Jedro

Glede na to, da je Zahtevek vložen po poteku devetmesečnega roka, je toženka pravilno na podlagi tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 Zahtevek obravnavala v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo.

Po presoji sodišča je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1, po ugotovitvi, da tožnik v Zahtevku ni predložil novih dokazov niti navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, Zahtevek utemeljeno zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 3. 10. 2023 na zapisnik (v nadaljevanju Zahtevek).

2. Toženka je ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji že 12. 8. 2021, da je 18. 8. 2021 samovoljno zapustil azilni dom, v katerega se v roku 3 dni ni vrnil, zato je bil postopek na podlagi šestega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, s sklepom št. 2142-1912/2021/4 (122-13) s 23. 8. 2021 (pravnomočen 16. 9. 2021), ustavljen.

3. Toženka je povzela, da je tožnik v Zahtevku navedel, da je A. A., roj. ... 1992, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, da je potni list izgubil, da ima v izvorni državi še osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, da ni spreminjal osebnih podatkov, da je najbrž prišlo pri podaji prošnje le do pomote pri zapisu njegovega osebnega imena. Toženka je ugotovila, da tožnik ni navedel novih dejstev niti predlagal novih dokazov, ki naj bi nastali po izdaji odločbe o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ali naj bi obstajali že pred izdajo odločitve, pa jih iz opravičenih razlogov ne bi mogel navesti že pri prvem postopku. Toženka je ugotovila, da Zahtevek utemeljuje s popolnoma istimi razlogi, s katerimi je utemeljeval že svojo predhodno prošnjo za mednarodno zaščito, zato je Zahtevek na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla, saj pogoji iz 64. člena ZMZ-1 niso podani.

_Povzetek bistvenih navedb tožnika_

4. Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in ponoven postopek ter odločitev o Prošnji po vsebini. Povzema, da je 12. 8. 2021 vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito, 17. 8. 2021 imel razgovor, 23. 8. 2021 pa je bil izdan sklep o ustavitvi postopka, ker je zapustil azilni dom. Tožnik je 3. 10. 2023 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki je bil z izpodbijanim sklepom zavržen.

5. Tožnik meni, da toženka ni pravilno upoštevala 64. člena ZMZ-1, ki ga povzame, da določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, ali želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Iz sklepa toženke z dne 23. 8. 2021 izhaja, da je bil postopek ustavljen, ker je tožnik zapustil Slovenijo oz. azilni dom. Ker je bil postopek ustavljen, tožnik meni, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ni bila pravnomočno zavrnjena, ampak vsebinsko sploh ni bila obravnavana. Tožnik meni, da ni potreben niti zahtevek niti navajanje novih dejstev in dokazov, ker prošnja ni bila vsebinsko obravnavana. Tožnik s povzemanjem 28. člena Procesne direktive (Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26.6.2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) meni, da je treba tožnikovo prošnjo obravnavati po vsebini.

_Povzetek bistvenih navedb toženke_

6. Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Toženka nasprotuje tožbenimi navedbam, da zato, ker tožnikova prva prošnja za mednarodno zaščito ni bila vsebinsko obravnavana, naj ne bi bil potreben niti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka niti navajanje novih dejstev, in dodaja, da tretji odstavek 50. člena ZMZ-1 določa, da lahko oseba novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnavata v skladu z določbami, ki urejajo ponovno prošnjo.

_O sodni presoji_

8. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine upravnega spisa toženke št. 2142-1912/2023. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

10. Prosilec lahko prošnjo izrecno umakne kadar koli med postopkom do vročitve odločbe. Prošnja se šteje za umaknjeno (za ta upravni spor bistveno) tudi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Oseba lahko novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če se prošnja v skladu z ZMZ-1 šteje za umaknjeno. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo (tretji odstavek 50. člena ZMZ-1).

11. Iz nespornega procesnega dejanskega stanja zadeve izhaja, da je tožnik 12. 8. 2021 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da je tožnik 18. 8. 2021 samovoljno zapustil azilni dom, v katerega se v roku 3 dni ni vrnil, zato je bil postopek na podlagi šestega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, s sklepom št. 2142-1912/2021/4 (122-13) s 23. 8. 2021 (pravnomočen 16. 9. 2021), ustavljen. Med strankama ni sporno niti, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dne 3. 10. 2023, torej po poteku 9 mesecev od izdaje sklepa o ustavitvi postopka. Sodišče zgolj pripominja, da je tožnikova vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka sicer v nasprotju s tožbenimi navedbami in pričakovanji, da mora toženka o prošnji odločiti po vsebini in tožbenim zatrjevanjem, da zahtevek, ki pa ga je vložil tožnik sam, za uvedbo ni potreben, kot je mogoče smiselno povzeti tožbene navedbe. Glede na to, da je Zahtevek vložen po poteku devetmesečnega roka, je toženka pravilno na podlagi tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1) Zahtevek obravnavala v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. Takšna razlaga ZMZ-1 ni v nasprotju s Procesno direktivo II, ki v prvem pododstavku najprej daje alternativno možnost državam članicam, da prosilčevo vlogo, ko se ponovno javi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka, obravnavajo bodisi kot zahtevek za ponovno uvedbo postopka ali pa kot novo prošnjo; v drugem pododstavku člena 28(2) Procesne direktive II pa je predvidena možnost, da države članice določijo rok najmanj 9 mesecev, po katerem ni mogoče ponovno uvesti postopka, nova prošnja pa se v tem primeru obravnava kot naknadna prošnja. Slovenski zakonodajalec je to možnost izkoristil. 12. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1).

13. Tožnik ugotovitve toženke, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dokazov ali novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, v smislu določbe prvega odstavka 65. člena ZMZ-1, s tožbo niti ne izpodbija. Zato je tudi po presoji sodišča toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1, po ugotovitvi, da tožnik v Zahtevku ni predložil novih dokazov niti navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, Zahtevek utemeljeno zavrgla.

14. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.