena in na kateri že stoji druga stanovanjska hiša. Ker je odmera komunalnega prispevka vezana na objekt in ne na zemljišče gradnje, drugačno tožbeno stališče ni pravilno.

Iz upravnih aktov obeh stopenj je razvidno, da je bil tožnici odmerjen komunalni prispevek za načrtovani poseg, kot da se bo objekt na novo priključil na komunalno opremo, medtem ko tožnica meni, da bi morale biti v zadevi uporabljene določbe 13. člena Odloka (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 6/08), ki med drugim urejajo obračun komunalnega prispevka v primeru rekonstrukcije in spremembe namembnosti.

Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je investitorka z vlogo z dne 2. 4. 2009 zaprosila, da se ji odmeri komunalni prispevek zaradi spremembe namembnosti in rekonstrukcije obstoječega gospodarskega objekta v stanovanjski objekt na podlagi projekta, ki ga je izdelalo podjetje A. d.o.o. v oktobru 2008. V nadaljevanju ni navedel razlogov, zakaj je štel, da se objekt na novo priključuje na komunalno opremo. Tudi v obrazložitvi drugostopenjske odločbe je navedeno le, da je iz projektne dokumentacije, ki jo je tožnica priložila vlogi, razvidno, da se bo objekt na novo priključil na javno vodovodno omrežje, javno kanalizacijsko omrežje, javno cestno omrežje, ki je osvetljeno z javno razsvetljavo, prav tako pa je zagotovljen odvoz komunalnih odpadkov. Na katerih okoliščinah oz. dejstvih, navedenih v PGD, temelji ta sklep pritožbenega organa, iz obrazložitve ni razvidno. Odločbi torej ne dajeta odgovora na to, zakaj je upravni organ na podlagi vloženega PGD, ki je bil izdelan za spremembo namembnosti in rekonstrukcijo obstoječega objekta, štel, da gre za objekt, ki ni priključen na komunalno infrastrukturo oz. se na novo priključuje na komunalno opremo.

Zaradi pomanjkanja navedenih razlogov sodišče ne more preizkusiti v tožbi zatrjevane nepravilne uporabe določb odloka, saj bi moral biti po tožničinem mnenju uporabljen njegov 13. člen (nanj se je sklicevala že v pritožbi), ki obravnava posebne primere obračuna komunalnega prispevka (med drugim tudi rekonstrukcijo in spremembo vrste objekta) in zanje posebej določa način izračuna ter pri tem določa elemente, ki so za tak izračun relevantni (tako se pri spremembi vrste objekta komunalni prispevek odmeri od spremembe faktorja dejavnosti v skladu z 9. členom odloka). Ker zaradi nepopolnih razlogov ni mogoče preizkusiti v tožbi zatrjevanih kršitev, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; ZUP), na kar ne morejo vplivati kasnejša dodatna pojasnila v odgovoru na tožbo. Zato sodišče glede njih le dodaja, da zgolj navedba v PGD, da bo stanovanjski objekt priključen na sledečo komunalno omrežje /.../, ni zadostna podlaga za sklep, da gre v obravnavanem primeru za objekt, ki še ni bil priključen in se zato na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo. Taka trditev v PGD je namreč razumljiva z vidika zahtev iz 1. odstavka 66. člena ZGO-1 glede izpolnjevanja pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, med drugim, da mora biti v PGD izkazana minimalna komunalna oskrba objekta (7. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1).

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, jo je v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje (3. odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo moral odpraviti pomanjkljivosti, na katere je opozorilo sodišče v tej sodbi, po potrebi zahtevati preostali del PGD zaradi ugotovitve dotedanje komunalne opremljenosti gospodarskega objekta in nato ponovno odmeriti komunalni prispevek.

K 2. točki izreka Tožnica je v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2009 zahtevala tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik).

Sodišče ugotavlja, da je tožnica 30. 7. 2009 sama vložila tožbo, nato pa je skupaj s pripravljalno vlogo z dne 4. 12. 2009 predložila še pooblastilo odvetnici Sonji Dolinar, da jo zastopa v tem postopku. Tožnici so torej šele s to vlogo nastali stroški za odvetnika, do povračila katerih pa ni upravičena. Po 4. členu Pravilnika se tožniku poleg stroškov iz 3. člena sicer priznajo tudi stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu, vendar le, če je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati. Ker so v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2009 predstavljena stališča, ki temeljijo na gradbenem dovoljenju z dne 23. 6. 2009, izdanem po izpodbijanem upravnem aktu, sodišče teh navedb v obravnavani zadevi ni moglo upoštevati. Prav tako tudi nadaljnje navedbe v vlogi za odločanje v tem upravnem sporu zaradi narave ugotovljene kršitve niso pravno relevantne in bodo lahko predmet obravnave v ponovljenem upravnem postopku.

Glede na navedeno je sodišče tožnici priznalo le stroške postopka, do povračila katerih je upravičena že na podlagi vložene tožbe, ki jo je vložila brez odvetnice in glede na dejstvo, da je bila zadeva rešena na seji (1. odstavek 3. člena Pravilnika).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).