Jedro

V zvezi z odškodninsko odgovornostjo je pravno pomemben končni obseg škode, ne pa zgolj grozeča škoda. Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe oziroma ki ji grozi škoda, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se grozeča škoda zmanjšala, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 19,597.412,20 SIT iz naslova toženčeve odgovornosti za škodo, ki naj bi tožnici nastala v zvezi s prevzetimi deli na objektu M. v P. v letu 1996. Toženec naj bi to škodo povzročil kot odgovorni direktor gradbenega sektorja pri tožeči stranki, ker je kljub sklenjeni pogodbi o prevzemu gradbenih del na ključ odredil opravljanje dodatnih del in ker je podizvajalcem priznaval zaračunana dela, ki v osnovni pogodbi niso bila zajeta. Sodišče je presodilo, da tožencu ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti, ker mu tožnica ni omogočila sodelovanja pri končni likvidaciji terjatev in obveznosti iz naslova opravljanja spornih gradbenih del. Poleg tega je ugotovilo, da tožnici v končni fazi škoda ni nastala, saj je uspela svoje terjatve iz naslova opravljanja del uspešno uveljaviti v sporu z naročnikom navedenih del. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in poudarilo posebnosti opredelitve odškodninske odgovornosti delavcev v delovnem razmerju do delodajalca.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo in se v njej sklicuje na vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07). Ponavlja svoje navedbe, da je sodišče prve stopnje med dokazne listine neutemeljeno sprejelo in pri odločitvi uporabilo listino, ki jo je predložila priča in o kateri se tožnica ni mogla določno izjaviti, kar pomeni kršitev določb 5. člena ZPP. Vztraja, da je sodišče zmotno presodilo pogodbo o prevzemu del v hotelu M., ki jo je z naročnikom v okviru svojih pristojnosti dne 13.5.1996 sklenil toženec in ki je vsebovala klavzulo "funkcionalni ključ v roke". Na podlagi take pogodbe ni smel toženec opravljati nikakršnih dodatnih del in ni smel podizvajalcem priznavati nobenih del, ki s pogodbo niso bila krita. Kot strokovnjaku je bilo to tožencu znano. Ker je ravnal drugače, je že zaradi tega podana njegova odškodninska odgovornost. Zato je nepomembno, ali je toženec sodeloval pri sestavi končne obračunske situacije in ali je imela tožeča stranka kasneje možnost vrednost teh del uveljavljati od naročnika s končno obračunsko situacijo, ali v sodnem sporu. Že dejstvo, da je tožeča stranka z naročnikom morala v sodni spor, je dovolj trden dokaz, da je toženec kršil pogodbena določila in s tem tožeči stranki povzročil škodo. Poleg tega sodišči zmotno zaključujeta, da je tožena stranka uspela v poravnavi z naročnikom uveljaviti in pokriti vsa dodatna dela, ki jih je opravil in priznal toženec. Gre za nekritično oceno sodišča, ki nima podlage v izvedenih dokazih. Navaja, da je iz vseh listin in dokazov, ki jih je predložila, po njenem mnenju jasno razvidno, da je na račun opravljenih del prejela znatno manj, kot bi morala.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP) sodišče revizijskih navedb o sklicevanjih na navedbe v pritožbi ni moglo upoštevati. Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), sodišče revizijskih navedb o sklicevanjih na navedbe v pritožbi ni moglo upoštevati.

V zvezi z revizijskim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica sodišču izrecno očita le kršitev določb 5. člena ZPP, češ da se ni mogla izjaviti o listini, ki jo je pred zaključkom obravnave pred sodiščem prve stopnje v spis vložila priča. Gre za očitek relativne bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, oziroma za očitek kršitve iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, saj je tožnica navedeno kršitev uveljavljala tudi v pritožbenem postopku.

Če se priča pri svoji izpovedi sklicuje na vsebino listine, ki jo predloži v spis, sodišče takšno listino utemeljeno presoja v sklopu presoje izpovedbe priče. Ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje dvojnik listine o obračunu stroškov podizvajalcev na obravnavi neposredno vročilo pooblaščencema obeh strank, je neutemeljen revizijski očitek, da se tožnica o navedeni listini ni mogla izjaviti. S takim ravnanjem sodišče ni kršilo določb prvega odstavka 5. člena ZPP, v skladu s katerimi mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP v reviziji ni več mogoče. Za odločitev v zadevi so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi je v celoti soglašalo tudi sodišče druge stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi ji glede na zaključek spora in sklenitev poravnave z naročnikom del, zaradi toženčevega ravnanja škoda sploh nastala in da toženec ni imel možnosti sodelovati pri končni likvidaciji razmerij s podizvajalci in naročnikom del. Glede na gornje dejanske ugotovitve pri zavrnitvi tožničinega odškodninskega zahtevka materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je ena od bistvenih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti nastanek škode. To izhaja tudi iz opredelitve odškodninske odgovornosti v prvem odstavku 154. člena v času nastanka spora veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki dolžnost povrnitve škode izrecno veže na povzročitev škode. Pri tem je pravno pomemben končni obseg škode, ne pa zgolj grozeča škoda. V skladu s četrtim in petim odstavkom 260. člena ZOR mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe oziroma, ki ji grozi škoda, storiti vse razumne ukrepe, da bi se (grozeča) škoda zmanjšala, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine.

Glede na gornje določbe ZOR je sodišče pri presoji višine oziroma obstoja vtoževane škode utemeljeno izhajalo iz stanja, kakršno je bilo pri tožeči stranki doseženo po rešitvi sodnega spora med tožnico in naročnikom del o medsebojnih obveznostih v zvezi z deli, za katera je bil odgovoren toženec. Že glede na dejansko ugotovitev, da po končani likvidaciji teh razmerij tožnici v posledici tožnikovega ravnanja vtoževana škoda ni nastala in upoštevaje, da tožnica v zvezi s takšno ugotovitvijo sodišča v reviziji ni izrecno uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je sodišče tožničin odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ugotovitve sodišča, da tožnica tožencu ni omogočila ustreznega sodelovanja pri končni likvidaciji razmerij z naročnikom del in s podizvajalci, bi lahko bile pravno pomembne le, kolikor bi tožnica dokazala obstoj škode tudi po likvidaciji teh razmerij. Le v tem primeru bi lahko bila pravno pomembna opredelitev sodišča tudi do posameznih toženčevih ravnanj v zvezi s sklepanjem pogodbe o opravljanju gradbenih del s klavzulo "ključ v roke" in opravljanjem oziroma odobravanjem dodatnih del, upoštevaje pri tem opredelitev odškodninske odgovornosti delavca v razmerju do delodajalca. Ker pa je bilo materialno pravo pri izdaji izpodbijane sodbe pravilno uporabljeno že na podlagi ugotovitve, da v končni fazi tožeča stranka niti ni dokazala obstoja škode, se do gornjih vprašanj revizijskemu sodišču ni bilo potrebno posebej opredeliti.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.